nedelja, 20. december 2020

Zaupam v tvoj načrt, tudi če ne razumem ...Nagovor - 4. adventna nedelja...

JAZ NISEM SREDIŠČE SVETA… …to odkrije kralj David, ki želi Bogu sezidati tempelj. Tega se zaveda Marija, ki sprejme Božji načrt in svojega izpusti iz rok, enako Jožef, pastirji, … ker sprejmejo, da se ne rešiš sam. Da je DRUGI, ki nas prihaja rešit … Kaj pa ti? Kako še vedno hočemo, da se uresničijo naše zamisli, naše ideje o življenju, naše pravice do tega in tega…  A prav sedaj, ko epidemija razkrinkava naše iluzije, naše lažne predstave, je milostni trenutek, da se od svojega »jaz« obrnemo k Ti-ju – k Odrešeniku: 

Pridi, Emanuel, ti me boš odrešil. Ti prenovi moje življenje, naj se mi zgodi po Tvoji besedi. Naj bo po tvoje, ne po moje. Zaupam ti, tako kot ti je Marija, Jožef, pastirji, modri z Vhoda, … še toliko drugih … ki so odkrili, da se prav tu rojeva novo upanje in veselje!

nedelja, 22. november 2020

V PRIČAKOVANJU NJEGA, KI PRIHAJA …

Naše življenje je pričakovanje Ženina. Je trgovanje s talenti - ustvarjalnost ljubezni, ki je rodovitna in se množi. Kajti ta naš svet – in to jasneje čutimo prav v tej krizi človeštva – potrebuje Odrešenika. Človek, ki se je izgubil v strahu zase, se zaprl pred Bogom in brati, se je sam obsodil na ločenost od Njega, ki je Življenje samo! Zato je radost kristjana biti prižgana svetilka. In zato vsakega, tudi tistega, ki nikoli ni srečal Kristusa, reši ljubezen do brata: lačnega, žejnega, tujca, nagega, bolnega, zaprtega. Ker se je on, pravi Bog združil z vsakim človekom! »Kar ste storili enemu najmanjših, ste storili meni!«

nedelja, 15. november 2020

Vstopi v veselje! Duhovna misel 15.11.2020

Tudi tebi je Gospod zaupal neskončni dar: svoje – večno življenje (zoe), čas, tebe samega, sposobnosti, pamet, dve roki, svobodo, … 
Ne boj se! Trguj, daj naprej, da se pomnoži. Strah pa nas zablokira. Zbal sem se… Da, tudi jaz kdaj doživljam Boga kot Gospodarja ki se ga moraš bati. Vendar on ni tak. Pravi celo, da je to, kar imaš sedaj malo. Če si zvest sedaj, kaj te šele čaka!!!
 A prav zvestoba v malem, ti daje že sedaj okušati veselje tvojega Gospoda!

nedelja, 8. november 2020

PRIPRAVI SE NA SVATBO!

Glejte, da ne boste žalostni, kakor tisti, ki nimajo upanja! Da, ko doživljamo negotovost tega trenutka, ko ob vsaki smrti izkušamo minljivost, se ne bomo vdajali žalosti! Kajti naš Gospod nas je vzljubil in nas rešuje – tudi v smrti. On je ženin, ki svoje neveste – Cerkve ne bo zapustil. Nasprotno: vse naše življenje je že sedaj priprava na svatbo. Res je, včasih se zdi, da Gospod zamuja, vsaj meni. Jaz bi stvari rad uredil na hitro. Tudi ti? On pa ti daje vsak nov dan kot posodo, da jo napolniš z oljem Ljubezni. Da, prav njegova Ljubezen, ki je zastonj in je dar, spremeni kakovost našega življenja, ki ni odvisna v prvi vrsti od imetja, zdravja, ampak od odnosov, ki jih živimo. Saj se pripravljamo na nebeško svatbo!

sobota, 31. oktober 2020

Dati prostor Svetemu: Duhovna misel - 1.11. - Vsi sveti 2020

Svetniki so nam daleč, ker imamo še vedno predstavo o svetosti kot moralni popolnosti. A prav svetniki s svojim življenjem in vsi sveti – med katerimi so tudi isti, ki smo jih poznali -  govorijo prav nasprotno. Svet ni tisti, ki je »priden«, brez napak, ki ne greši! Nikakor: V veliki množici v knjigi Razodetja so tisti, ki so »oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi: ki so sprejeli Sinovo ljubezen, ki je šla do konca. So tisti, ki so na čelih »zaznamovani s pečatom živega Boga« - tisti, ki jih je on poklical in so odgovorili. Svet postajaš, ko sprejmeš, da te reši on, ki je Svet. Sreča svetosti je za uboge, tiste, ki računajo na Ljubezen Očeta. Spadaš tudi ti mednje?

SEDAJ POPRAVLJEN AVDIO, KI JE BIL NA KONCU "ODREZAN=)"

sobota, 6. junij 2020

Si upaš stopiti na pot?

Pot učenca – 1

Če se z Gradišča pri Vipavi odpraviš proti vrhu Gradiške ture, nekaj časa hodiš po lepi kolovozni poti. A kmalu se steza odcepi levo, čez melišče in nato zavije pod stene Nanosa. Po dveh serpentinah se znajdeš pred razpotjem. Levo, v strmo skalnato poč kaže puščica »Plezalna pot«. Desno pelje navadna. V srednji šoli sem se prvič odločil, da zavijem levo, v skalo. Še sedaj se spomnim občutkov negotovosti, ki so me navdali, ko sem prvič zagrabil za jeklenico in stopil na majave kline. Vendar se nisem ustrašil. Izziv je prinesel tudi veselje: na vrhu Ture smo bili zmagovalci. Isto doživljam na poti vere. Morda je nekaj časa lepo: široka pot, z leve in desne se ti ponujajo okrepčila, veliko rož, prijateljsko oporo. Na nekem delu poti pa Jezus postane zahteven. Pot življenja postane zahtevna. Zavije v strmino, kjer se pot skoraj izgubi in pride skušnjava, da se vrneš nazaj, na široko cesto, ali pa še malo nižje, kjer je bife z udobnimi ležalniki.

Pred takšnim razpotjem smo vedno, a posebej sedaj, pred poletjem, časom dopustov in počitnic. Potrebujemo oddih, vsi. Vprašanje pa je, če znamo tudi ta čas pustiti Gospodu, da deluje v nas, da bo ta čas za nas čas rasti. Naša pot gre naprej: za nekom boš šel, samo ZA KOM?

Jaz te povabim na eno pot: en poskus hoje z Jezusom. Kajti on pozna tvoje srce in tvoje življenje. On ni »priganjač«, ampak spremljevalec na poti. On ve, da potrebuješ tudi počitek, požirek vode, malico in še kaj. Božja beseda nedelj, ki so pred nami, nam daje 5 markacij (znakov, ki usmerjajo) in 3 kose opreme za pot Jezusovega učenca.

Cilj poti, na katero te on vabi je, da bi imel večno življenje: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« O večnem življenju sem že pisal: gre za polno življenje, kakovost življenja, ki ni le biološko in psihološko, ampak »zoe« - življenje v Božji ljubezni! To življenje ni osamljeno bivanje. Je tvoje življenje v občestvu Očeta Sina in Svetega Duha!

Učenec se uči od učitelja: Nikodem je bil skrivni Jezusov učenec. Bil je farizej, prvak med Judi. Ni mu sledil med množico, javno. K njemu je prišel na skrivaj, ponoči. Jezus ga je sprejel in se z njim pogovarjal v vsej iskrenosti. In Nikodem, učitelj, ga je poslušal! To je močen klic nam – odraslim kristjanom in mladim: da se ne nehamo učiti od Kristusa. Da se ne nehamo z njim pogovarjati, ga poslušati in spraševati! Samo tako kristjan zares raste! To, kar je živel Nikodem, lahko živiš tudi ti: iskren odnos z Gospodom! Prav njemu, svojemu skrivnemu učencu, je Jezus povedal: »Bog je svet ljubil tako,

·       »Tako« označuje mero – kako ZELO Bog ljubi – do konca. On da lastnega Sina! Kdo si ti? Ali se zavedaš, da si »učenec, ki ga je Gospod ljubil«? Da te je ljubil tako zelo, da je ZATE dal svojega Sina! »Da rešiš sužnja – si daroval Sina,« pojemo v hvalnici velikonočni sveči – Vstalemu Kristusu.

·       »Tako« označuje način, kako Bog ljubi: Bog ljubi tako, da se spusti, da »stopi dol« k človeku. On postane »Gospod, ki hodi sredi med nami« (2 Mz 34,9). Razodene se kot skupnost Očeta, Sina in Duha. In povabi nas v to občestvo, povabi nas k svoji mizi, k bogastvu svojega življenja. In tudi mi bomo Boga vedno znova doživeli kot občestvo, skupnost, ki jo ustvarja med nami.

·       »Tako« označuje tudi namen, s katerim ljubi: da bi vse rešil. Oče ne more praznovati, dokler nisi vsi otroci doma, dokler je en sam v smrti, osamljenosti, žalosti, … Sinovo poslanstvo je rešiti vse, zbrati vse.

Zato je praznik svete Trojice praznik občestva, praznik skupnosti, ki jo Troedini ustvarja med nami. Kajti lepota resničnega življenja je prav v skupnosti. Lepota je, da nas je več in smo eno. Tro-edinost je temeljna lastnost našega Boga. In edinost med nami je sad, ko sprejmemo njegovo ljubezen in se odločimo, da postanemo učenci Sina. Si torej upaš stopiti na to pot?


sobota, 30. maj 2020

Binkošti - ko pripraviš zemljo za dež ...


Bila sta dva kmeta. Oba sta prosila Boga za dež. Vendar je samo eden od njiju zoral njivo in jo pripravil za setev. Bog je dež poslal obema. Prvi se je veselil, ker je na njivi posejano žito vzkalilo in poleti se je veselil zlatega klasja. Drugi, … no, saj si lahko misliš. Po moje se je jezil na dež, ker ni mogel zorati njive, ki je bila preveč mokra … Ne vem, kateremu kmetu si podoben ti. Jaz sem velikokrat drugemu. Včasih pa nismo podobni nobenemu: sploh ne prosimo za dež, samo jezimo se, ker ga ni, ali pa se jezimo, ko je!
Ta preprosta podoba nam pomaga razumeti veliko globljo resnico našega življenja. Oče želi dati dež – življenje vsem svojim otrokom. On daje Svetega Duha (= Božje Življenje – gr. zoé) vsem. Božji Duh napolnjuje stvarstvo. Vprašanje je, če ga in kako ga sprejmemo. Pri krstu in birmi nam je že bil podarjen. »Kakor je Oče mene ljubil, tako sem jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9), pravi Jezus. Torej: ljubezen ti je že podarjena. Morda je nisi niti opazil. Ne sprejel… Žal to ni izkušnja večine kristjanov: da so v Cerkvi in ob drugih kristjanih spoznali Očetovo ljubezen. In vendar se tu vse začne. Zato … če še nisi, lahko moliš takole: »Oče, sprejmem tvojo ljubezen. Jezus, hvala, ker si me ljubil do smrti! Hvala, ker si zame umrl in si vstal od mrtvih, da bi jaz živel! Sprejemam tvojo ljubezen. Napolni z njo moje srce, moje življenje!
Sveti Duh čaka, da ga svobodno sprejmeš
Sveti Duh je ljubezen, želi biti ljubljen, pričakovan, zaželen! Zato Jezus pravi, da naj zanj prosimo! Oče ga bo dal tistim, ki prosijo – ne tistim, ki si ga zaslužijo (Lk 11,13)! V današnjem evangeliju (Jn 20,22) Vstali dihne v učence in jim reče: »Sprejmite Svetega Duha!« Jasno hoče pokazati: Jaz vam DAM Svetega Duha, vendar želim, da ga SVOBODNO SPREJMETE! In to so binkošti: ko sprejmeš. Ko pripraviš njivo svojega življenja za dež in čakaš, pričakuješ v hrepenenju, ker … dež bo prišel! Oče bo Svetega Duha dal v obilju, ne daje ga »na mero« (Jn 3,34). Učenci so bili na binkošti vsi na istem kraju: bili so v ljubezni Očeta. In dovolili so, da jih je napolnil Sveti Duh, obljubljen vsemu človeštvu (Jl 3,1). Vsemu! Tudi tebi! Zato … prosi! Prosimo skupaj! Oče ne daje Duha na mero, čaka pa odprta srca, da ga sprejmejo!!!
Sveti Duh - je ljubezen, ki premaga naš strah.
Na veliko noč Jezus vstopi med svoje skozi zaklenjena vrata. Cerkev ni samo majhna. Tudi prestrašena je. In v tem strahu se je zaprla. Jezus preprosto reče: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem!« Prestrašeni učenci še niso pripravljeni na to poslanstvo. To se bo uresničilo potem, ko jim bo v srečanjih pokazal, da on živi.; ko bo prišel »drugi Tolažnik, Sveti Duh«, čez petdeset dni (gr. pente-koste), na binkošti. Janez postavi prihod Svetga Duha na samo veliko noč, saj je zanj ves čas po vstajenju en sam dan. Binkošti so torej dopolnitev velike noči: ko Duh Vstalega prenovi skupnost Cerkve, ki je »telo Vstalega Gospoda«!
Samo ljubezen premaga strah. Premaga zaprtost in ogroženost: vsak dan se srečujemo z njo, tudi v nas se naseli. A prav Sveti Duh nas osvobaja vseh naših strahov, ker postane v nas »reka žive vode« (Jn 7,38). V nas se naseli kot božje življenje. Ta majhna, prestrašena Cerkev bo, napolnjena z močjo Duha, dobila pogum in nezadržen misijonski polet. Postala bo Cerkev, ki je ni strah zase, ker je skupnost ljubljenih, ki dovolijo ljubezni Vstalega, da steče skoznje do drugih. Tudi danes!
Sveti Duh gradi edinost v različnosti
In tudi danes bo Cerkev, ki je prerojena  Svetem Duhu skupnost različnih. V Babilonu so skušali zgraditi edinost tako, da bi bili vsi enaki. In ni šlo, ker je o pomenilo nasilje nad osebo, nad njeno enkratnostjo. Vedno, ko so projekti, strukture, uspeh ali karkoli drugega pomembnejši od osebe, pridemo v ideologijo. Na binkošti pa se v daru jezikov pokaže ravno obratno: Da se lahko razumemo, čeprav vsak govori svoj jezik. Da smo lahko skupaj, čeprav smo z vseh koncev sveta. Da se uresničimo v občestvu, v odnosih, kjer je vsak sprejet in spoštovan. »Eno« smo zato, ker je eden tisti, ki nas ljubi. Eno nismo zato, ker smo enaki, ampak, ker smo ljubljeni z isto ljubeznijo Očeta in Sina, v vsej svoji različnosti. 


Zato molimo skupaj: Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pridi Sveti Duh, prenovi svojo Cerkev in prenovi obličje zemlje!      

nedelja, 17. maj 2020

Kaj pomeni sprejeti Svetega Duha?

Otrok brez staršev – sirota je v dežju taval po cesti. Bil je moker, umazan, lačen in premražen. Srečal ga je drug otrok. Ta je imel topel dom in ljubeče starše. Prime ga za roko in reče: »Pridi, k meni domov! Prosil bom svojega očeta, da te sprejme kot svojega sina. Moj oče mi vedno da, kar ga prosim! Ne boj se, obljubim ti, da boš pri nas dobil ljubezen, toplino in sprejetost! V naši hiši je veliko sob, tudi zate bo ena, prav lepa in svetla!«

V teh nedeljah Jezus spregovori svojim – tudi tebi – na srce: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti…« (Jn 14,16). A si misliš!!! Jezus bo prosil Očeta zate …  To so Jezusove besede pri zadnji večerji. Besede, ki jih govori tako prisrčno tistim, ki z njim jedo kruh in pijejo vino. Upam, srčno upam, da pridejo tudi do tebe … da se dotaknejo srca in vstopijo vanj. Ker od tega, katerim besedam dovoliš, da vstopijo in se naselijo v tebi, zavisi tvoje veselje, končno: tvoje življenje … Tista sirota na cesti, v dežju, prezebla in lačna – sem jaz, si ti. In otrok, ki me – te najde, je Kristus. To je bistvo naše vere: nekoč, že pri krstu te je našel in te peljal domov, v »hišo svojega Očeta, v kateri je veliko bivališč.«

Potem, ko te je umil pri krstu (in te vedno znova očisti pri spovedi), te nahrani. Povabi te za mizo, na kateri je Kruh in Vino, hrana ne le za telo, ampak hrana za tvoje življenje, za tvojega duha. In potem te ogreje ob ognju Svetega Duha. Mazili te z njim, da zadišiš po Očetovi ljubezni.

Ta resnična zgodba se je v tvojem življenju že zgodila. A morda se ti zgodi – tako kot se tudi meni – da začneš živeti (spet), kot da se ne bi. Kot da si spet sirota, ki mora ukrasti kos kruha, kot da ni toplega ognjišča v Očetovi hiši, kjer bi se ogrel, ampak moraš vse to najti sam. Prigarati sam. Narediti sam. Morda celo hočeš sam.

Danes ti Jezus govori: Ni ti treba. Jaz bom prosil Očeta, če težko prosiš, če te je sram, če ne zmoreš… Dal ti bo tolažbo. Dal ti bo ljubezen. Kar Jezus prosi, zagotovo prejme. Mi ne prosimo za Svetega Duha zato, da bi ga Oče dal, ker vemo, da ga bo dal; mi prosimo

zato, da bi se pripravili, da ga sprejmemo!

Čez dva tedna bodo binkošti – praznik prihoda Svetega Duha. Najbrž se vsaj bledo spomniš svoje birme. V Apd 8,15 je opisana ena prvih birm v Cerkvi. Apostoli so molili, položili roke na kristjane in prejemali so Svetega Duha. Morda ti tvoja birma ostaja v čudnem spominu. A naj te to danes ne ustavi! Prosi za Svetega Duha! Kajti temu je namenjen ta čas med Jezusovim vnebohodom in binkoštmi: da dovoliš Jezusu, da te prime za roko in te pelje k sebi domov, da se nahraniš, spočiješ, ogreješ, a spet izkusiš Ljubezen, po kateri hrepeniš globoko v svoji notranjosti.

Naj navedem samo nekaj značilnosti Svetega Duha, da se ne boš bal prositi zanj – vsaj ena je pomembna prav zate:

1.    On je Tolažnik (gr. Paraklit = lat. Advocatus = advokat branitelj, ki nasprotuje tožilcu – Satanu. Njega lahko vedno pokličeš k sebi (ad – voco). On te bo branil. Tolažil …

2.    On bo ostal pri tebi za vedno! Nikoli več ne boš sam! Kolikokrat si se že zbal, da boš – kljub 2000 prijateljem na Facebooku in dvajsetim za šankom na koncu ostal sam?

3.    On je Duh resnice, on je resnično življenje, bi lahko rekli. Svet ga ne vidi in ne pozna, ker je žrtev laži. Če si se navadil, da naših življenj ni več brez laži, lahko prav v svetem Duhu spet pogledaš v oči Jezusu – Resnici, ki te bo osvobodila!

4.    On je v tebi. Ne le pri tebi. V tebi! Ustavi se za trenutek, globoko vdihni in reci: Sveti Duh, ti si v meni … Pozdravljen! Oprosti, jaz sem živel toliko časa, kot da si daleč stran, ti pa si tu, tako blizu, nevsiljivo navzoč …

5.    On je življenje (gr. zoe = večno življenje). »Ker jaz živim in živeli boste tudi vi ..« pravi Jezus. Živeli boste! Živeli! Ne umrli, živeli!!! Ali veš, da po krstu in birmi v tebi deluje isti Sveti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih!!! In ti še vedno živiš, kot da bi moral vse sam … Sveti Duh, oživi me! Prebudi nas, če smo duhovno MRTVI!!!

6.    Sveti Duh je Ljubezen Očeta in Sina, in edino, kar želita onadva je, da jo sprejmeš. »Spoznali boste, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas,« pravi Jezus. Ko te nekdo ljubi, prebivaš v njem in ko nekoga ljubiš on živi v tebi!

7.    Sveti Duh ti da, da se držiš zapovedi iz ljubezni, kot sin/hči, ne iz strahu, kot hlapec. Koliko hlapčevske religije je še med nami kristjani! Oče pa bi rad imel v svoji hiši sinove in hčere, ne hlapcev in dekel! Ali se še nisi utrudil od tega? Morda j pa sedaj končno prišel čas, da zaživiš kot ljubljeni?

»Kako naj prosim za Svetega Duha?« bo kdo vprašal. Tako, da prosiš! Jezus že prosi zate Očeta, začni še ti …



nedelja, 10. maj 2020

Zdravilo proti zaskrbljenosti


5. velikonočna nedelja 20202
»Vaše srce naj se ne vznemirja.« To so Jezusove besede na današnjo 5. velikonočno nedeljo. Vznemirjenje smo doživeli vsi. Statistike pravijo, da je stopnja zaskrbljenosti zaradi pandemije padla pod 60%. Vsi pa pričakujejo spremembe. Najbrž tudi ti doživljaš zaskrbljenost, strah, nelagodje, skrb. Ja, ni lahko. Nobenemu. Vznemirjenje je čas preizkušnje, ki je priložnost, da zrastemo v veri, ali pa je skušnjava, da pademo v nezaupanje.
Vera, ki je živ, sinovski odnos z Očetom, je resnično zdravilo proti zaskrbljenosti. In to zdravilo nam danes podarja Jezus v svoji besedi! »Vaše srce naj se ne vznemirja. … V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« Čeprav sedaj v naših cerkvah ponekod ne bo prostora za vse, obstaja dom, kjer je prostor za vse otroke Očeta: v Sinu. Obdobje karantene je bil preizkus, ali svojo vero živimo kot odnos, ki je vir moči, ali kot dolžnost, še eno nalogo. Če smo jo živeli kot drugo, je bilo prav fajn, da se spočijemo od teh dolžnosti. Mislim, da bo za marsikoga to tudi priložnost, da »odide«. Dva meseca sta ravno pravi čas, da se razvije nova navada: globlji odnos z Gospodom ali pa se navadiš, da v bistvu ne potrebuješ več ne maše, ne molitve, … da lahko sam, brez njega …
Kajti krščanstvo ni ideja, morala in še manj ideologija – čeprav so v preteklosti to iz naše vere naredili, mar ni tako? Krščanstvo tudi niso običaji, navade, ampak je odnos. Osebni odnos med sinom/hčerjo in Očetom. Jezus danes Tomažu reče: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« »Pot ni neka cesta, ampak oseba, ki ji je treba slediti. Resnica ni neki pojem, ampak človek, s katerim je treba biti. Življenje ni neko biološko dejstvo, ampak ljubezen, ki jo je treba ljubiti (S. Fausti). Ali si upaš biti z Jezusom: čisto lizu, tak kot si, z so svojo krhkostjo in ranljivostjo? Ali hočeš hoditi za njim, z njim skozi življenje, ali greš raje po svoje, sam? Ali ga imaš res rad? Si sprejel njegovo ljubezen, ki je šla do konca in se je v tebi nekaj premaknilo? Premaknilo v smislu, da bi rad ljubil to ljubezen, ki daje resnično svobodo in veselje?
Kajti oglaša se tudi druga skušnjava: čimprej pozabiti. Čimprej nadoknaditi vse zamujeno. Čimprej se spet zabavati. Čimprej spet trošiti. Čimprej »biti svobodni« od vsega, kar nas določa. Svobodni brez odgovornosti, brez skrbi za drugega, zazrti v svoje - moje pravice. Kjer me ne briga za druge in tiste, ki mi ne služijo zlahka zavržem. To se dogaja, samo poglej okrog sebe – ne vidiš?
Tudi na to skušnjavo nam daje odgovor Kristusova Beseda: On, pastir, ki je dal življenje za svoje ovce, zbira novo družino. On, kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Človek, odtrgan od Izvira, noče take ljubezni. Noče takega Odrešenika. Veliko raje ima vladarje, zmagovalce, močne, ki poskrbijo za »kruh in igre«.
Jezus je pokazal, da proti zlu ne greš z zlom, ampak z močjo ljubezni v srcu. Ker Ljubezen zmaga. Da, ljubezen VEDNO zmaga! Tudi takrat, ko se zdi, da mora biti tiho, da mora biti skrita globoko v srcu, ker je zlo tako glasno …
Tempelj, ki so ga zrušili, je on v veliki noči pozidal v še veličastnejše svetišče vstajenja! »Preljubi, h Gospodu stopite, živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo …« (1 Pt 2,4-9).
On, ki je bil zavržen, nam je v veliki noči odprl pot k Očetu. Novo svetišče si ti, smo mi, skupaj z brati in sestrami. To je Cerkev, ki se pripravlja na prihod Svetega Duha. To je Cerkev, v kateri je potreben vsak, kjer ima vsak svoje mesto (glej 1. berilo - Apd 6,1-7) Izvolitev diakonov kaže prav na to: Cerkev gradijo ljudje, ki živijo dostojanstveno, kot sinovi in hčere nebeškega Očeta, ampak so pripravljeni služiti. To so tisti, ki »delajo še večja dela, kot jaz«, pravi Kristus. Zakaj večja? Ker velika niso tista dejanja, ki jim vsi ploskajo. Velika so majhna dejanja, narejena z veliko ljubeznijo!
V tvojem življenju lahko zacvetijo dela ljubezni, ki so večja - zaradi ljubezni, ki je Njegova! Da, tu se spreminja svet! Žena, ki polepša hišo in posadi rože; mož, ki prekoplje vrt in z ljubeznijo posadi sadike; nona, ki skuha okusno mineštro; učiteljica, ki preživi ustvarjalno uro z učenci (tudi »na daljavo«), zdravnik, ki se skrbno sreča s pacientom, sosed, ki ga pogledaš v oči; da, tudi politik, ki po vesti in pošteno dela za dobro vseh, tudi če namesto zahvale dobi pljunke.
Mislim, da se bo čas preizkušenj nadaljeval. Vedno bolj prefinjene bodo postajale. Skušnjave bodo vedno bolj dobro zamaskirane. Tudi danes se bo zgodilo Jezusu, da bo »veliko njegovih učencev odšlo in ne bodo več hodili z njim« (Jn 6, 66) In prav v tem času, v teh razmerah, bo kot Petru tudi tebi, meni - nam rekel: »Hočete oditi tudi vi?«

Gospod, kam naj gremo?
V tebi smo našli pot k Očetu, kjer je prostor za vse.
V tebi smo srečali resnico o sebi: da smo ljubljeni, da smo sinovi in hčere.
V tebi smo prejeli življenje (zoe)  - Svetega Duha, ki je Ljubezen vseh ljubezni.
Tomaž

sobota, 2. maj 2020

Da bomo tudi mi vstali in vstopali skozi …Vrata v življenje - 4. velikonočna nedleja - Niko Rupnik

Prehod - ne nazaj v staro, ampak v novo!


Epidemija nam je spodmaknila navidez trdna tla pod nogami in nas vse brez prizanašanja vrgla v »poglobljen post«: v soočenje z življenjem, njegovo krhkostjo in vprašanji: od kje prihaja resnično življenje, kakšen smisel ima, če se vse konča? Doživeli smo soočenje s smrtjo in lažmi naše kulture. Epidemija je kot vihar, kot nas je nagovoril papež Frančišek 27.3., razkrinkala vse maske, zavijanje v celofan in pudre s katerimi smo pokrili bolezen zahodne kulture: sebičnost. In morda smo v tem času na nov način izkusili, da resnično ŽIVI Gospod, ki »nas in ta naš svet ljubi BOLJ KOT MI«…

Doživeli smo veliko noč, ki ni bila toliko v liturgiji (čeprav še nikoli ni bilo toliko prenosov, vsebin po medijih – kar je super), ampak v izkušnji, v življenju. Velika noč ni v tem, da smo vsi zdravi, da je vse po starem. Kristus gre skozi smrt, reši nas v smrti, v bolečini, v kateri nam razodene Očetovo in svojo ljubezen!
Velika noč je v tem, da v nas od krsta dalje deluje isti Sveti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih in nas dela žive. O tem spregovori tudi današnja Božja beseda: v Apostolskih delih beremo, kako Peter ozdravi Eneja, ki je osem let ležal na postelji,  kako obudi deklico Tabito. V obeh primerih slišimo Petrovo besedo »Vstani!«, ki je glagol velike noči, vstajenja: torej za Boga ni nemogočih situacij!
Velika noč je srečanje z bolečino, ki pa jo objame ljubezen: zato spreminja tudi nas in vsako našo bolečino, strah, napor, … Na telesu Vstalega so rane, kdor je šel s Kristusom skozi veliko noč ve, da imamo Očeta, ki svojega Sina, svojih otrok ne bo pustil v smrti.

Nismo mogli prejemati svetega obhajila - Telesa in Krvi. Ta teden v evangelijih (Jn 6) poslušamo, da brez Kristusovega Telesa in Krvi nimamo življenja v sebi. Imamo priložnost, da ponovno odkrijemo, da smo tudi mi del Kristusovega telesa, da nam je evharistija dana za to, da bi mi v moči Svetega Duha živeli kot  »telo Vstalega Kristusa«! (Rimski misal, evharistična molitev za spravo, str. 746). In za mnoge učence je bila ta Jezusova beseda »trda« in niso več hodili z njim. Ta post od evharistije, nam je pokazal, koliko nam res pomeni. Hkrati je klic, da poglobimo razumevanje, kako lahko vse naše življenje postane evharistija, postane bogoslužje!

Nismo mogli v družbo, v cerkveno skupnost: Ponovno odkrili družino, dom, odnose: kako so dragoceni in niso samoumevni. Ni samoumevno, da imaš moža, ženo, otroke, starše, … Odkrili smo na nov način odnose, ki so tudi krhki in boleči. Prav v tej družini je vedno navzoč Vstali Kristus, ki vstopa tudi skozi naša zaprta vrata. On vedno najde način, da vstopi! Prejel sem res lepe, simpatične utrinka iz življenja družin, kjer se je v tem posebnem času pokazala odprtost Duhu, ustvarjalnost, … Če prav se zavedam, da je marsikakšnemu možu/očetu ali ženi/mami v tem času bilo težko. Posebej sem z bolečino sprejel novico, da je poraslo povpraševanje po odvetnikih za ločitve. Kako močen klic, da postavimo na prvo mesto odnose, ljudi, ki jih imamo radi, pred udobje, pred luksuz, pred stvari in dobiček!

Maševal sem sam, ob nedeljah skupaj s sobratom Nikotom: še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse: kako Kristus vzame v roke naše življenje, se zahvali zanj in posveti tudi vso našo razlomljenost, … in nas dela za dar drugim. Izkusil sem še bolj, da da je v evharistijo vključen vsak trud, delo, trpljenje, vsa resnična in iskrena ljubezen,… vsak človek, da, celo vse stvarstvo!
Ko sem hodil maševat na podružnice - večkrat peš ali s kolesom - in se srečeval z ljudmi sem kar naenkrat imel čas, da jih vidim, slišim, začutim in nesem njihove obraze, žulje, solze in otroški smeh s sabo in jih pri evharistiji položim na oltar v kruhu in vinu…… Doživel sem res milostna srečanja z osebami, ki v običajnosti živijo svojo človeškost, pa morda sploh ne hodijo v cerkev, v njih sem doživel srečanje z Vstalim, ki ga vedno znova tako kot učenci težko prepoznamo. Okušam vrednost naših odnosov, vrednost vsakega človeka, …


Očistil in prekopal sem del vrta. Ko sme pulil robido, ki se je razrastla, sem razmišljal, kako želi Gospod očistiti naša srca za novo setev, da bi postali dobra zemlja, ki bo rodila sadove.

Pekel sem kruh: ko sem ga mesil, dajal v peč, je to postala molitev: Da bi mi, Cerkev, postali okusen in dišeč Kruh za ta svet – v katerega smo dolžni prinesti okus Vstajenja, okus Gospodove ljubezni do vsakega!

Sedaj, ko se ukrepi sproščajo, pričakujemo navodila, kako naprej: V družbi in Cerkvi: pričakujemo natančna navodila. In res jih potrebujemo. A močno upam, in želim, kličem tudi tiste, ki poslušate, da si postavimo vprašanje: h čemu nas Gospod po tej izkušnji kliče! Vstali nas kot učence vabi, da vržemo mrežo »na drugo stran«, da ne gremo več v staro, ampak sledimo potem Vstalega Kristusa. Sveti Duh najde vedno nove načine, da poišče človeka … Naj v tem času, ko se pripravljamo na binkošti, prepiha našo Cerkev, naj prebudi novo življenje!
Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!




sobota, 25. april 2020

Da bi hodili v luči ... Besede in Kruha življenja - 3. velikonočna nedelja

Da bi mi hodili v luči ... Besede in Kruha življenja

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« To je prošnja učencev, ki se, razočarana, jezna in žalostna odpravita iz Jeruzalema stran. Vendar sta jo sposobna izreči šele takrat, ko izpovesta svojo žalost Jezusu in poslušata njegovo Besedo, ki v njunih srcih vžge plamen upanja. Kajti … njuna pot je postala beg: »Mi pa smo upali, da je on tisti …« Pot v Emavs je beg od težkega, bolečega, beg od poraza in neuspeha. Takšne so postale tudi naše poti. Takšno je postalo življenje zahodne civilizacije, ki je skušala utišati bolečino z videzom in naglico ter zgradila lažne gotovosti na uspešnosti in zaslužku (papež Frančišek, 27.3.). Lukova pripoved o Emavških učencih pa je pripoved o UPANJU! Ni ti potrebno, da bežiš pred bolečino. Ni potrebno, da si še naprej poslušen načinu življenja, ki smo ga sprejeli. Sedaj ekonomisti, politiki, vsi, … razmišljajo, modrujejo: Kaj je potrebno spremeniti? Kakšno vlogo imamo pri tem kristjani? Da ne iščemo rešitve sami, iz svojih moči, ampak skupaj z Gospodom. Kajti nihče se ne bo rešil – sam! Seveda je prihodnost v naših rokah. A prav pot dveh učencev nam lahko pomaga razumeti, kako bomo prave rešitve našli samo skupaj z Gospodom in brati. Pri tem nam lahko pomagajo koraki, ki jih naredimo tudi pri vsaki sveti maši! Naj postanejo tvoji in … beg se bo spremenil v romanje: 

 1. Dovoli da te obišče Gospodova ljubezen! 
 Kati On … ljubi nas in naš svet bolj kot mi. To je prva stvar, ki jo začutita tudi razočarana učenca. Vstali Jezus se jima približa in hodi z njima. Jezus hodi z njima v njuni smeri, tudi če je napačna! Sprašuje ju in posluša. Posluša ju, da povesta »njuno varianto« tega, kar se je zgodilo. Ne vsiljuje jima takoj svojega pogleda. Posluša. Zanimivo, imata vse informacije o Jezusovi smrti. Slišala sta tudi oznanilo o vstajenju, o tem, da on živi, a ne verujeta. Jezus ju posluša do konca. Sliši ju zares: sliši njuno razočaranje: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael.« Strah in žalost sta zaprla njuni oči, da ne prepoznata Gospoda. Pomembno je, da tudi mi pripovedujemo Gospodu o svojih neuspehih, porazih, razočaranjih. Da mu izpovemo svoje stiske. Da, tudi svoje grehe! To naredimo zato na začetku vsake maše! 

 2. Poslušaj ga… kajti njegova Beseda vžge upanje v tvojem srcu! 
Nikomur ni več do tebe, kot Gospodu! Zato ti govori svojo Besedo. Potem, ko je on poslušal tebe, poslušaj ti njega! On, Vstali-križani je šel skozi smrt zate in zame. Ni nas rešil smrti, rešil nas je v smrti. On je premagal smrt! Šele tvoje vstajenje, Jezus, nam pokaže resnično vrednost tvojega križa in trpljenja! Mi vidimo v križu konec, poraz, smrt. Ti pa praviš: Moj križ je bil pot skozi bolečino smrti v slavo, k Očetu! (Lk 24,26) Prav s križem sem vas jaz odkupil. Vaše življenje, ki ste ga podedovali od očetov, je bilo prazno. Bili ste sužnji smrti in greha, a jaz sem šel v podzemlje – v kraljestvo smrti in vas odkupil s svojo dragoceno krvjo! (prim. 1Pt 1,18-19) Gospodove Besede nam odpirajo razum, da moremo razumeti Božjo modrost. Če sedaj ne moreš razumeti težkih stvari, ki so se ti zgodile, ali se i morda še dogajajo, vedi, da je prav tam, v teh stvareh deluje moč Vstalega Kristusa! Zato je v prvem delu maše središče obed Besede (besedno bogoslužje). Božja beseda je hrana za naš razum, ki potrebuje razlage. Naša vprašanja potrebujejo odgovore. In če se odločimo, da ga bomo poslušali, bomo izkusili to, kar sta učenca: »Ali najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Božja beseda ne daje nujno »receptov«, vedno pa razsvetli naš razum in ogreje naše srce! Vžge upanje! Jezus je vstal in živi z nami. On nas posluša in nam nato govori, da bi se naučili na naše življenje gledati v njegovi luči. 

3. Povabi ga za mizo, k sebi … in razodel se ti bo kot Kruh življenja! 
»On pa se je delal, kakor da gre dalje.« Gospod, kako spoštuješ mojo svobodo! Ne boš se vsiljeval, niti ne ponujal. Prebudiš žejo in lakoto po resnični hrani, potem pa pustiš, da se odločim sam. Da te povabim … »Ne hodi dalje«, ti rečem danes. Kot učenca te tudi jaz silim: »Ostani z nami, kajti mrači se …« Ostani z mano, ker si luč, ker … potem ne bo noči! Zanimivo je, da je 40 dni od vstajenja do vnebohoda v Lukovem evangeliju en sam dan – da, ker je Gospod z nami, ni več noči. Sije »tista zvezda danica, ki nikoli ne zaide - Kristus!« (hvalnica velikonočni sveči). In ko ga povabiš, se ti razodene! 
Gospod vstopi k nam, sede za mizo, vzame kruh, blagoslovi, razlomi, in nam ga da. Kruh je šel skozi veliko noč: pšenica je bila omlatena, zrnje prevejano in zmleto, moka presejana, zgnetena in spečena. Šele sedaj zadiši, o, kako zadiši … po domu! Po domu, kjer je prostor za vse otroke, kjer je kruha za vse! 
Drugi osrednji del maše je obed Kruha (evharistično bogoslužje). Gospod vzame naše življenje s hvaležnostjo in ga posveti. Sveti Duh ga spremeni: naše življenje in delo (sad zemlje/trte in dela človeških rok) napolni Življenje Boga samega (zoe). Vse naše strtosti in razlomljenosti dobijo smisel. Razodene se smisel našega obstoja: da bi nekomu postali vsakdanji kruh. Za to smo ustvarjeni: da bi za nekoga postali Dar ljubezni. Papež Frančišek piše mladim, a vprašanje je namenjeno vsem: Ne sprašuj se samo kdo si, vprašaj se: Za koga sem jaz? Da, življenje te melje, a ne zato, da te uniči, ampak da te naredi za dar ljubezni za druge: za okusen, dišeč kruh, ki ne bo nasitil samo telesa, ampak srce! 

4. Vrni se v Jeruzalem – v kraj daritve – in tam postani hrana za druge! 
»Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem, kjer sta našla enajstere in tiste, ki so bili z njimi.« Tudi onadva jim povesta svojo zgodbo, kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Da, po tem te bodo prepoznali: ko bo tvoje življenje kruh, razlomljen za druge. To je odgovor na vse krize človeštva, odgovor, ki so ga dajali kristjani vseh časov: ko so postali hrana ljubezni za brate in sestre.

petek, 10. april 2020

Kratka misel - veliki petek - Tomaž Kete

Drevo življenja


Na tram sramote smo pribili
roke, ki so lomile Kruh življenja
in dale piti nam iz keliha to kri,
ki teče zdaj po lesu mrtvem,

da spere zlo in greh in smrti strup.
Ta bil preklet je, zdaj drevo življenja
je postal in z njega sad se daje nam –
zdravilo za vse udarce naše in laži.

Te tvoje noge, Jezus, smo pribili
ustavil se je tvoj korak, tako se zdi,
a tu, na križu nam pokažeš Pot naprej,

k Očetu, ki trpi s teboj in vsemi,
ki vedo, kako skelijo žeblji … in nikdar več
ne bomo sami v bolečini, v njej boš Ti!

ponedeljek, 6. april 2020

Šest dni pred veliko nočjo ali Pogum za ljubezen


  • Ko smrt organizira svoj napad na Življenje ...

Šest dni pred veliko nočjo - pasho (prehodom) gre Jezus v Betanijo. Okrog njega se oža zanka smrti: Judovski voditelji načrtujejo njegovo smrt. To jim še ni dovolj: sklenejo, da bodo umorili tudi od mrtvih obujenega Lazarja - pričo Življenja. Tudi Juda bo hitro preračunal, kako lahko zasluži in se okoristi pod etiketo skrbi za reveže. Zdi se, da ni več izhoda ... In v resnici Jezus ne išče izhoda, ampak bo pokazal prehod: sredi smrti se bo razodel kot Ljubezen in Življenje.

  • Gospod Življenja sede za mizo s prijatelji ...
Jezus je v Betaniji sprejet. Marta kot vedno streže - a sedaj že sluti, da bodo tudi njene kuharske spretnosti že vključene v Večerjo vseh večerij, ko bo zadišalo po Kruhu življenja. Lazar sede z Jezusom h gostiji življenja. Vse ima svoje mesto ... a v bistvo gre spet Marija. Ona, ki najgloblje izkuša Gospodovo ljubezen, želi odgovoriti z dejanjem ljubezni, ki ne računa več. Ljubezni, ki pretirava v vseh pogledih, ki je potratna. Celoletni zaslužek je potreben za funt (327,45g) pristne narde, olja, iztisnjenega iz koreninic narde, ki uspeva v Himalaji na 5000 metrih nadmorske višine. Da, ta vonj, ki je vonj ljubezni prihaja od daleč in z visokega. Je Ljubezen, ki prihaja od Očeta, ki je mi nimamo, če nas ne obišče. Marija mazili noge Živega, tistega, ki bo šel čez štiri dni v smrt zato, da stre verige smrti. Briše mu jih z lasni svoje glave. Gesta bližine in intimne ljubeni: "Moj ljubi je moj in jaz sem njegova ... Moja narda daje svoj vonj" (Vp 2,16; 1,12). Cerkev - mi - smo v teh dneh povabljeni k tej gesti, ki ne bo pozabljena! 
  • Za mizo s teboj ... in tvojimi ...
Morda je letošnja velika noč taka prav zato, da bi Gospod lahko prišel in jo obhajal z mano, s tabo. Doma. Da. Betanija je lahko pri tebi in meni doma. V tvojem in mojem domu. Kako?
    • Tako da sprejmeš Gospodovo "noro" ljubezen: on bo strta posoda dišavnega olja, da nate izlije soje življenje. Da paziš nja njeove obiske, besede, v jutrih, večerih, sredi dneva, tudi ponoči ...
    • Tako da dovoliš da se tvoj dom napolni z vonjem njegove ljubezni: v pogledih, besedah, v tem, kako si s tvojimi skupaj ... v dejanjih, ko ne preračunavaš več, kaj bo ostalo zate...
    • Tako, da opaziš uboge, ki jih imamo vedno med seboj, samo vidimo ji ne. V njih je Kristus! Morda ni potrebno veliko - telefonski klic, sosedska pomoč, beseda oprosti po dolgem času zamere, pogled v oči, ki že dolgo čakajo, da bi jih nekdo videl ... in v njih prepoznal oči Božjega sina in hčere ...

Tako se zgodi velika noč - veliki prehod: ko namesto strahu pred smrtjo zmaga pogum za Ljubezen ...






četrtek, 2. april 2020

Pretresljivo, če vzamem zares: moj greh = kraj razodetja Boga!!!

Ta teden pri bogoslužju beremo 8. poglavje Janezovega evangelija. Dogaja se v templju in se začne s smrtno obsodbo žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju in jo pismuki in farizeji hočejo kamenjati. Začne se dolgo soočene med Jezusom in Judi in vse se vrti okrog tega, kdo je Jezus. 

Kajti, kdor ostane v njegovi besedi, bo spoznal resnico, ki ga bo osvobodila. Resnica ni teoretičen, filozofski pojem, ampak je resničnost: je Sin, ki je prišel razodet Očetovo ljubezen in nas je prišel rešit. "Ker smo grešniki, našega greha ne skrivajmo, ampak ga odkrijmo kot kraj odpuščanja in najglobljega spoznanja sebe in Boga" (S. Fausti).

Obljuba, dana Abrahamu (berilo + psalm"Jaz sem", ki spominja na Božje razodetje Mojzesu v gorečem grmu (2 Mz 3,14). Razodene se tudi religiozni človek - človek, ki bi rad velliko storil a Boga, a sam, ker hoče zaslužiti nagrado... Judje sprva verujejo Jezusu, a ne v Jezusa - na koncu pograbijo kamenje, da bi ga vrgli vanj (smrtna kazen za bogokletnika Jezusa!).
Jezs un grešnica: Ljubljana - Žale
danes), da bo oče mnogih narodov, se dokončno uresničuje v Jezusu. Smo tik pred veliko nočjo, tik pred trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, kjer bo Jezus razodel, da je Božji Sin in da je Bog Oče, ki ljubi brezogojno. Tisti, ki mislijo, da Boga poznajo, Jezusu očitajo, da ima demona, ker se dela Boga. Na višku konflikta se Jezus razodene kot Ime:

Koliko kristjanov ima še vedno religiozno podobo o Bogu, ki kaznuje grešnike, ki sankcionira vse, ki ravnajo proti pravilom religije, ki delajo vse po zakonu, a v resnici ubijajo - ženo grešnico in Sina ... !

Morda pa je ta teden namenjen prav temu, da se zagrabim Jezusove besede (v. 31. 51) in ostanem v njej, in ne v svojih predstavah, kako bi življenje moralo biti, kakšni bi morali biti drugi in kakšen bi moral biti jaz, ampak preprosto sprejeti, da je prav moj greh prostor, kjer se k meni sklanja Kristus. V njem se meni razodeva "Jaz sem" kot Oče: "Jaz sem, ki te ljubim prav tam, v tvojem grehu, v tvojih navzkrižjih in zavozlanih situacijah, da te rešim! 

Vaja: preberi ta teden večkrat 8. poglavje Janezovega evangelija (za mirno spanje/za začetek dneva/za premor med delom). To bo tvoja priprava na spoved in na Veliki teden. V nedeljo boš lahko rekel tudi zase, za tvoje življenje, tvoj dom, tvoje odnose: "Blagoslovljen, ki prihaja vimenu Gospodovem!"

torek, 31. marec 2020

Kar je všeč njemu

Nikoli mi ni bil blizu izraz, da moramo biti "všeč Bogu". Zdelo se mi je, kota da bis e morali pretvarjati. A ob včerajšnjem in današnjem evangeliju (Jn 8, 1-11.21-30) sem bil deležen enega daru Božje besede, ki me spravlja v čisto drugačno držo. Ker sploh ne gre, da bi "zbirali všečke" oziroma gre prav za to, pri kom jih iščemo.
"On, ki me je poslal, je vedno z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu" (v. 31). Ko Jeusa farizeji in z njimi zavrnitev človeštva vedno bolj stiska v kot, vedno bolj prihaja čista in svobodna povezanost z Očetom. V stiski se razodeva njuna ljubezen. Oče ne pušča Sina samega in Sin ostaja v njegovi ljubezni tudi, ko je zavržen od nas.
Jezus pred dogodkom z grešnico preživi noč na Olski gori. Getsemani - ta kraj bližine z Očetom, postaja kraj njegove izročitve v roke ljudi, ki ga bodo povzdignili na križ tako kot Mojzes v puščavi kačo (4 Mz 21,4-9).
Ko bomo videli Sina, izročenega iz ljubezni na drevesu križa, bo ozdravljeno naše srce, ki je verjelo kači, ki je na drevesu v raju v naše srce izpustila laž, da Bog ni dober, da nam bo kaj vzel... Ta laž je navzoča tudi v nekaterih besedah in mislih, ki danes krožijo - tudi med verujočimi. Ne, ta virus ni Božja kazen!!! Našo stisko bo sovražnik vedno znova skušal uporabiti, da bo pokazal s prstom na Boga: vidiš, kako nič ne stori! V nasprotju s tistimi, ki moralizirajo, smo povabljeni ostati v ljubezni, ki rešuje in se sklanja k nam, kot Jezus k grešnici.

Toliko zdravnikov, sester, smetarjev, delavcev v trgovinah, lekarnah, toliko prostovoljcev, ... v tem času "dela, kra je všeč Očetu". In Očetu je najbolj všeč, če njegovi otroci drug v drugem prepoznajo brata in sestro...


sobota, 28. marec 2020

Odprem vaše grobove - 5. postna nedelja 2020

Odprem vaše grobove

Post 2020:  Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 5

Grobov se ne odpira. So sveti spomin, ki čuva naše mrtve. A Jezus vznemirja mrtve. Ne najprej tistih pokopanih, ampak tiste mrtve, ki še živijo. Kajti bolezen za smrt ni Covid-19, rak ali kakšna druga. Bolezen, ki trpinči telo, je zato, da se bo razodela Božja slava. V tej preizkušnji na je Gospod zelo blizu, v čolnu našega življenja je, če ga lepovabimo! O tem nam je močno spregovoril papež Frančišek v petek zvečer! Bolezen za smrt pa je greh, ki nas je odtrgal od Kristusa - izvira žive vode. Je greh, ki nas je oslepil in nam vzel pogled Sinov in hčera, ki smo ga dobili pri krstu.

Prav ta naš greh je kamen, zavaljen na Lazarjev grob. Kamen, ki se ga ne premika. Ker je že četrti dan, ker že smrdi! Jezus pa se ne boji vonja po smrti. On gre čez vsako mejo. Ko sliši da je njegov prijatelj bolan, počaka še dva dni. Ne počaka samo, da umre, počaka tako dolgo, da je Lazar že štiri dni v grobu. Torej ni nobenega dvoma več, da je smrt zmagala. »Veselim se, da nisem bil tam, da boste verovali...«
Da. Resnično življenje ni tisto, ki ga prejme Lazar, ki se vrne v to življenje, saj bo moral še enkrat umreti. Resnično življenje je življenje tistih, ki verujejo: Marte, Marije, tebe, mene, ... »Jaz sem vstajenje in življenje.« Na Lazarju, svojemu prijatelju, na tistem, ki ga je imel rad,  pokaže moč Sina, ki oživlja mrtve.

To je moč GOSPODOVE besede, ki oživi suhe kosti in odpre naše grobove ter nas popelje ven iz njih (berilo - Ez 37). Kajti njegovo prijateljstvo se ne ustavi. Niti pred grobom. Tudi tja gre iskat ljubljenega. Zato Jezus joka - tukaj in nad Jeruzalemom. Ker vidi, kam nas je pripeljal naš greh, ker ne spoznamo, da nas je obiskal on.

Tik pred dramo velikega tedna, kjer bo Jezus uresničil to, za kar je poslan, nam peta postna nedelja razodeva, kdo je on in kaj želi uresničiti v TEJ veliki noči. Vzemi si čas, vsaj pol ure in preberi še enkrat Jn 11,1-45. Naslednje točke in vprašanja ti lahko pomagajo tudi kot priprava na srečanje z usmiljenim Kristusom v velikonočnih praznikih, ki bodo letos res posebni!
  •          Ti si »tisti, ki ga ima Jezus rad«. To je tvoje najgloblje bistvo. On je tvoj prijatelj. Tvoj greh ne ustavi njegove ljubezni. Postani tudi ti njegov prijatelj. Videl boš Božjo slavo. Ali dovoliš Gospodu, da te ima rad? Kje vse si bežal pred njegovo ljubeznijo in se skrival pred njim?
  •         Ta slava se bo razodela točno tam, kjer tebi zmanjka življenja, moči, žive vode, ljubezni. Tam, kjer te je strah, kjer si v tesnobi, kjer si mrtev. Kajti Gospod nas ne reši pred smrtjo. Rešil te bo v smrti. V tisti smrti, v kateri si se znašel sedaj! Kaj v meni je umrlo? Katera področja mojega življenja sem živel ločeno od Gospoda? Kje mi je zmanjkalo življenja, moči, ljubezni? Česa te je strah? Za kaj si zaskrbljen? Izroči mu vse to!
  •         On bo ukazal odvaliti vse kamne, ki te ločujejo od življenja in te bo poklical ven iz groba! Grob, naročje smrti bo zate postal naročje življenja! Zato poimenuj in mu izroči svoj greh. Izroči mu svoj greh – kamen – tisto, kar te ločuje od njega. On ga bo odstranil, ker želi, da živiš! Prišel bo primeren čas, ko boš opravil tudi sveto spoved. Sedaj pa naredi to, kar nam naroča papež Frančišek (objavljeno v prejšnjih oznanilih, oziroma na tej povezavi.)

Vonj po smrti in trohnobi, bo zamenjal vonj dišavnega olja, ki se širi v hiši, kjer je zmagalo Življenje; kjer je doma Sinova ljubezen. Po molitvi za odpuščanje grehov opravi pokoro in preberi Jn 12,1-8! Tvoj dom bo postal kraj, kjer bo Gospod obhajal veliko noč!

četrtek, 26. marec 2020

Mrtvi oživijo - ker ima On življenje v sebi!


Vstani in hodi!


Priprava na spoved v času, ko (še) ne morem k spovedi.

Kaj naj naredim, ker v trenutnih razmerah ni redne spovedi? Odgovor nam je v četrtek pri pridigi dal papež Frančišek: Ko bo spet priložost za spoved, boš naredil ta korak v zakramentu. Sedaj pa... “Naredite, kar vam naroča katekizem, ki je zelo jasen. Če ne najdete duhovnika, pri katerem bi se lahko spovedali, govorite z Bogom. On je vaš Oče. Povejte mu resnico, povejte mu, kaj ste zagrešili. Govorite mu iskreno in iz srca. Obljubite mu, da boste potem, ko boste lahko, šli k spovedi. Prosite nebeškega Očeta za odpuščanje in takoj se boste vrnili v Očetovo ljubezen.” 

Vabim te, da si v teh dneh vzameš čas in pogledaš svoje življenje skupaj s Kristusom: njegov pogled ne obsoja, ampak vidi v globino, odpušča in te iz smrti vodi v življenje! 
Vzemi si nekaj trenutkov, da se zaveš, da si pred Očetom. On te ljubi. Njegov Sin ti želi spregovoriti v teh minuth tihe molitve, ki si jih boš sedaj vzel. Pomembno je, da v sebi prebudiš željo, da bi se srečal z Gospodom Jezusom. On te želi srečati.

Preberi najprej odlomek o ozdravljenu hromega iz Janezovega evangelija 5,1-18.
1 Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen. Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.
Tisti dan pa je bila sobota. 10 Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« 11 On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« 12 Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi!‹« 13 Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. 14 Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« 15 Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16 Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. 17 Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« 18 Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.

Vidimo množico bolnikov, ki leži blizu kopeli - neke vrste term – to so slepi, hromi, sušični. Tudi danes je veliko bolezni, ljudje se zdravimo v bolnicah, hodimo v  zdravilišča. Mi smo prišli k spovedi: To je Božja bolnica: kajti glavna bolezen ni slepota, hromost ali sušica – tuberkuloza. To so samo simptomi glavne bolezni človeka: greha.
Kaj je ta bolezen? Za kaj gre pri njej?
Greh ni toliko dejanje. Bistvo greha je ločenost od Boga: ne živim več kot sin/hči. Adan im Eva sta hotela sama. Izgubljeni sin je hotel z dediščino delati, kakor sam hoče. Znajdem se v daljni deželi, oropan vsega, ne samo stvari in imetje, predvsem dostojanstva, ki sem ga prejel pri krstu: Izgubljeni sin je postal svinjski pastir. Ko sem sam, brez Boga, takrat zboli moj duh in duša, velikokrat tudi telo.
Simptomi bolezni, ki se imenuje greh:
Ko beremo evangeljsko pripoved v Jn 5, 1-18, tam srečamo tri vrste bolnikov: slepe, hrome, sušične.
Slepota: greh umaže moj pogled. Svet vidim popačeno, ne vidim svojih bližnjih, v njih ne vidim žene/moža, brata, sestre, vidim tekmeca, konkurenta, vidim nekoga, ki ga lahko uporabim zase. Popačen pogled na človeka: v službah, v odnosih, celo v prijateljstvih in družini: ko vidim samo sebe, ne pa drugega. Slepota me zapre v moj svet. Kje sem jaz slep? Kje sem videl drugega popačeno, ne kot brata in sestro, ga nisem spoštoval, imel rad, ga obsojal, morda celo opravljal in obrekoval?
Hromost: greh mi prepreči, da grem za Gospodom. Skuša me ustaviti. Posebej greh, ki se mi ponavlja: prevlada občutek nemoči, ujetosti. Prepriča me, da Gospodu ni mar zame, zato se ustavim. Zaprem se vase. Greh me ohromi tudi v ljubezni do bližnjega. Vedno bolj se ustavljam pri sebi: moj čas, moje težave, moji hobiji, moj denar, … Paraliza sposobnosti, da ljubiš, da vidiš drugega, da narediš krake k njemu, da ga poslušaš in skušaš razumeti v njegovi drugačnosti, videti v njem dar, nekoga, ki mi ga je Gospod poslal na mojo pot. Pa naj bo to mož, žena, otrok, starejši človek, prijatelj, sodelavka, …
V katerem odnosu, odnosih se čutim blokiran? Kje sem jaz hrom – koga ne zmorem videti, sprejeti, ljubiti? Me je kdo prizadel, ranil in se v meni nabira jeza, zamera, morda celo sovraštvo? Rano je potrebno izročiti Gospodu. On je zdravnik.
Sušičnost - tuberkuloza je nevarna okužba pljuč, dihal. Oteži normalno dihanje. Telo nima več dovolj kisika. Okužba se širi tudi na druge dele telesa. Če se tuberkuloze ne zdravi, to v 50% pomeni smrt. Greh mi prepreči dihanje duše. Vzame mi veselje in željo do molitve, ki je dihanje duše. Ne kličem ga več, ne molim, ne grem k maši, k spovedi, ne berem Svetega pisma. Božji kisik, nujen za moje preživetje in življenje ne pride več vame. Greh me duši, vzame upanje.
Kakšna je moja molitev, moj odnos z Gospodom? Živim v iskrenem prijateljstvu z njim? Je postal eden izmed mojih dolžnosti? Do katerih delov mojega življenja ne pride več njegov kisik? Kje sem se zaprl pred njim?
Posebno vrsto tuberkuloze imajo Judje, ki ozdravljenemu ne pustijo nositi postelje: iz vere so naredili pravila, skupek obveznosti, ki človeka ponovno veže na njegovo posteljo, ponovno vklepa v suženjstvo postave.
Kako lahko ozdraviš?
1. Gospod te pozna. On ne vidi najprej tvoje bolezni, ampak tebe: »Jezus ga je VIDEL, kako leži tam.« On ve, da si že dolgo bolan. To je pogled ljubezni in sočutja. Pogled Zdravnika, ki s križa gleda bolno človeštvo. Izpovej mu svoj greh. Poimenuj bolezni. Zato je spoved.
2.      Nato te vpraša: Hočeš ozdraveti? Samo to ga zanima. Bolnik začne razlagati, da nima nikogar, da ga drugi prehitijo, … Mi vedno znova najdemo izgovore, da ostanemo nemočni v svojem grehu. Krivi so drugi, celo angel ozdravi vedno samo tiste, ki so prvi,… Jezusa to ne zanima. On vpraša samo: Hočeš ozdraveti?
3.      Voda, ki ozdravlja, je njegova beseda: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.« To je živa voda, ki ozdravlja vsakega, ki veruje vanjo. Veruješ, da v zakramentu sprave deluje sam Gospod? Duhovnik je samo nevreden služabnik Božjega Zdravnika!
4.      V tvoji nemoči se bo razodela Božja moč: To, na kar si bil priklenjen, boš sedaj nosil! Gospod ti daje moč, da si svoboden. Vstani – to je tvoje vstajenje! V zakramentu deluje moč vstalega Kristusa!