četrtek, 20. december 2007


... kajti on spreminja ta naš svet od znotraj navzven, začenja tam, kjer smo najbolj bogati in najbolj ubogi, najbolj ranjeni in najmočnejši: v globni bitja, v srcu, v našem najglobljen središču. In od tukaj navzven sije njegova luč v najprepostejših stvareh vsakdanjega življenja: v roki, ki se proži v objem, v pogledu, ki se namehne, v trenutkih tišine in hrupa, v soncu in solzi. Jezus je prišel na ta svet pred 2008 leti... prišel bo ob koncu sveta, prihaja pa tudi v trenutku, ki se imenuje SEDAJ... in to je najpomembnejše!

Blagoslovljen božič!

sobota, 15. december 2007

Tako dolgo nisem nič napisal na ta spletnik... preveč (nepotrebnih) stvari, opravkov, dela, ...


In ne vem, če ste že opazili, ampak še osem dni in bo božič. Morda nas to navda s paniko: ojoj, toliko moram še storiti: nakupiti darila, pripraviti hrano za vse obiske, počistiti stanovanje, v službi imamo pravo norišnico, v trgovinah bo nepopisna gneča, otroci imajo nastope, firme zabave, ... In tako se zgodi, da se na mojem seznamu stvari, ki jih moram narediti nabere 50 in več točk... in vem, da mi NE bo uspelo.

Letos sem se odločil, da bom naredil še drug seznam, česa vsega NE bom naredil. In tako bo moja soba verjetno za božič nepospravljena, avto po vsej verjetnosti ne bo opran, ... Zato, da bi naredil tisto bistveno. Zato, da bi bistvo božiča, njegovo sporočilo ne šlo mimo...

Kajti božič je lahko tudi samo običaj, tradicija, navada, ... Berila današnje 3. adventne nedelje nas izzivajo. Janez v ječi spršuje: »Ali si tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Nekdo MORA PRITI, sicer je naše življenje prazno. In božič je zato, ker je tisti, ki MORA PRITI, Jezus. On mora priti. Oče se je odločil trdno in brez oklevanja, da svojega edinega Sina pošlje na zemljo. Ni ga poslal na turistični ogled z letalom, da bi pomahal ljudem kot božiček=) Poslal ga je, da vzame nase vso človeškost, da tvega to, da bo proglašen za nezakonskega otroka, da bo rojen v hlevu, ne v topli izbici, da bo takoj po rojstvu preganjan in bo njegova družina begunska, da dela s svojimi rokami, da ljubi s človeškim srcem,... da umre na križu... On MORA PRITI. Tudi če zanj »ni prostora«, on pride. Stoji pred vrati in trka. Božič ni praznik miru! Ker me Bog ne pusti pri miru, da bi mirno sedel na kavču in "štrkal" po TV kanalih. On hoče moje srce, moj čas, mojo ljubezen!


Ali si ti tisti, ki mora priti? To spršuje Janez KRstnik Mi bi isto vprašanje izrazili z drugimi besedami: Kje naj najdem popolno ljubezen? Kaj je smisel mojega življenja, zakaj sem se rodil, kaj delam na tem planetu? Kako naj najdem veselje, ki ne bo kot novoletni ognjemet, za katerim je v 20 minutah samo še dim?

Janezu Jezus odgovori: "Povejte, kaj se dogaja, kar slišite in vidite..." In kaj se zgodi, kjer sprejmejo Jezusa, kaj se zgodi, ko sprejmemo Kristusa kot osebnega odrešenika, kot tistega, ki prihaja zaradi mene in tebe, »zaradi nas in našega zveličanja«, kot molimo v veroizpovedi?

  1. slepi spregledujejo in gluhi slišijo: Kar naenkrat se odpro duhovne oči: v življenju mora biti nekaj več kot služba, denar in zdravje. Nekaj več kot so stvari in zunanja podoba. Več od imetja in uspeha. Mora biti neka notranja vrednost človeka. Gluhi slišijo: Božja beseda je naenkrat živa: v srcu mi Božji glas govori: ti si moj ljubljeni sin/hči. LJUBEZEN, zastonjska, močna in čista.
  2. gobavi so očiščeni in mrtvi vstajajo: Jezus je dal življenje zame. Zato je prišel. Da me očisti, opere mojih grehov, mi da večno življenje. Ob njem se rojeva novo, globoko in resnično VESELJE, ki ni odvisno od zunanjih okoliščin in števila zabav, ki ji obiščem, ampak je veselje srca, ki se zaveda, da mu je odpuščeno. Bil sem umazan, sedaj sem opran! Bil sem duhovno mrtev, sedaj živim!
  3. hromi hodijo: Ljudje smo brez volje, utrujeni od opravkov in preobrmenjeni od služb – ker ne vidimo SMISLA. Ob Jezusu ljudje shodijo. Naenkrat vedo, zakaj so na svetu. Vem, da je moje življenje, vsaka minuta odgovor na to Božjo ljubezen in da sem postavljen na ta svet, da bi drugim pričal o tej ljubezni!


Božič je zato priložnost da skupaj pričujemo svetu o tem, kaj Kristus dela v našem življenju. In moje srce začne močneje utripati, ko vidim, da ljudje, ki so bili duhovno mrtvi, spet zažarijo oči, da jokajo v veselju, ko doživijo Jezusovo odpuščanje... Vizija, ki nam jo naslika Izaija, ali nas ne strese,...

»Glejte, vaš Bog!
...on prihaja, da vas reši!
Tedaj bodo spregledale oči slepih,
gluhim se bodo odprla ušesa.
Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,
jezik nemega bo vriskal.
Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci,
v pustinji potoki.
GOSPODOVI osvobojenci se bodo vrnili
in prišli s pesmijo na Sion.
Nad njihovo glavo bo večno veselje,
dosegli bodo radost in veselje,
žalost in vzdihovanje bosta zbežala« (Iz 35,4-10).

Ali te ne spodbudi, da bi videl, kako se to ponovno uresničuje tukaj, med nami? To je božič: Bog, ki daje da hromi hodijo, slepi vidijo, mrtvi ponovno zaživijo.

torek, 27. november 2007

Veličina Stvarnika











njegova moč v skalovju
njegov glas v vetru, ki nosi sneg v vrtincih
njegova čistost v belini snega
njegova svetloba v bleščečem soncu
njegova skrivnostnost v temnem oblaku
njegova toplina v zavetju pečine
njegova igrivost v tisočerih oblikah skal in zametov


torek, 30. oktober 2007


Skoraj ne morem verjeti, da smo včeraj na Krnu doživeli tak čudovit dan!
Sonce, jesenske barve, po severnem pobočju še zaplate snega, Julijci in Visoke ture, morje, vse do Savudrije...
Mir, tišina, barve, nebo...

nedelja, 21. oktober 2007

Za mano je zanimiva in polna nedelja. Misijoni... ki so tu pri nas in so v Afriki in v Peruju in... v mojem srcu. Tudi tu je misijon: še vedno kakšne kotičke skušam ohraniti zase, ne pustim Bogu, da vstopi. Stare navade, ...
A nekaj mi daje upanje: da je on zvest in usmiljen. Da je že osvojil moje srce, da pa so potrebne še številne bitke, da v polnosti prenovi moje življenje.

četrtek, 11. oktober 2007

Ko gredo stvari in ura prehitro, potem je čas, da se ustavim ob Tebi.
Tam izgine vse, navidez tako zelo pomembno.
Samo sem.
Diham.
To je dovolj.
Ti si tu.

četrtek, 20. september 2007

Grešnik

Ko sem stopil v tvojo hišo... (Lk 7,44)
ni bilo vode
dragocenega olja
poljuba

Ko si stopil v mojo hišo...
so bili hladni pogledi
preračunljivost
ponos

Ko sem stopila v tvojo hišo
je bil tam Izvir
Razsipnost
Ljubezen

Ko si stopila v mojo hišo
si bila oprana
odkupljena
ljubljena

Stopam v Tvojo hišo
izsušen
ubog
ranjen

Vstopi v mojo hišo
v moje srce

torek, 18. september 2007

dom

Pogosto izgubim stvari (moja neurejenost, ...). Založim jih, pozabim, kje sem jih pustil. In potem iščem. Zadnjič sem izgubil nek zares pomemben predmet. Panika! Po TREH TEDNIH (!!!) sem stvar našel! Olajšanje in veselje.

Jezusove prilike v Lukovem evangeliju (poglavje 15) govorijo o neskončni in brezpogojni Božji ljubezni. Bog človeka išče, ga objame in končno praznuje!

Zame je bilo in je temelj verske izkušnje,

da izkusim Božjo ljubezen.

Vedno znova se vračam k njemu, in to v zaupanju, ker je njegovo usmiljenje neskončno, zastonjsko, gotovo. Pavel je na lastni koži občutil Božje usmiljenje: »…čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež, … se me je usmilil…« zato z odločnostjo pravi: »Zanesljiva je beseda in vredna da jo vsi sprejmejo: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.«

Človek je lačen te brezpogojne Božje ljubezni, tega objema, ki sprejema, odpušča. V svetu, kjer niso dovoljene napake (pomislimo samo na službe!), kjer je vse potrebno plačati (mislimo, da bomo celo ljubezen kupili), je tu nekdo, ki odpušča in ljubi zastonj! In še to: ki mu je vsakdo dragocen! En grešnik, ki se spreobrne, je Bogu in angelom v večje veselje, kakor 99 pravičnih. To je »Božja statistika«! Kakšno olajšanje in veselje, ko veš, da ti je prijatelj res iz srca odpustil. Prijateljstvo se okrepi! Kakšna radost, veselje, včasih solze veselja, ko veš, da ti je On odpustil... Takrat zapojem: "Oče, tvoja ljubezen je zako neskončno velika,..." ALi preprosto umolknem pred Njim.

Vabiš me/nas, da živim/o to ljubezen:

Ta podoba Boga je velik klic in izziv našim skupnostim: Ravnati, kot Bog ravna do tistih, ki se oddaljijo od njega! Bog ne čaka, ampak gre naproti. Ni neobčutljiv, ampak ga skrbi. Ni užaljen, ampak strastno ljubi in IŠČE! Predvsem išče (Takoj po prvem grehu: Adam, kje si?)

Mi živimo v času izgubljenih ovc/drahem/sinov. Ljudje niso stvari, da bi jih nesli v cerkev, kot pastir ovco. (Čeprav imam prijatelja, ki so ga njegovi mišičasti prijatelji iz ulične tolpe – ganga dobesedno nesli na molitveno srečanje, kjer je sprejel vero v Jezusa!=)) Izgubljenega sina je pripeljalo nazaj domotožje in spomin na očetov dom, kjer je »kruha v izobilju«. Smo takšna Cerkev/skupnost, da imamo domotožje po njej, ko se oddaljimo? Mislim, da je danes zelo močan Jezusov klic k spreobrnjenju naših skupnosti: da bi postale gostoljuben in odprt dom. Da bi ustvarjali ozračje sprejemanja, odpuščanja, skupnost prijateljev, kamor si želiš priti, ne pa kamor si primoran (zaradi verouka, zaradi birme, ne vem še česa…), ker je tu Oče, ki sprejema svoje otroke.

Naše/moje spreobrnjenje je v tem, da bi vsakdo, ko pride v cerkev, ne srečal samo ostrih pogledov (pomislimo na polnočnico ali na blagoslov velikonočnih jedi), ampak nekoga, ki ima srce kot Oče: »Lepo je, da si prišel, pogrešali smo te! Dobrodošel doma!«

Tu je dom za vse! Tvoj dom! Za vse! Za vse! Za vse!

četrtek, 13. september 2007

veselje

Včeraj me je ob branju prevzela ena misel, ki v bistvu govori o drži slavljenja pred Bogom: "V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko opazujemo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa gledamo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo veselje in ljubezen." (sv. Bernard)

Ko stojim/sem/živim v Božji navzočnosti, odkrivam, kdo v resnici sem in to mi pomaga, da stojim na realnih tleh glede sebe, hkrati pa me dviga v veri - da si upam tvegati in verujem v Božjo vsemogočnost, moč, lepoto, usmiljenje!

O Bog, hvala, ker svetiš in siješ tako jasno sredi vse zmede mojega dela, hitenja, ... ker si velik in ti ni nič nemogoče!

četrtek, 06. september 2007

Se je tudi tebi kdaj zazdelo, da si ves dan nekaj počel, pa nič naredil? Meni se to zgodi precej pogosto. Hitro začnem sebe in druge (!) soditi po koristnosti, učinku, uspehu,... Sem del tega sveta, ki tako razmišlja. Produktivnost je glavna postavka. Žal postane tudi moja. Zakaj "žal"? Zato, ker je sicer pomembna, a zame ne more in ne bi smela biti edina. Sploh pa ne prva. Človek je vreden neskončno več od dela, ki ga opravi, od denarja, ki ga zasluži, od koristi... In Jezus nam je za zgled postavil ptice pod nebom in lilije na polju (Mt 6,25-34)...

Torej je danes čisto v redu, če sem dve uri presedel z nekom pri klepetu ob kavi in poslušal, če sem sinoči občudoval mirno valovanje morja v Fiesi, če bom vzel v roke kitaro in "nekoristno" pel,...

Naš Bog nas je ustvaril iz ljubezni, ne za to, da bi bili koristni.


ponedeljek, 20. avgust 2007

Prišel sem domov s sestanka Prepiha - zelo prijetnega - v Ljubljani. Nad Slovensko Istro bliski, strele, pravi "light show"! Ni vedno mesešine, miru, so tudi nevihte, strele, viharji, toča... "Ti daš in vzameš vse..." poje pesem, ki povzema Jobovo knjigo. Bog se ne spreminja. Tudi v časih preizkušnje, trpljenja, celo naše nezvestobe, ostaja zvest temu, kar on je. To me je nagovorilo v današnjem odlomku iz Knjige sodnikov (2,11-19). Njegova ljubezen je ogenj, ki uničuje greh in njegovo srce gori v usmiljenju in "milo se mu stori" ko vidi človeško trpljenje... Vse je v njegovih rokah in tudi v temini noči in preizkušnji, smo v Njegovih rokah...

nedelja, 19. avgust 2007

Danes smo v evangeliju poslušali ene najbolj ostrih besed, ki jih je kadarkoli izrekel Jezus: Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; … Te besede je izrekel človek, ob katerega rojstvu so angeli klicali mir ljudem na zemlji, ki je sam rekel: Blagor tistim, ki delajo za mir! Kaj hoče Jezus povedati?

1. Ogenj resnice, ki prečiščuje, uničuje greh in rojeva mir

Jezus noče povzročati sporov, vojn, razdeljenosti. A ob njem ni mogoče (dolgoročno) ostati indiferenten, neodločen. Prej ali slej izzove odločitev. Odločiti se moramo med resničnim in lažnim mirom: resnični mir, ki ga prinaša on in pomeni soočenje z grehom, z lažjo, z udobnim mirom tega sveta, kjer je vse enako dobro, kjer ni nič narobe, kjer pometamo stvari pod preprogo…

(Od)ločitev in ločevanje ne poteka samo zunaj, v medosebnih odnosih. Poteka celo v družinah – koliko kristjanov zaradi ljubega miru neha živeti svojo vero, hoditi v cerkev… (obratni primeri, ko nekdo vztraja in sozakoncu približa Boga…) Ta bitka poteka v nas samih: bitka med grešnostjo-mesom in Duhom. Avtor pisma Hebrejcem opozarja: »odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka zapelje«. Jezus je do greha neizprosen. Prelil je svojo kri zato, da bi nas osvobodil sužnosti greha! In zato vznemirja vest grešnika, ker noče lažnega miru in udobja, ampak resničen mir.

Ko prideš pred Boga, v njegovo bližino – če si to zares upaš, je kot bi prišel v neposredno bližino ognja. Spomnimo se Mojzesa, Izaija – Bog mu očisti ustnice z žerjavico in danes Jeremija: Ogenj v kosteh, ki mu ne pusti, da bi se sprijaznil z zlaganostjo okolice, z grehom božjega ljudstva.

2. Ogenj Svetega Duha napravi naše srce goreče

Jeremija je bil v skušnjavi, da odneha. Nasprotovanje človeka utrudi. Okolica, kritike Cerkve (upravičene in neupravičene), so samo pika na i. Glavni vzrok naše mlačnosti je v nas. Mučenci vseh časov Cerkve so največje znamenje, da je svetost več kot mir (predvsem lažen mir, ko ne pričujemo za resnico, ko ne povemo, ko ne tvegamo in se sprijaznimo z lažjo…) 22 letna katehumena Perpetua iz Kartagina piše leta 211: »Kos mo bili še z biriči in meje oče pregovarjal in iz ljubezni odvračal, sem u dejala: Oče, ali vidiš posodo, ki stoji tu? Rekel je: vidim. In jaz sem mu dejala: Mar se more drugače imenovati kot to, kar je? Rekel je: Nikakor ne. Tako tudi jaz ne morem reči, da sem kaj drugega, kar sem – kristjana. Ko so jo naprej zasliševali, ni hotela zanikati in darovati cesarju. Vrgli so jo zverem.

Če je vera (p)ostala za nas navada, če smo utrujeni in leni kristjani, potem je potrebno nekaj storiti! Dopusti gredo h koncu. Pred nami je nov začetek, šolsko leto, … Kaj bom naredil, da bo Bog lahko ogrel moje srce? Kaj bom naredil, da ga bom ohranil gorečega?

Gotovo je to živ stik z Bogom, vsak dan! (Za mišice je fitnes, za duha je molitev!!!) (Včasih se mi zdi to že neumno ponavljati, a sam pri sebi vidim, da to nikakor ni samoumevno!) Predlagam 15 minut časa z Njim! Zakaj?

Ker se navadimo biti v njegovi navzočnosti in smo potem lahko ves čas z njim, v avtu in za računalnikom, v pisarni in na ulici. Ker je z nami v naših bojih, skušnjavah, … Potem smo lahko njegove priče sredi tega sveta. Prinašamo ogenj v svet kompromisov, polovičarstva, nejasnosti!

»Kako želim, da bi se vnel!« Prav tega ognja potrebuje naš svet: ognja v ljudeh, ki vedo, kaj so in tega ne skrivajo, ampak živijo z vso svobodo in sproščenostjo!

Prosi: Pridi Sveti Duh, vžgi v mojem srcu ogenj svoje ljubezni!

sobota, 18. avgust 2007

Današnji dan nič posebnega... ali pa... Zopet so me zbudili otroci pod oknom. Vtisnile so se mi v spomin besede: "Pride dan, ko se obnove tvoji zidovi!" (Mih 7). Berem članek, ki govori o tem, da je najprej BITI, nato delovati, pa se spomnim - jaz? POnavadi se tudi jaz najprej vprašam: "Kaj naj storim?" Pa ni najprej za nekaj storiti, ampak se s srcem obrniti h Gospodu in mu zaupati vse.

petek, 17. avgust 2007

Na dnu mojega srca
pod navlako tavanja
žlindro odvečnih besed
hrupom časa
čisto na dnu
je položen
biser
Tvojih
oči
Je
en pogled
ene same oči
eno samo bitje
ena sama ljubezen
ki mi lahko da moč
da ljubim brez računov
da gledam ne da bi kradel
da živim ne da bi obupal

Malokdo ve točno za kaj živi. Malo ljudi o tem razmišlja. Avtor tega bloga je prepričan, da je to ena bistvenih stvari, ki naj bi jih vsakdo odkril...