sobota, 19. januar 2008

ti jagnje si in lev

V pesmi Res velik si, Bog na novi zgoščenki skupine Nova zapoved z naslovom Sol so besede, ki zvenijo precej nenavadno: "... ti jagnje si in lev". Pesem govori o božji veličini, njegovi moči in kraljevanju. Ko opisujemo Boga s človeškimi izrazi, uporabljamo marsikatero metaforo. Uporablja jih tudi Sveto pismo in ravno ti dve sta nekoliko manj razumljivi. Vendar nam bo podoba jagnjeta in leva postala precej bolj jasna, če vzamemo v roko Sveto pismo in preberemo 5. poglavje knjige Razodetja. Ti dve podobi označujeta Jezusa Kristusa, ki ob koncu časov prejema oblast, čast in slavo.

Jagnje je v Svetem pismu simbol žrtve. Tako za Abrahama, ki končno Bogu daruje jagnje namesto sina, tako za Mojzesa, ki Izraelcem v noči izhoda po Božjem naročilu ukaže darovati jagnje in z njegovo krvjo pomazati podboje vrat, kar jih reši angela smrti (pasha - iti mimo), ki pobije prvorojence. Izaija napove, da bo Jahvejev služabnik trpel in bo "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol" (Iz 53,7). Kristjani Bogu ne darujemo jagnjet, darujemo pa mu nekrvavo daritev, ki jo je nekrat za vselej daroval Jezus na križu. Tam je prelil svojo kri in umrl za vsakega, zame, zate. Ključ za razumevanje njegove žrtve je ljubezen. To, kar je "pohujšanje in nespamet" (1 Kor 1,23) za nas ljudi, je Božja moč, moč njegove ljubezni. On je postal "Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). Oprani z njegovo sveto krvjo laho živimo novo življenje.

Lev je poleg tega, da označuje Judov rod, predstavlja v pozitivnem smislu moč, bojevitost, junaštvo. Uporablja se tudi v negativnem smislu, kot simbol krvoločnosti, nasilja, neusmiljenja in maščevanja. Podobo je potrebno prav razumeti. Bog ni bitje maščevanja, je pa dosleden v boju proti zlu in gori v svojii ljubezni do človeka in ga hoče - za vsako ceno - tudi za ceno lastnega življenja rešiti iz brezna zla in greha. Tu se spomnim filma Brave heart. Jezus je tudi podoba za nas moške (no, tudi za ženske!=) - da v sebi prebudimo bojevniško srce. Ne bojevniško v smislu nasilja, ampak v smislu boja za zmago dobrega, najprej v nas samih, potem pa tudi okrog nas. Vendar moramo upoštevati dve stvari: Jezus nikoli ni obsojal človeka (grešnika), ampak greh, dejanje. Prav ljubezen do človeka ga je gnala v boj zoper greh. Jezus ni delal nasilja nad človekom. Pustil je, da so bili nasilni nad njim. On je "lev" in "kralj" tudi pred Pilatom: razbičan, opljuvan, okronan s trnjem ne izgubi notranjega dostojanstva: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Če bi bilo..." Morda bo kdo rekel: še en krvav prizor iz filma (Pasijon Mela Gibsona). Ampak ta prizor gledamo drugače, če smo izkusili srečanje z Jezusom in skušamo gojiti z njim živ odnos. Ob njem razumemo, da je on "jagnje in lev" za nas. Zame in zate.

sreda, 16. januar 2008

potopljeni in maziljeni


Se tudi tebi zgodi, da te po novem letu "zamede"? No, mene je, vsaj v nekaj pogledih. Preživel sem, sedaj se zadnji vagoni priključujejo na lokomotivo. Novi izzivi, nove naloge, poleg starih seveda=). Malo z zamudo, pa vendar morda za koga zanimivo objavljam naslednje razmišljanje ob nedelji Jezusovega krsta. Ko te zasuje, se je dobro spomniti začetka, temeljev, ki so globlji od vseh bolj ali manj površnih vznemirjenj...

Večina od nas je bila krščena kot otroci. Jaz naprimer vem, da sem bil krščen, ker sem videl fotografije. Upam, da ni fotomontaža=)

Krst ni le dogodek v naši preteklosti, ampak je resnica o naši sedanjosti:

  1. O tem, KDO SMO: Vsak trenutek mojega/tvojega življenja je potopljen v Božjo ljubezen. Nad Jezusom je Oče izrekel besede: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Če nam nekaj v nas govori, da je naše življenje nepomembno, da je nesmiselno, da smo prepuščeni usodi, da moramo poskrbeti zase, ker drugi za nas ne bodo, je Bog v našem krstu izrekel te besede nad nami: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, vesel sem te. Ponosen sem nate.«

    Tim Guenard (Genar), boksar in kamnosek, je s strani svojih staršev doživel zavračanje, krutost in nasilje. Pri dveh letih ga je oče pretepel skoraj do smrti. Ko je pobegnil iz popravnega doma, je postal je član raznih tolp v Parizu in živel divje življenje. Postal je boksar, in vse, kar je želel je bilo eno: maščevati se očetu. Srečal se je s skupino kristjanov in z nekim redovnikom, ki ga je potrpežljivo spremljal. Ponovno je sprejel Jezusa in njegovo odpuščanje in to je postopoma ozdravilo njegovo ranjeno srce. Bil je krščen in se poročil. Sedaj je oče štirih otrok in na svoji kmetiji (čebele in ovčereja=) skrbi za fante z ulice, ki želijo začeti novo življenje. (Priporočam njegovo knjigo: Močnejši od sovraštva!)

    Krst torej ni le pretekli dogodek v našem življenju. Krst pomeni, da smo potopljeni v Božjo ljubezen vsak trenutek življenja. Tako kot se zjutraj umivamo/tuširamo, se lahko v trenutku molitve potopimo v to ljubezen in rečemo: Oče, ta dan, vsak trenutek tega dneva želim preživeti kot tvoj sin/hči. Moje misli, besede in dejanj naj odražajo, da sem tvoj. (molitev: Tebe ljubim Stvarnik moj... je čudovita molitev v tem smislu: počasi, zavestno, s srcem – en teden). Tvoj dan bo drugačen. Odnosi do žene/moža, otrok, sodelavcev, prijateljev, strank, se bodo začeli spreminjati!
    (Priporočam knjigo Helene Reberc: Utrip srca me vodi v molitev)

  1. O tem, KAKO ŽIVIMO: Moje življenje in delo je služba Bogu. Pri krstu smo maziljeni s Svetim Duhom, ki ga ponazarja krizma. Kristjan pomeni isto kot Kristus: maziljen. Maziljeni smo, da bi postali drugi Kristus, njemu podobni.
    V antiki so se z oljem mazilili atleti in rokoborci, da bi bili prožni in bi se lažje izmuznili nasprotniku. Mazilile so se ženske, da bi bile lepe (menda se to danes dogaja še pogosteje=). V Izraelu je imelo maziljenje kraljev in prerokov verski pomen: s tem so bili posvečeni za službo Bogu. Danes: Jezus je maziljen – ne z aromatičnim oljem ali parfumom, ampak s svetim Duhom.
    Danes uporabljamo veliko mazil, parfumov, dišečih olj, krem... Obstaja cela industrija tega. Ampak danes ne bom delal reklame za to, ampak želim vsem nam priporočiti naboljšo in najbolj zanesljivo aromaterapijo: maziljenje Svetega Duha. Tega potrebujemo danes! Sveti Duh ozdravlja sodobne bolezni duha.

    Ozdravlja zakonsko zvezo, ker je Duh ljubezni – in zakon naj bi bila medsebojna podaritev dveh za vse življenje.
    Posvečuje naše delo: v službi in doma. Sv. Pavel pravi: »Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem, saj boste od Gospoda prejeli plačilo.« V svojem poklicu ne služimo samo denarja. V svojem poklicu služimo Bogu, posvečujemo ta svet, preoblikujemo odnose. To je vačasih sodobno mučeništvo: (p)ostati pošten v svetu goljufije, živeti odnos spoštovanja do drugih, delati... s srcem opravljati svoj poklic.

    Prejšnjo nedeljo: biti kadilo: razširjati prijetenj vonj, parfum Božje ljubezni okrog nas tam, kjer smo, delamo, živimo.

Sklep: Pri krstu smo prejeli poslanstvo: nadaljevati Jezusovo delo na zemlji. Nalogo, da o Očetovi ljubezni pričujemo drugim. Besede Izaiju se nanašajo na nas, name, nate:
»Jaz, GOSPOD, sem te poklical po pravici in te prijel za roko, varujem te
in te postavljam za zavezo ljudstvu
in za luč narodom, da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi.«