sobota, 29. november 2008

Zaprto nebo


O ja! Mi smo nebo prelepili z reklamnimi napisi in ga opremili z utripajočimi lučmi. Modrina je izginila za našimi ekrani. Ne vidimo več zvezd, ker smo naše ulice in trge sami okrasili. Ne upamo si več pogledati v oči - ne drugemu niti sami sebi - izdelali smo si svoj spletni profil in se skrili zanj. KAjti te oči postavljajo vse preveč vprašanj, na katere ne znamo več odgovoriti. In nocoj je v meni skušnjava, da bi preglasil tudi krik, ki se rojeva v meni. Skušnjava, da prižgem radio ali kako drugo ropotalo, samo da ne bi slišal najglasnejšega krika, ki se rojeva v tišini srca:
O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!


Saj si ti naš oče,
kajti Abraham nas ne pozna
in Izrael nas ne razloči.
Ti, GOSPOD, si naš oče,
Naš odkupitelj iz davnine ti je ime.
Zakaj si dopustil, GOSPOD, da smo zašli s tvojih poti,
zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?
Vrni se zaradi svojih služabnikov,
zaradi rodov, ki so tvoja dediščina.
Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš,
kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena.

O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!


Počistiti moram to nebo in strgati z njega vso navlako, ki se je nabrala, da se boš Ti, ki smo te izgnali, lahko vrnil!

petek, 27. junij 2008



Včeraj sem se vrnil z neekaj (dva dni) potepanja po snegu v vročih dneh... ki tam gor niti niso bili tako vroči - mapka lepi, tudi naporni... Tu vidiš, koliko je vreden en korak, ko jih moraš narediti nekaj tisoč......kako je majhen, kako je velik On, ki je vse to ustvaril in kako je nekaj velikega to, da nam je dal dušo, da ga slavimo z vsem bitjem - tudi s tem, da se "potepamo po njegovem skalovju...=) Nekaj slik in utrinkov s poti na Grossglockner (3798m).

četrtek, 22. maj 2008

Telo in kri



Danes je praznik Jezusovega telesa in krvi...

...da se spomnimo, za kako dragoceno ceno smo bili odkupljeni

... da se zavemo, kako ponižen je naš Gospod – kaj vse si "izmisi" in stori, samo da bi bil z nami...

sreda, 21. maj 2008

Alfa konferenca - London


Z Aleksandrom sva preživela tri naporne, a lepe dneve. Začelo se je naporno, z enajsturno zamudo na letališu Ronchi, kjer smo čakali najprej serviserja letala, ki ga je "obdelala strela", nato drugo letalo in tako so nastali posnetki lune ob 3h zjutraj z letališča Stansted=) Sledila je pot z vlakom, zajtrk v parku, nato program - Alpha conference na župniji Svete Trojice (HTB Brompton). Sodobna glasba, ki te popelje v Božjo navzočnost, 600 udeležencev praktično iz vsega sveta, veselje, navzočnost Svetega Duha, humor in smeh, svežina, mladost, navdušenje za Jezusa in evangelij, vse to je zaznamovalo ta dva dneva... Nekaj posnetkov ne more posredovati doživetja, vsebin, ki so premišljene, smiselne in aktualne, ...
Seveda sva zadnji večer nazdravila z Guinnessom=) za vse prijatelje - tudi zate!

Sonce, sneg, veličina gora, lepota Soče v dolini...


Lepšega dneva si ne bi mogli zamisliti, tudi bolj idealnih razmer ne. Klapa, ki se je zbrala zgodaj zjutraj v Bovcu, vztrajnost, nekaj učenja hoje z derezami in cepinom, krasen razgled... Edina stvar, ki sem jo obžaloval je, da je fotoaparat ostal doma =( Dobro, da sem imel telefon...
Malo z zamudo..: fotogalerija tukaj.

petek, 09. maj 2008

Zaupanje...

Pri plezanju se učiš zaupanja. V skalo, klin, vrv, soplezalca... Tako kot v prijateljstvu, tako kot v veri... "Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta."

ponedeljek, 05. maj 2008

Kakšno vezo imata prehlad in Sveti Duh?

Zadnje dni se borim s prehladom. Staknil sem en virus, potem pa pridno pomagal kuriti prvomajski kres, ves prešvican sedel ob žerjavici in skupaj z drugimi na palici pekel slastne klobasice. Potem pa še na bicikel in ponoči domov... No, ne vem, kdaj me bo srečala pamet - nekateri so že obupali nad mano=).
No, ampak bi rad povedal še naprej. Nekdo mi je prijateljsko odvsetoval, da ni dobro preveč se basat s tabletami (itak to ni moja navada, ampak vseeno...) in da mora telo samo premagat bolezen in je potem močnejše in utrjeno, itd. No, super! In sem šel včeraj spet na bicikl, prešvical vse strupe in danes grem v Maribor. Fajn, a ne? Proti vsem virusom hudobije in kot najmočnejšo okrepitev našega duhovnega imunskega sistema nam je Jezus obljubil in poslal Svetega Duha kot "moč z višave".

Njegovo zadnje naročilo, ki ga v SP najdemo 5x (torej ni tega rekel samo mimogrede), da naj njegov evangelij oznanjamo vsemu svetu in da smo njegove priče povsod, je krepek zalogaj za kristjane danes. Kako to storiti,da ne delamo nasilja nad ljumi? Kako to izpolniti, da ne ostanemo prestrašeni pred to nalogo in se umaknemo? Kaj je apostole spremenilo, da so rekli: "Ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali?" Nekaj se je zgodilo! To so bile binkošti: prihod Svetega Duha. Zato pri Luku Jezus reče OSTANITE v mestu, dokler ne boste odeti v MOČ Z VIŠAVE. Niti ne pomislite, da greste oznanjat, dokler vas ne okrepi Sveti Duh. Našega poslanstva ne moremo živeti brez moči Svetega Duha. Zakaj?

1. On je "Gospod, ki oživlja". Brez njega smo mrtvi. On je dih življenja, ki ga je Bog dihnil v človeka (1 Mz 2,7), on je duh, ki oživi mrtve kosti (Ez 37) , on je Duh Očeta, ki je obudil Jezusa: In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa." (Rim 8,11)
2. Uvaja nas v živ, ljubeč odnos z Bogom: je duh, ki v nas kliče k Očetu: Abba; Oče!(Rim 8,15-16), je Božja ljubezen, izlita v naša srca (Rim5,5)
3. On nas usposablja v boju proti zlu. Je naš sobojevnik - parakletos: tisti, ki ga pokličem na pomoč, ki ščiti moj hrbet, in mi pomaga, da zmagujem v skušnjavah. In tako me zasramovanje ne potre (1 Pt 4: Če vas sramotijo zaradi Kristusovega imena, nad vami počiva božji Duh.")

Kako preživeti dneve pred binkoštmi, kako se pripraviti na prihod Svetega Duha?
Učenci so počeli nekaj ključnih stvari, ki so omogočile, da je Svti Duh (ki je vedno dar!) preoblikoval njihovo življenje in jih usposobil za veliko poslanstvo:

1. Bili so skupaj. Na prihod Duha so čakali skupaj. Res je, da Sveti Duh ustvarja skupnost, a njihova razpoložljivost in povezanost je omogočila, da je deloval zares. Sveti Duh ni le dar posamezniku, je dar skupnosti, Cerkvi. Če gradiš skupnost, če se trudiš, ustvarjaš primerno okolje za delovanje Svetega Duha.

2. Vztajali so v molitvi. Sveti Duh je prišel, ko so molili. Molitev je najprej odprtost Bogu, poslušanje njegovega glasu, izročitev v njegove roke. Hkrati pa so vztrajno prosili prav za Svetega Duha, kakor je Jezus obljubil: "Prosite in boste prejeli... koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo!"

Če smo kristjani našega časa, kjub razlikam priprvljeni priti skupaj in vztrajno prositi Očeta za dar Svetega Duha, bomo doživeli njegovo preoblikujočo moč, moč, ki preganja virus mrtvila, moč, ki bo okrepila Cerkev, da bo v polnosti in svežini zaživela svoje poslanstvo.

Sveti Duh ima torej še kako močno zvezo s prehladom. Je najbolj gotovo naravno zdraviilo za prehlad, ki se mu reče naveličanost, mrtvilo, izgubljenost, ... Sveti duh ima še kako močno zvezo z mojim življenjem. Je življenje samo!

Predlagam, da v naslednjih dneh s srcem moliš tole molitev:

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik
in dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.

Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina božjega,
In v tebe trdno verujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.

četrtek, 10. april 2008

Pomlad na Kraškem robu


Nekaj utrinkov pomladanskega prebujanj s kraškega roba...
Bori, ki šumijo v sunkih vetra,
prvi drobni cvetovi, ki se grejejo v žarkih sonca,
vlak, ki hrumi mimo, tik prepadnih sten,
...
še veliko drugega...

In vprašnje v srcu: Slutiš za vsem tem Navzočnost?
Boš odprl vrata?

Oglej si fotogalerijo.

ponedeljek, 07. april 2008

Prejšnjo nedeljo smo ob viziji Cerkve, ki nam jo naslikajo Apd 2 videli skupnost, ki je povezana, kjer nihče ni izključen, kjer vlada veselje in prepostost, privlačna, sveža, rastoča Cerkev, Cerkev, ki si jo želimo, ki raste iz osebnega srečanja z Vstalim Jezusom.

1. Jezus hodi z nami

Jezus se nam ob dveh učencih na poti v Emavs tudi danes kaže kot tisti, ki razume, ki hodi z nami tudi, ko smo v krizi, na poti razočaranja, žalostni. To, o čemer sta učenca sanjala, je propadlo. Upanje je ugasnilo. Vso pot sta Jezusu sledila na poti v Jeruzalem, sedaj se oddaljujeta od njega.

"KRiza Emavsa" - ta se zgodi – se je zgodila, se dogaja in se bo! Vsakemu! Vendar JEzus poišče svoje učence, hodi z nami, posluša naša vprašanja, odgovarja nam na način, da naše srce zagori, da se nam prepoznati v lomljenju kruha. In to nujno potrebujemo! Vendar se ne moremo zadovoljiti s tem, da smo potolaženi.

2. Izziv: postati Jezus na poti v Emavs

Čas in svet, v katerem živimo, nas izziva, da storimo več: da mi postanemo Jezus, ki hodi z ljudmi, ki so se napotili v Emavs. Danes imamo kot skupnost kristjanov nalogo, da skrbimo za ogromno množico ljudi, ki so se napotili v Emavs: ki so izgubili vero, izgubili upanje, ki so se jim zrušile sanje in ideali, ki nimajo nikogar, ki bi jim zares prisluhnil, jim govoril tako, da bi njihovo srce zares oživelo, da bi upanje spet zagorelo.

Jezusovo naročilo je jasno: »Kakor je Oče poslal mene, tako jaz pošiljam vas!«

Italijanski škofje v enem izmed sodobnih cerkvenih dokumentov opredelijo, kdo je v tej množici:
1. ljudje, ki niso imele nobenega stika z vero, nekrščeni in neverujoči;
2. krščeni, ki niso odgovorili na božji klic, ki ga krst predstavlja, ki so prejeli vse zakramente, a dejansko živijo brez vere;
3. krščeni, katerih vera je ostala na stopnji osnovnošolskega verouka, vera, ki je nikoli niso zanikali, nikoli pozabili, a tudi nikoli poglobili, oživili;
4. K tem trem kategorijam bi lahko dodali še četrto: osebe, povečini krščene, ki nočejo vedeti več za vero, ki zavračajo potrebo po njej, ki jo imajo za dolgočasno in brezvezno.
In prav k tej množici smo poslani! To je spreobrnjenje, ki ga danes Vstali Jezus zahteva od krščanske skupnosti! Od nas!

2. vatikanski koncil, papeži, dokumenti... vse govori, da mora naša vera postati bolj misijonarska. A težko to prodre v našo zavest, ker še vedno živimo v predstavi, da je vera isto kot to, da hodiš k maši, enkrat na leto k spovedi in obhajilu, da daš dober zgled in skrbiš za krščansko vzgojo v svoji družini. Zavest, da moramo hoditi s tistimi, ki se oddaljujejo od Boga in jim biti priče, dolga stoletja in še vedno ni navzoča. A danes je drugače. Ne moremo biti brezbrižni do množic, ki odhajajo proti Emavsu. (Nismo imuni na skušnjavo, da se pred to nalogo zapremo vase! Jezus je imel po vstajenju "največ dela", da je preobrnil svoje učence in iz njih spet naredil apostole!)

3. Kako?

Pustimo, da nam pot pokaže današnja Božja beseda:
1. Najprej moramo biti sposobni pričevanja (posamezniki in skupnosti – župnijske, gibanja, skupine...) skupaj s Petrom: »Tega Jezusa je Bog obudil in mi smo temu priče.« In to na način, ki je verodostojen: na način, kako živimo, kako delamo, kako se obnašamo: »preživite v spošljivem strahu čas svojega bivanja v tujini«
2. Istočasno tako kot posamezniki in kot skupnosti smo poklicani, da se približamo tem, ki so se odpravili v Emavs, da poslušamo njihova vprašanja (Neka študentka, ki štopa iz LJ na obalo, mi je rekla: »Vedno moram nekaj razlagat!« Rekel sem ji: Hvala Bogu, da imaš komu. Ljudje potrebujejo pričevalcev, sopotnikov na poti vere!), da odgovarjamo na način, ki prebudi ogenj v srcu ljudi, da se damo spoznati tako, da tudi mi lomimo kruh upanja, veselja, ... Danes smo mi Jezus, ki hodi z ljudmi: smo njegove roke, noge, oči, usta,...

4. Kje?

Tam, kjer živimo; »na poti«: v soseski/bloku, v službi, na faksu, v pisarnah, v zabavišnem parku, v šoli, na stadionu, v vilah. Ne moremo se zadovoljiti s tem, da verujemo v Vstalega. Postati moramo Jezus na njihovi poti!

Konkretno povabilo:
• Kdo je podoben učencema, komu se bom ta teden skušal približati, ga poslušati, mu odgovarjati, pričevati o tem, da je Jezus živ?

nedelja, 23. marec 2008

31 Vstal je, ni ga tukaj...


Nej gre vstali Jezus pre teboj v tvoj vsakdan: v službo, v šolo, družino, naj njegov evangelij oblikuje odnose, prijateljstva, delo, prosti čas... On sveti v vsem tem kot nova luč. On je živi!

sobota, 22. marec 2008

30 Podzemlje


V Gospodarju prstanov mi je bil eden najbolj napetih in srhljivih prizorov tisti, ko Aragon vstopi v kraljestvo mrtvih in se tam sreča z zakleto vojsko. Prozorna telesa okostnjakov, ovita v tančice podobne pajčevnam... Ljudje, ki so obsojeni na neskončno umiranje, na "črva, ki ne umre" (Mr 9,48). Jezus je bil pokopan in je šel v kraljestvo mrtvih. Prijel je Adama in Evo za roko in z njima vse speče človeštvo in rekel: "Vstani, pojdimo od tod!" Jezus vstopa v kraljestvo smrti z orožjem križa, okrvavljenega z njegovo lastno krvjo. On ima ključe smrti in podzemlja in sedaj pelje na svobodo vse, ki so bili njeni ujetniki.

Tudi mi lahko hodimo okrog kot živi mrliči. "Imam denar, službo, stanovanje, avto, prijatelje, moje življenje pa še nikoli ni bilo tako prazno kot sedaj!" Te besede neke osebe - lahko bi veljale za marsikoga - včasih tudi zame! Najhujša smrt je nesmisel, praznina. Ko ne vem, kaj bi s svojim življenjem... To je kamen na grobu, to je tema in trohnoba... Takrat si živ, a v resnici mrlič... Tu ses pomnim na neko knjigo, ki govori o tem: Bolezen za smrt danskega filozofa Sőrena Kierkegaarda...

Velika noč je lahko v pirhih in šunki, a ne bo nahranila našega srca. "Predrami se, ki spiš, vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus!"

petek, 21. marec 2008

29 Zate, zame

Križ lahko gledamo z očmi strahu, žalosti, celo obupa. Groza! Kakšna smrt!

A križ ni gol kos lesa. Na njem je On, ki ljubi do zadnjega diha. Jezus daje križu povsem nov pomen, novo sporočilo.

Kako gleda nate? Kaj ti govorijo njegove oči, njegove roke, noge, usta, …?

Poskušaj slišati besede:

»Zate, veš, to je tudi zate…

Sprejemaš, da si nekomu tako zelo dragocen?

Boš sedaj verjel, da nisem prišel ukazovat in vladat, ampak ti želim služiti in te ljubiti v vsem, kar si?

Jaz sem ti dal vse: Svoje srce in dušo, telo, samega sebe.

Tudi ti mi daj vse.

Daj mi vse, kar je v tebi lepega in velikega, vse sveto in močno.

A daj mi tudi vse, kar je šibko, kar je še umazano in težko, kar skrivaš in česar se bojiš.

Po mojih ranah lahko ozdraviš. Ker so to rane ljubezni. Samo ta ozdravlja. Ne boj se.

Nocoj te želim objeti s temi mojimi pribitimi rokami.«

Ne bojmo se stati pod križem. Ne bojmo se tega srečanja. Ko Jezus ne more ničesar več, takrat je vse, kar lahko stori to, da ljubi. Ljubi in trpi. Trpi in ljubi. To je največja šola ljubezni.

Ko bomo počastili njegov križ, ga prosimo: »Daj mi spoznati tvojo ljubezen, daj, da se te oklenem z vsem svojim bitjem.«

ponedeljek, 17. marec 2008

28 Mejni prehod

Včeraj sem hotel na kratkem kolesarjenju skočiti še malo k našim južnim sosedom. A sedaj je tu meja EZ, jaz pa sem imel s seboj samo maloobmejno prepustnico za Italijo... Ne vprašajte - nisem niti poskušal!

Za prehod meje potrebujemo prave dokumente. Tako tudi za prehod iz smrti v življenje. Imamo dokument, ki se mu reče Nova zaveza, sklenjena pri zadnji večerji in podpisana s krvjo na križu. Sliši se čudno, a je resnično. "Če ne jeste mojega telesa in ne pijete moje krvi, nimate življenja v sebi..." Včasih bi si radi sami "izdelali" potni list, a ne gre... "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje" (Jn 5,24).

Nekdo je prestopil mejo dežele smrti in umrl, da bi me, da bi nas prepeljal v deželo živih. Nekdo je zame in zate pripravljen iti do konca, do dna, v najgloblje brezno obupa, v vsako bolečino, ranjenost, umazanijo in ima moč, da naju potegne od tam v svetlobo, življenje, čistost, veselje. To je velika noč!

nedelja, 09. marec 2008

27 Servis

No, sem ravno videl na Discovery v oddaji MYTHBUSTERS (Mike in še en tip...), kako avto pri 120 km/h zapelje na kamion, ki vozi tudi 100 km/h, na katerem ga popravijo in nato zapelje še rikverc dol z njega pri isti hitrosti...

Nekaj podobnega se zgodi pri slavljenju/molitvi/spovedi: zapeljemo na »servis« k Jezusu sredi vsega dela, skrbi, laufanja, ... in takrat se čas ustavi, kot kolesa pri avtomobilu... Takrat smo z njim in to spreminja pogled na vse skupaj...

Pogosto pa pozabimnao na servis in potem jamramo kot Marija in Marta: »Gospod, če bi bil ti tukaj...«. Ja, on je že tukaj, samo mene ni pri njem, oziroma se ne zavedam, da lahko kadarkoli zapeljem na njegov »šlepar« in se ustavim na servisu.

nedelja, 02. marec 2008

20-26 Odpri mi oči srca

Pri birmi sem bil v petem razredu in vse kar sem vedel o Svetem Duhu je, da je nekako povezan z golobi. In ker nisem imel preveč rad golobov, tudi do Svetega Duha nisem imel posebno naklonjenega odnosa. Poleg tega so moj birmanski dan zagrenili še sorodniki, ki so mi za ta praznilni dan zrihtali BELE ČEVLJE (!!!), in s starši sem se skregal, ker jih nisem hotel obuti.

Dosti bolj so mi bili všeč plameni. Ogenj je bil za nas fante, ki smo skrivaj kurili ognje ob potoku v gmajni nad vasjo, seveda dosti bolj zanimiva zadeva. In skrivnostna... In ob vsem potrebnem in nepotrebnem je ostalo v meni od dneva birme nekaj tega, skrivnostnega, nenavadnega. In če se sedaj spominjam za nazaj, lahko rečem, da je Bog počasi postajal zame Nekdo, skrivnostni Ti, ki je počasi vstopal v moje življenje.

Zakaj to pripovedujem? Ker nas želi Bog po Svetem Duhu peljati v to skrivnostno, vseobsegajoče, globoko in intimno srečanje z Njim.

Sveti Duh nas vodi v osebno srečanje z Bogom.

Kajti to srečanje ODPIRA naše notranje OČI, oči vere. Telesna slepota je huda. Poskusimo za trenutek zapreti oči. Kako bi se naše življenje spremenilo, če bi od tega trenutka naprej ne videl več? Ampak duhovna slepota je še hujša. Slepota, ko ne poznam Boga, ko ne poznam njegove ljubezni.

Lahko je to navajenost, površnost v veri, vera, ki nima nič z mojim življenjem... Farizeji pozanjo Boga, ampak razumsko, formalno. Sleporojeni počasi spoznava Jezusa iz svoje osebne izkušnje. In to je delo Svetega Duha. To je »maziljenje« - v prvem berilu smo brali o maziljenju kralja Davida. Nekaj, kar neizbrisno zaznamuje moje življenje, kar se me globoko dotakne, kar je »pečat« Boga na moje srce.

Sveti Duh je notranja luč, ki nam odpira oči vere. To je plamen, ki razsvetli našo notranjost. Sleporojeni počasi spoznava, kdo je Jezus. Najprej ga imenuje »človek«, nato »prerok«, končno »Gospod« in izrazi svojo vero vanj tako, da se pred njim pokloni do tal. Ko Jezus obljublja Svetega Duha, pravi: »On vas bo vodil v vso resnico.« In resnico o Bogu odkrijemo v osebni izkušnji. In prav to je v največ primerih znamenje, da smo res prejeli Svetega Duha: nov, živ odnos z Bogom. »Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu.«

Še ena podoba/izkušnja, ki bi jo lahko povezal s Svetim Duhom. Rad sem hodil v naravo. Na rob Trnovske planote, kamor smo večkrat povzpeli, sem v višjih razredih osemletke začel zahajati tudi sam. Posebej mi je bilo všeč, ko sem se v burji skril v zavetje skal pod borovim gozdom, strmel v dolino in doživljal moč vetra. Na neka način se mi je razodeval skrivnostni Bog, močni Bog, ki te prevzame vsega, ki te pretrese do korenin, ki odpihne vse maske, ostaneš samo ti, bistvo, to, kar v resnici si. Bog, pred katerim se ne moreš skrivati, vihar, ki te popolnoma prevzame.

Sveti Duh prenavlja naše življenje, našo vsakdanjost. Kako?

Sveti Duh nam bo pomagal, da tudi »živimo kot otroci luči«:

  • Vodi nas od videza k bistvu: »Človek vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« Naše najgloblje bistvo je, da smo Božji ljubljeni otroci. O tem smo razmišljali že pri zakramentu krsta. Sveti Duh v nas kliče »Abba«, Oče. »Sam Duh pričuje našemu Duhu, da smo Božji otroci.« Hoče, da globoko v sebi to čutimo in izkusimo: otrok mora izkusiti ljubezen staršev (niso dovolj igrače, hrana, žepnina!) "Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan" (Rim5,5).
  • Sveti Duh iz nas dela eno telo, skupnost bratov in sester (samo v besedah!?) Deluje v evharistiji, ko nas napravlja za eno skrivnostjo Jezusovo telo (evharistična molitev).
  • Sveti Duh daje moč za odpuščanje: ko ne moremo odpustiti, kličimo ga! Deluje v spovedi: v odvezi duhovniki moli: Bog je »poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov« (Apostolom Jezus reče na veliko noč: "Prejmite Svetega Duha, komur grehe odpustite, so jim odpuščeni...")
  • Deluje po sveti birmi, ko ga prejmemo kot v »paketu«, njegovi darovi so raznovrstni: modrost v zmedenosti sodobnega sveta, moč v šibkosti, svetovalec pri odločitvah, pogum za pričevanje (Peter in apostoli na binkošti). Ko v nas prebiva Sveti Duh, počasi dozorijo sadovi duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, čistost, blagost, dobrota, ...

Kaj naj storim, da bo Sveti Duh ponovno/z novo močjo deloval v mojem življenju?

Tu se spomnim na mojega starega očeta, ki je vedno molil v čast SD za modrost, pravilne odločitve! »Paket« Svetega Duha moram odpakirati!!! Jezus pravi, da naj PROSIMO: "Koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo."

Lahko moliš v srcu to molitev: "Oče, ti si poslal Svetega Duha, da prenovi moje življenje. Izlij ga ponovno v moje srce, danes,... Tvoj otrok sem, naj me Tvoj Sveti Duh prenovi, naj me vodi, tolaži, ozdravlja, opogumlja... naj mi vlije v srce tvoj mir, tvoje veselje, tvojo ljubezen."

sobota, 01. marec 2008

19 Vedno in povsod

V največjem veselju in v največji stiski... je Gospod s teboj!
"Do neba so se vzpenjali, pogrezali v brezna..." on pa jih je rešil!
Slavim te, Gospod!

nedelja, 24. februar 2008

18 Če bi poznali Božji dar in kdo je on...

1. Lačni in žejni smo Božje ljubezni + Bog je lačen/žejen naše ljubezni

Samarijanka je sodobna ženska. Kot bi bila iz revij vseh mogočih tednikov. Pamentna, nenavadna, samozavestna, svobodna, brez kakršnegakoli strahu pred neznancem Jezusom. Je sodobni človek. Sposoben debatirati o vsem, o vsem ima svoje »mnenje«. A Jezus gre globlje. Zanima ga njeno življenje, njena globoka žeja po Bogu, po odrešeniku. Jezusa tudi ne zanima, kaj misli o tem, kje je pravi kraj za češčenje. Zdi se, da Samarijanka hoče na vsak način pogovor prenesti na splošno izmenjavo mnenj: »Kaj pa ti misliš?« in se izogniti osebnemu srečanju z resnico o sebi in z Jezusom. Tako tudi mi – lahko govorimo o duhovnikih, o Cekvi, o lepih obredih, o tem, koliko let je potrebno hoditi k verouku... in ostajamo na površju.

A temu sodobnemu človeku Jezus potrpežljivo odkriva globljo žejo: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« »Če bi poznal/a...« To smo mi. Sodobni človek, ki se je obdal z bogastvom, tehniko, udobjem, s prezaposlenostjo, ki je postavil lastno svobodo nad vse (jaz lahko delam kar hočem!), in vse naredimo, da bi ne prosili nikoli nikogar. Jaz ne potrebujem nikogar. Še najmanj kakega Boga in še manj kake Cerkve...

Jezus ve za to globoko žejo in lakoto po Bogu. Ps 42,3 pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« Zato nam pravi: »Daj mi piti...« Jezus je žejen našega odgovora ljubezni! A mi ne poznamo »Božjega daru« in ne prosimo Jezusa: »Daj mi piti«.

2. Evharistija je Božji dar, ki je odgovor na človekovo lakoto/žejo po Bogu.

Mati Terezija: »Jezus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu…«
Hkrati ima željo nahraniti nas: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15).

a. Poznati Božji dar v evharistiji

  • Jezus je na zadnji večer svojega življenja na zemlji učencem zapustil najdragocenejše: Jn 13: »Ker je vedel, da je prišla ura, ker je ljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca…« (Veliki četrtek!) Želel je za vedno ostati med nami in nas hraniti z seboj, navzoč v kruhu in vinu.
  • Evharistija je izvir vseh milosti. Je največ, kar lahko prejmemo. Največ, kar nam je Jezus zapustil. Je Najdragocenejše! V njej ponovno postaja navzoča Jezusov daritev na kalvariji, njegova smrt in vstajenje. Jezus ostaja živ in fizično med nami: »To JE moje telo. To JE moja kri.« Bl. P. Pij je rekel: 'Ko bi ljudje poznali vrednost sv. maše, bi morali orožniki vsak dan skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.'
  • Jezus sam: »Če ne jeste mojega telesa in pijete moje krvi, nimate življenja v sebi...« Prvi kristjani so to doumeli: obhajajo nedeljo kot osrednji dan. Rimski dan sonca, je zanje dan vstajenja, ko se zberejo skupaj in »lomijo kruh«. Apd: »lomili kruh po domovih« Ko so jim prepovedali shajati se z grožnjo s smrtjo: »brez Gospodovih skrivnosti ne moremo živeti.«
  1. Prositi za živo vodo (praktično)
  • Priprava: 'P. Pij vstaja okoli ene ure ponoči, se pripravlja na mašo, pride deset minut pred četrto uro v zakristijo ... Ko pride trenutek, da je treba pristopiti k oltarju, ne more več vzdržati ...'
  • Darovanje: Ko duhovnik dviga kruh in vino, lahko molim: »Bog, darujem ti svojo vsakdanjost, svoje delo, trpljenje, molitve, veselje, tudi bolečino, skrbi, strah, darujem ti vse svoje življenje.«
  • Evharistična molitev: po duhovniku besede »To je moje telo... kri... ki se daje ZA VAS« izgovarja Jezus sam. Takrat smo z Jezusom pri mizi zadnje večerje...
  • Obhajilo: Nihče ni »vreden« prejeti Jezusa, zato molimo molitev skesanosti: Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Obhajilo ni nagrada za to, ker sem bil dober, ampak Jezusova zastonjski dar meni/nam. Ko ga prejmem (na roko: kako!), izrečem razločen »Amen« s katerim potrdim: Da, verujem, da je to resnično Kristusovo telo. - izpoved VERE, da je to Jezusovo resnično telo! In ko ga prejmem, ostanem z njim... Kako pomembna je tišina v trenutkih po obhajilu. Čas, da sem z njim in on v meni...
  • Adoracija: Biti pred njim. Moja zkušnja iz Kolna: mladi so iskali čas za osebno srečnje z Jezusom v adoraciji (molitev pred Jezusom v podobi kruha)... in so kazali na resničnost besed: »Izpred Jezusa nikoli ne odideš enak kot si predenj prišel.«

Če poznamo Božji dar, bomo prosili Jezusa in dal nam bo piti, nahranil bo našo lakoto in nas odžejal. Tukaj in sedaj. Če poznamo ta dar, nam maša ne bo dolžnost, ampak veselje, trenutek, po katerem bomo hrepeneli in si ga želeli.

17 Pozdrav s Kanina

Štirje čudoviti dnevi so za mano. Skupaj s študenti smo si privoščili zimovanje v Logu pod Mangartom, skupaj smo kuhali, smučali, peli, molili, se smejali, pogovarjali, igrali enko...

10-16 Ko pustim, da se Bog "vmeša" v moje življenje

Post je čas, ko se odpravimo proti izviru. Zakramenti: lahko ostane samo še suha struga: »imamo jih«, a ne pijemo iz njih, voda se je izgubila, ni več svežine, ni več življenja.

Prvi in osnovni zakrament je krst. Morda danes ni več tako razvidno, kaj krst pomeni: krščujemo otroke, krščujemo velikokrat iz tradicije, skrbi za otroka... Današnja berila nas peljejo h globljemu razumevanju:

Božja odločitev za človeka

· Na začetku poti je Božji KLIC: Pojdi iz svoje dežele (Abraham): Bog kliče po imenu (otroku damo ime, katehumeni so si spremenili in privzeli krščansko ime) V krstu smo vstopili v oseben/poseben odnos z Bogom, oziroma, je on stopil v poseben odnos z nami. Pozna nas po imenu. Kliče nas. Ve, kje smo, ve za našo izgubljenost, za našo ranjenost, za našo grešnost. Ve, če nas uklepa civilizacija (kot Abrahama), v kateri živimo, če bi radi stopili preko okvirov in stopili v avanturo življenja, v pustolovščino vere, na pot...

· Na začetku poti je zastonjska Božja izvolitev: Božja odločitev, da nas odreši, da nas izvoli: »Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti.

Človekova odločitev za Boga = vera

Krst je milost (= zastonjski dar), vendar moramo na ta dar odgovoriti z VERO. Ta se zgodi, ko Boga sprejmem v svoje življenje, da mu pustim, da »se vmeša« v moje načrte, v moje predstave in merila, da premeče moje račune. Da ga sprejmem in mu zupam... Abraham je veroval Bogu..., njegovim obljubam, načrtom...

Ti dve odločitvi svetita z novo lučjo na naše življenje:

Resnica o nas je drugačna, kot smo do sedaj mislili: Naenkrat vidimo, kdo v resnici smo. Gora Tabor: gora božje bližine, kjer se razodene poveličani Jezus, in naša prava podoba.

VODA: ko se umijem, je videti moj pravi obraz. Bog nas umije, opere. Krst v grščini (baptizein) pomeni potopitev: potopljeni smo v Božjo ljubezen, očiščeni smo, božji otroci, odrešeni. Oprani z Jezusovo sveto krvjo, s krvjo, ki je neskončno dragocena... To je smrt greha in novo rojstvo: To je sad velike noči. Jezus je umrl in nam dal novo življenje. Krst je novo rojstvo iz vode in duha. Odrasli, ki se spreobrnejo, opisujejo svoje novo življenje kot novo rojstvo. Saša Einsidler, TV voditeljica, piše: »Vse življenje, dokler nisem srečala Tebe, sem iskala in vse, kar sem našla, je bilo tako brezosebno, tako hladno, nekaj, s čimer se nikakor nisem mogla pogovarjati, se pohvaliti, prositi. Zdaj pa, ko sem Te našla, oh, oprosti, ko si dovolil, da te najdem, hočem nadoknaditi vso tisto praznino za nazaj...«


Dostojanstvo krščenca ponazarja belo oblačilo: sijaj, ki ga ima Jezus kot Božji Sin, daje nam.

Na veliko noč bomo obnovili krstne obljube. Blagoslovili bomo krstno vodo in se pokropili z njo. Velika noč je v bistvu obnovitev krsta. Katehumeni so se v postu posebej intenzivno pripravljali na krst, ki se je zgodil na velikonočno vigilijo.

Praktično: Zjutraj, ko si umijemo obraz, lahko molimo nslednjo molitev: Jezus, operi moje obličje, operi moje srce, notranji obraz, da bom danes izžareval Tvojo svetlobo...

četrtek, 14. februar 2008

09 Nič v zvezi z Valentinovim

Pogosto se mi zdi, da ob koncu dneva nimam kaj pokazati. Nič končanega. Nič dovršenega. Sami začetki, poskusi, napake. Je dan izgubljen? Je res podoben listju, ki ga bo veter odnesel neznanokam?

Ne. Ni izgubljen. Zaradi vseh začetkov. Zaradi napak. Zaradi poskusov.

Zaradi srečanj z ljudmi in z Njim.

sreda, 13. februar 2008

08 Integriteta

Nekaj, kar ne srečaš prav pogosto. Zahtevno je! Biti to, kar si v besedah in dejanjih, v globini bitja, z vsemi močmi, z vsem srcem, s pametjo in znanjem... z vero...

Nek mož mi je danes rekel, da to pogreša. Razumem ga.

Jezus je bil tak... morda edini čisto povsem in v celoti. Ob njem smo izzvani, da bi z njegovo močjo postajali tudi mi: "z vsem srcem, dušo, z vsem mišljenjem in močjo" odrešeni ljudje, ki so spremenjeni in spreminjajo.

torek, 12. februar 2008

07 Največji si...



Kaj je lepšega kot srkati vroč čaj po napornem dnevu? Res... No, medtem, ko se hladi, napišem par vrstic za danes=)

Potem, ko smo obdelali vsa možna vprašanja (izpitni čas je!) iz slovenščine (kot je npr. določna in nedoločna oblika pri ženskem spolu, paralelizem členov, obrestno obrestni račun, ekonomiko itd.), smo umolknili... Ko zmanjka besed... je čas, da prisluhneš Besedi!

Skupaj smo zapeli "Vsi, ki ste žejni..." Besede iz psalmov - kratke, a zgoščene, so padale v srce kot rosa na suho zemljo:
"Gospod, ti si moja trdnjava in skala, zaščita pred sovražniki in nevarnostjo...
Tvoje obličje iščem, pokaži mi svoj obraz...
Naj spoznajo vsi, da si velik..."

Hvala za toliko Tvojih obrazov v tem dnevu!
Hvala za zaščito, moč, krepčilo.
Hvala, ker si večji od naših omejenosti!

Največji si...

(Moram prosit Tadeja - prijatelja iz Prepiha in Svetnika, da me nauči zašpilat tisti most z nekim specijalnim d molom=)

04 - 06 V paketu: "razpakirajmo" nahrbtnik...

Izkušnja izpod Montaža. S prijatelji ostanemo po treh urah hoje v popoldanski vročini brez vode. Pridemo do bivaka: suha struga in pretrgana cev. Z bratom se odpraviva po strugi navzgor, vsak skok višje je upanje, da najdeva vodo. Šumenje... odmev peska izpod stopal zveni kot slap v odmevu sten. Nič... Eno uro hoje navzgor po hudourniku. Do vrha – do snega. Slišim vodo. Pod debelo plastjo gramoza, ki ga odkopljeva, v majhnem koritu, ki ga je izdolbla v taleči se led – voda. Ledena, čista, sveža. Ustaviva se. Najprej samo gledam. Potem pa spoštljivo, hvaležen za vsako kapljo zajamem v roko in pijem...

Voda je v tistem trenutku pomenila življenje. Brez nje, bi se lahko samo obrnili nazaj domov. A drugi dan so nas čakale stene in razgled z vrhov!

To je zakrament... sveto znamenje (sacer, mentum). Nekaj, kar vidimo, kar daje življenje našemu telesu, a kaže na globlji pomen, na Darovalca življenja, na Boga samega. In deluje v nas tako, da nam daje življenje.

Post je čas naše prenove: zakramenti so učinkovita(?!) sredstva, ki prenavljajo naše življenje. Učinkovita! Kristjan, ki ne živi iz zakramnetov, bi bil podoben planincu, ki se odpravi v hribe, žejen in lačen nosi poln nahrbtnik hrane in pijače, a ga ne odpre, ne je in ne pije. »Ima« zakramente, a ne živi iz njih. So neučinkoviti. V letošnjem postu poskusimo »razpakirati« ta nahrbtnik in poskusimo »piti«, in »jesti«, praktično živeti iz njih, da bodo zares učinkoviti.


Nedeljska berila nam dajo kratek uvid v štiri zakramente:

· Greh človeka umaže, popači božjo podobo v njem (Adam in Eva). Kača laže: »Bosta kakor Bog!« Izvirni greh ni greh Adama in Eve in se ni »zgodil« v preteklosti (jaz nimam nič s tem!=) ampak je bistvo vsakega greha: obrnil sem se stran od Boga, poslušal kačo, in naenkrat sem se znašel sam, osramočen, onečaščen. Greh nas umaže, popači božjo podobo v nas. A KRST jo obnovi.

· V puščavo vodi Jezusa Sveti Duh: BIRMA – tudi mi smo prejeli Svetega duha: on naj nas vodi skozi ta postni čas. Postni čas ni samo naše naprezanje (tudi!). A na prvem mestu naj bo delo Svetega Duha.

· Skušnjave: Jezus vstopi tudi v naše skušnjave in v naš greh. Ker Jezus pozna skušnjave, nam daje SPOVED , zakrament odpuščanja. Božja ljubezen je vedno večja od greha. Vendar nas tudi uči, kako skušnjave PREMAGATI: z Božjo besedo. Vemo kje smo šibki, kje je naša slabost. Zakaj si ne bi vzeli stavka iz Svetega pisma, ki nam bo dajal moč v teh trenutkih. Npr., če sem živčen: »Blagor tistim, ki delajo za mir.« Ali, če delam paniko: »Bog, ti si moja moč!«

· »Reci, naj ti kamni postanejo kruh.« Skušnjava, da bi si sam priskrbel kruh, da bi iskal nadomestek s katerim bi potešil globko lakoto po Bogu. EVHARISTIJA je živi kruh: trenutek, ko tudi k meni »pristopijo angeli in mi strežejo«, ko prejmem Jezusa, kruh življenja.

Danes začnimo z željo. Bog v nas prebuja željo, hrepenenjepo tem, da naše življenje prenovimo, da se zares »odžejamo«. Za to je potreben čas – potrebno bo iti po strugi navzgor – do izvira. V času hitenja je pomembno biti pozoren na glas žuborenja vode (Božji glas v nas!), ga ločiti od šumenja suhega peska (vsa možna ponudba!), najti trenutke, v hvaležnosti zajeti in PITI.

sobota, 09. februar 2008

03 Slabe navade

...se težko izkoreninijo. Dokaz je, da sem "danes" spet pozen...

Ampak vseeno napišem. Da sem poleg vseh pisarniških in tipkarskih in sestankovalskih zadev lahko tudi občudoval zasnežene gore, ki so se kot bel zid dvigale iz našega morja, da me je na biciklu dodobra prevetrila burja, da so bili sončni žarki tako prijetni in blagi, da sem imel priložnost s prijatelji preživeti en lep večer... in, da je za vsem tem še Nekdo - saj veš kdo... ki trka na vrata srca na tisoč in en način.
"Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši in vrata odpre, bom vstopil k njemu in večerjal z njim in on z menoj."

petek, 08. februar 2008

02 Ali velja po polnoči?

Sedaj, ko končujem - je že ju3 =), se spomnim molitve iz hvalnic, ko sem prosil Gospoda, da "naj moja dejanja prehiteva s svojimi navdihi..." in se nasmehnem ob misli, da včasih delamo toliko stvari, da nas niti Gospod ne more dohitevati... res smešno. No, predvsem pa smo smešni mi, ker najprej toliko stvari naredimo, potem pa ugotovimo, da so "mimo" in da sploh nismo prosil za navdih.

Naj se uresniči vsaj zadnji del molitve: "...da bomo vsako delo s teboj končali." Ob koncu dneva, utrujen in zbit... pogledam v Tvoje oči, ki mi pravijo: "No, jutri ti podarjam nov dan!"

In odgovorim: "Kaj ne vidiš ure: 0:07 - si mi ga že=)
Hvala!"

sreda, 06. februar 2008

01 Vse moje bitje


"Z dušo in telesom naj hvalim Gospoda,
njegovo sveto ime naj slavi vse moje bitje" (Ps 102)

Pusta smo zažgali/pokopali/upepelili. Kaj sedaj? Post? Res je, kakšen kilogramček bi bilo dobro izgubiti. Redim se =). Nikoli še nisem zares hujšal. In moj želodec se začne kaj hitro oglašati... Tedaj postane tudi posodica s pisali (na fotograiji desno) skušnjava in ob pogledu na arašide se mi začnejo cediti sline...

Ampak zjutraj sem prebral zgornje vrstice iz Psalma 102. Ne, Tomaž, mi nekaj reče, ne gre za hujšanje! No, saj vem, saj vem, saj sem se samo hecal s kilogrami!
Rad bi, da bi bil to moj post: Vse moje bitje naj slavi Tvoje sveto ime... Vse moje bitje... telo, oči ušesa, besede, noge, da, tudi želodec =); duša, misli, pogledi, besede, namehi, e-maili, SMS-i, prestavljanje iz tretje v četrto, plačevanje položnic, delo, spanje...

Tako, to je bila današnja majhna pavza, sedaj pa naprej! Z dušo in telesom!

sobota, 19. januar 2008

ti jagnje si in lev

V pesmi Res velik si, Bog na novi zgoščenki skupine Nova zapoved z naslovom Sol so besede, ki zvenijo precej nenavadno: "... ti jagnje si in lev". Pesem govori o božji veličini, njegovi moči in kraljevanju. Ko opisujemo Boga s človeškimi izrazi, uporabljamo marsikatero metaforo. Uporablja jih tudi Sveto pismo in ravno ti dve sta nekoliko manj razumljivi. Vendar nam bo podoba jagnjeta in leva postala precej bolj jasna, če vzamemo v roko Sveto pismo in preberemo 5. poglavje knjige Razodetja. Ti dve podobi označujeta Jezusa Kristusa, ki ob koncu časov prejema oblast, čast in slavo.

Jagnje je v Svetem pismu simbol žrtve. Tako za Abrahama, ki končno Bogu daruje jagnje namesto sina, tako za Mojzesa, ki Izraelcem v noči izhoda po Božjem naročilu ukaže darovati jagnje in z njegovo krvjo pomazati podboje vrat, kar jih reši angela smrti (pasha - iti mimo), ki pobije prvorojence. Izaija napove, da bo Jahvejev služabnik trpel in bo "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol" (Iz 53,7). Kristjani Bogu ne darujemo jagnjet, darujemo pa mu nekrvavo daritev, ki jo je nekrat za vselej daroval Jezus na križu. Tam je prelil svojo kri in umrl za vsakega, zame, zate. Ključ za razumevanje njegove žrtve je ljubezen. To, kar je "pohujšanje in nespamet" (1 Kor 1,23) za nas ljudi, je Božja moč, moč njegove ljubezni. On je postal "Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). Oprani z njegovo sveto krvjo laho živimo novo življenje.

Lev je poleg tega, da označuje Judov rod, predstavlja v pozitivnem smislu moč, bojevitost, junaštvo. Uporablja se tudi v negativnem smislu, kot simbol krvoločnosti, nasilja, neusmiljenja in maščevanja. Podobo je potrebno prav razumeti. Bog ni bitje maščevanja, je pa dosleden v boju proti zlu in gori v svojii ljubezni do človeka in ga hoče - za vsako ceno - tudi za ceno lastnega življenja rešiti iz brezna zla in greha. Tu se spomnim filma Brave heart. Jezus je tudi podoba za nas moške (no, tudi za ženske!=) - da v sebi prebudimo bojevniško srce. Ne bojevniško v smislu nasilja, ampak v smislu boja za zmago dobrega, najprej v nas samih, potem pa tudi okrog nas. Vendar moramo upoštevati dve stvari: Jezus nikoli ni obsojal človeka (grešnika), ampak greh, dejanje. Prav ljubezen do človeka ga je gnala v boj zoper greh. Jezus ni delal nasilja nad človekom. Pustil je, da so bili nasilni nad njim. On je "lev" in "kralj" tudi pred Pilatom: razbičan, opljuvan, okronan s trnjem ne izgubi notranjega dostojanstva: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Če bi bilo..." Morda bo kdo rekel: še en krvav prizor iz filma (Pasijon Mela Gibsona). Ampak ta prizor gledamo drugače, če smo izkusili srečanje z Jezusom in skušamo gojiti z njim živ odnos. Ob njem razumemo, da je on "jagnje in lev" za nas. Zame in zate.

sreda, 16. januar 2008

potopljeni in maziljeni


Se tudi tebi zgodi, da te po novem letu "zamede"? No, mene je, vsaj v nekaj pogledih. Preživel sem, sedaj se zadnji vagoni priključujejo na lokomotivo. Novi izzivi, nove naloge, poleg starih seveda=). Malo z zamudo, pa vendar morda za koga zanimivo objavljam naslednje razmišljanje ob nedelji Jezusovega krsta. Ko te zasuje, se je dobro spomniti začetka, temeljev, ki so globlji od vseh bolj ali manj površnih vznemirjenj...

Večina od nas je bila krščena kot otroci. Jaz naprimer vem, da sem bil krščen, ker sem videl fotografije. Upam, da ni fotomontaža=)

Krst ni le dogodek v naši preteklosti, ampak je resnica o naši sedanjosti:

  1. O tem, KDO SMO: Vsak trenutek mojega/tvojega življenja je potopljen v Božjo ljubezen. Nad Jezusom je Oče izrekel besede: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Če nam nekaj v nas govori, da je naše življenje nepomembno, da je nesmiselno, da smo prepuščeni usodi, da moramo poskrbeti zase, ker drugi za nas ne bodo, je Bog v našem krstu izrekel te besede nad nami: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, vesel sem te. Ponosen sem nate.«

    Tim Guenard (Genar), boksar in kamnosek, je s strani svojih staršev doživel zavračanje, krutost in nasilje. Pri dveh letih ga je oče pretepel skoraj do smrti. Ko je pobegnil iz popravnega doma, je postal je član raznih tolp v Parizu in živel divje življenje. Postal je boksar, in vse, kar je želel je bilo eno: maščevati se očetu. Srečal se je s skupino kristjanov in z nekim redovnikom, ki ga je potrpežljivo spremljal. Ponovno je sprejel Jezusa in njegovo odpuščanje in to je postopoma ozdravilo njegovo ranjeno srce. Bil je krščen in se poročil. Sedaj je oče štirih otrok in na svoji kmetiji (čebele in ovčereja=) skrbi za fante z ulice, ki želijo začeti novo življenje. (Priporočam njegovo knjigo: Močnejši od sovraštva!)

    Krst torej ni le pretekli dogodek v našem življenju. Krst pomeni, da smo potopljeni v Božjo ljubezen vsak trenutek življenja. Tako kot se zjutraj umivamo/tuširamo, se lahko v trenutku molitve potopimo v to ljubezen in rečemo: Oče, ta dan, vsak trenutek tega dneva želim preživeti kot tvoj sin/hči. Moje misli, besede in dejanj naj odražajo, da sem tvoj. (molitev: Tebe ljubim Stvarnik moj... je čudovita molitev v tem smislu: počasi, zavestno, s srcem – en teden). Tvoj dan bo drugačen. Odnosi do žene/moža, otrok, sodelavcev, prijateljev, strank, se bodo začeli spreminjati!
    (Priporočam knjigo Helene Reberc: Utrip srca me vodi v molitev)

  1. O tem, KAKO ŽIVIMO: Moje življenje in delo je služba Bogu. Pri krstu smo maziljeni s Svetim Duhom, ki ga ponazarja krizma. Kristjan pomeni isto kot Kristus: maziljen. Maziljeni smo, da bi postali drugi Kristus, njemu podobni.
    V antiki so se z oljem mazilili atleti in rokoborci, da bi bili prožni in bi se lažje izmuznili nasprotniku. Mazilile so se ženske, da bi bile lepe (menda se to danes dogaja še pogosteje=). V Izraelu je imelo maziljenje kraljev in prerokov verski pomen: s tem so bili posvečeni za službo Bogu. Danes: Jezus je maziljen – ne z aromatičnim oljem ali parfumom, ampak s svetim Duhom.
    Danes uporabljamo veliko mazil, parfumov, dišečih olj, krem... Obstaja cela industrija tega. Ampak danes ne bom delal reklame za to, ampak želim vsem nam priporočiti naboljšo in najbolj zanesljivo aromaterapijo: maziljenje Svetega Duha. Tega potrebujemo danes! Sveti Duh ozdravlja sodobne bolezni duha.

    Ozdravlja zakonsko zvezo, ker je Duh ljubezni – in zakon naj bi bila medsebojna podaritev dveh za vse življenje.
    Posvečuje naše delo: v službi in doma. Sv. Pavel pravi: »Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem, saj boste od Gospoda prejeli plačilo.« V svojem poklicu ne služimo samo denarja. V svojem poklicu služimo Bogu, posvečujemo ta svet, preoblikujemo odnose. To je vačasih sodobno mučeništvo: (p)ostati pošten v svetu goljufije, živeti odnos spoštovanja do drugih, delati... s srcem opravljati svoj poklic.

    Prejšnjo nedeljo: biti kadilo: razširjati prijetenj vonj, parfum Božje ljubezni okrog nas tam, kjer smo, delamo, živimo.

Sklep: Pri krstu smo prejeli poslanstvo: nadaljevati Jezusovo delo na zemlji. Nalogo, da o Očetovi ljubezni pričujemo drugim. Besede Izaiju se nanašajo na nas, name, nate:
»Jaz, GOSPOD, sem te poklical po pravici in te prijel za roko, varujem te
in te postavljam za zavezo ljudstvu
in za luč narodom, da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi.«