A temu sodobnemu človeku Jezus potrpežljivo odkriva globljo žejo: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« »Če bi poznal/a...« To smo mi. Sodobni človek, ki se je obdal z bogastvom, tehniko, udobjem, s prezaposlenostjo, ki je postavil lastno svobodo nad vse (jaz lahko delam kar hočem!), in vse naredimo, da bi ne prosili nikoli nikogar. Jaz ne potrebujem nikogar. Še najmanj kakega Boga in še manj kake Cerkve...
Jezus ve za to globoko žejo in lakoto po Bogu. Ps 42,3 pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« Zato nam pravi: »Daj mi piti...« Jezus je žejen našega odgovora ljubezni! A mi ne poznamo »Božjega daru« in ne prosimo Jezusa: »Daj mi piti«.
2. Evharistija je Božji dar, ki je odgovor na človekovo lakoto/žejo po Bogu.
Mati Terezija: »Jezus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu…«
Hkrati ima željo nahraniti nas: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15).
a. Poznati Božji dar v evharistiji
- Jezus je na zadnji večer svojega življenja na zemlji učencem zapustil najdragocenejše: Jn 13: »Ker je vedel, da je prišla ura, ker je ljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca…« (Veliki četrtek!) Želel je za vedno ostati med nami in nas hraniti z seboj, navzoč v kruhu in vinu.
- Evharistija je izvir vseh milosti. Je največ, kar lahko prejmemo. Največ, kar nam je Jezus zapustil. Je Najdragocenejše! V njej ponovno postaja navzoča Jezusov daritev na kalvariji, njegova smrt in vstajenje. Jezus ostaja živ in fizično med nami: »To JE moje telo. To JE moja kri.« Bl. P. Pij je rekel: 'Ko bi ljudje poznali vrednost sv. maše, bi morali orožniki vsak dan skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.'
- Jezus sam: »Če ne jeste mojega telesa in pijete moje krvi, nimate življenja v sebi...« Prvi kristjani so to doumeli: obhajajo nedeljo kot osrednji dan. Rimski dan sonca, je zanje dan vstajenja, ko se zberejo skupaj in »lomijo kruh«. Apd: »lomili kruh po domovih« Ko so jim prepovedali shajati se z grožnjo s smrtjo: »brez Gospodovih skrivnosti ne moremo živeti.«
- Prositi za živo vodo (praktično)
- Priprava: 'P. Pij vstaja okoli ene ure ponoči, se pripravlja na mašo, pride deset minut pred četrto uro v zakristijo ... Ko pride trenutek, da je treba pristopiti k oltarju, ne more več vzdržati ...'
- Darovanje: Ko duhovnik dviga kruh in vino, lahko molim: »Bog, darujem ti svojo vsakdanjost, svoje delo, trpljenje, molitve, veselje, tudi bolečino, skrbi, strah, darujem ti vse svoje življenje.«
- Evharistična molitev: po duhovniku besede »To je moje telo... kri... ki se daje ZA VAS« izgovarja Jezus sam. Takrat smo z Jezusom pri mizi zadnje večerje...
- Obhajilo: Nihče ni »vreden« prejeti Jezusa, zato molimo molitev skesanosti: Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Obhajilo ni nagrada za to, ker sem bil dober, ampak Jezusova zastonjski dar meni/nam. Ko ga prejmem (na roko: kako!), izrečem razločen »Amen« s katerim potrdim: Da, verujem, da je to resnično Kristusovo telo. - izpoved VERE, da je to Jezusovo resnično telo! In ko ga prejmem, ostanem z njim... Kako pomembna je tišina v trenutkih po obhajilu. Čas, da sem z njim in on v meni...
- Adoracija: Biti pred njim. Moja zkušnja iz Kolna: mladi so iskali čas za osebno srečnje z Jezusom v adoraciji (molitev pred Jezusom v podobi kruha)... in so kazali na resničnost besed: »Izpred Jezusa nikoli ne odideš enak kot si predenj prišel.«
Če poznamo Božji dar, bomo prosili Jezusa in dal nam bo piti, nahranil bo našo lakoto in nas odžejal. Tukaj in sedaj. Če poznamo ta dar, nam maša ne bo dolžnost, ampak veselje, trenutek, po katerem bomo hrepeneli in si ga želeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar