Sedaj, ko končujem - je že ju3 =), se spomnim molitve iz hvalnic, ko sem prosil Gospoda, da "naj moja dejanja prehiteva s svojimi navdihi..." in se nasmehnem ob misli, da včasih delamo toliko stvari, da nas niti Gospod ne more dohitevati... res smešno. No, predvsem pa smo smešni mi, ker najprej toliko stvari naredimo, potem pa ugotovimo, da so "mimo" in da sploh nismo prosil za navdih.
Naj se uresniči vsaj zadnji del molitve: "...da bomo vsako delo s teboj končali." Ob koncu dneva, utrujen in zbit... pogledam v Tvoje oči, ki mi pravijo: "No, jutri ti podarjam nov dan!"
In odgovorim: "Kaj ne vidiš ure: 0:07 - si mi ga že=)
Hvala!"
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar