sobota, 30. maj 2020

Binkošti - ko pripraviš zemljo za dež ...


Bila sta dva kmeta. Oba sta prosila Boga za dež. Vendar je samo eden od njiju zoral njivo in jo pripravil za setev. Bog je dež poslal obema. Prvi se je veselil, ker je na njivi posejano žito vzkalilo in poleti se je veselil zlatega klasja. Drugi, … no, saj si lahko misliš. Po moje se je jezil na dež, ker ni mogel zorati njive, ki je bila preveč mokra … Ne vem, kateremu kmetu si podoben ti. Jaz sem velikokrat drugemu. Včasih pa nismo podobni nobenemu: sploh ne prosimo za dež, samo jezimo se, ker ga ni, ali pa se jezimo, ko je!
Ta preprosta podoba nam pomaga razumeti veliko globljo resnico našega življenja. Oče želi dati dež – življenje vsem svojim otrokom. On daje Svetega Duha (= Božje Življenje – gr. zoé) vsem. Božji Duh napolnjuje stvarstvo. Vprašanje je, če ga in kako ga sprejmemo. Pri krstu in birmi nam je že bil podarjen. »Kakor je Oče mene ljubil, tako sem jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9), pravi Jezus. Torej: ljubezen ti je že podarjena. Morda je nisi niti opazil. Ne sprejel… Žal to ni izkušnja večine kristjanov: da so v Cerkvi in ob drugih kristjanih spoznali Očetovo ljubezen. In vendar se tu vse začne. Zato … če še nisi, lahko moliš takole: »Oče, sprejmem tvojo ljubezen. Jezus, hvala, ker si me ljubil do smrti! Hvala, ker si zame umrl in si vstal od mrtvih, da bi jaz živel! Sprejemam tvojo ljubezen. Napolni z njo moje srce, moje življenje!
Sveti Duh čaka, da ga svobodno sprejmeš
Sveti Duh je ljubezen, želi biti ljubljen, pričakovan, zaželen! Zato Jezus pravi, da naj zanj prosimo! Oče ga bo dal tistim, ki prosijo – ne tistim, ki si ga zaslužijo (Lk 11,13)! V današnjem evangeliju (Jn 20,22) Vstali dihne v učence in jim reče: »Sprejmite Svetega Duha!« Jasno hoče pokazati: Jaz vam DAM Svetega Duha, vendar želim, da ga SVOBODNO SPREJMETE! In to so binkošti: ko sprejmeš. Ko pripraviš njivo svojega življenja za dež in čakaš, pričakuješ v hrepenenju, ker … dež bo prišel! Oče bo Svetega Duha dal v obilju, ne daje ga »na mero« (Jn 3,34). Učenci so bili na binkošti vsi na istem kraju: bili so v ljubezni Očeta. In dovolili so, da jih je napolnil Sveti Duh, obljubljen vsemu človeštvu (Jl 3,1). Vsemu! Tudi tebi! Zato … prosi! Prosimo skupaj! Oče ne daje Duha na mero, čaka pa odprta srca, da ga sprejmejo!!!
Sveti Duh - je ljubezen, ki premaga naš strah.
Na veliko noč Jezus vstopi med svoje skozi zaklenjena vrata. Cerkev ni samo majhna. Tudi prestrašena je. In v tem strahu se je zaprla. Jezus preprosto reče: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem!« Prestrašeni učenci še niso pripravljeni na to poslanstvo. To se bo uresničilo potem, ko jim bo v srečanjih pokazal, da on živi.; ko bo prišel »drugi Tolažnik, Sveti Duh«, čez petdeset dni (gr. pente-koste), na binkošti. Janez postavi prihod Svetga Duha na samo veliko noč, saj je zanj ves čas po vstajenju en sam dan. Binkošti so torej dopolnitev velike noči: ko Duh Vstalega prenovi skupnost Cerkve, ki je »telo Vstalega Gospoda«!
Samo ljubezen premaga strah. Premaga zaprtost in ogroženost: vsak dan se srečujemo z njo, tudi v nas se naseli. A prav Sveti Duh nas osvobaja vseh naših strahov, ker postane v nas »reka žive vode« (Jn 7,38). V nas se naseli kot božje življenje. Ta majhna, prestrašena Cerkev bo, napolnjena z močjo Duha, dobila pogum in nezadržen misijonski polet. Postala bo Cerkev, ki je ni strah zase, ker je skupnost ljubljenih, ki dovolijo ljubezni Vstalega, da steče skoznje do drugih. Tudi danes!
Sveti Duh gradi edinost v različnosti
In tudi danes bo Cerkev, ki je prerojena  Svetem Duhu skupnost različnih. V Babilonu so skušali zgraditi edinost tako, da bi bili vsi enaki. In ni šlo, ker je o pomenilo nasilje nad osebo, nad njeno enkratnostjo. Vedno, ko so projekti, strukture, uspeh ali karkoli drugega pomembnejši od osebe, pridemo v ideologijo. Na binkošti pa se v daru jezikov pokaže ravno obratno: Da se lahko razumemo, čeprav vsak govori svoj jezik. Da smo lahko skupaj, čeprav smo z vseh koncev sveta. Da se uresničimo v občestvu, v odnosih, kjer je vsak sprejet in spoštovan. »Eno« smo zato, ker je eden tisti, ki nas ljubi. Eno nismo zato, ker smo enaki, ampak, ker smo ljubljeni z isto ljubeznijo Očeta in Sina, v vsej svoji različnosti. 


Zato molimo skupaj: Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pridi Sveti Duh, prenovi svojo Cerkev in prenovi obličje zemlje!      

nedelja, 17. maj 2020

Kaj pomeni sprejeti Svetega Duha?

Otrok brez staršev – sirota je v dežju taval po cesti. Bil je moker, umazan, lačen in premražen. Srečal ga je drug otrok. Ta je imel topel dom in ljubeče starše. Prime ga za roko in reče: »Pridi, k meni domov! Prosil bom svojega očeta, da te sprejme kot svojega sina. Moj oče mi vedno da, kar ga prosim! Ne boj se, obljubim ti, da boš pri nas dobil ljubezen, toplino in sprejetost! V naši hiši je veliko sob, tudi zate bo ena, prav lepa in svetla!«

V teh nedeljah Jezus spregovori svojim – tudi tebi – na srce: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti…« (Jn 14,16). A si misliš!!! Jezus bo prosil Očeta zate …  To so Jezusove besede pri zadnji večerji. Besede, ki jih govori tako prisrčno tistim, ki z njim jedo kruh in pijejo vino. Upam, srčno upam, da pridejo tudi do tebe … da se dotaknejo srca in vstopijo vanj. Ker od tega, katerim besedam dovoliš, da vstopijo in se naselijo v tebi, zavisi tvoje veselje, končno: tvoje življenje … Tista sirota na cesti, v dežju, prezebla in lačna – sem jaz, si ti. In otrok, ki me – te najde, je Kristus. To je bistvo naše vere: nekoč, že pri krstu te je našel in te peljal domov, v »hišo svojega Očeta, v kateri je veliko bivališč.«

Potem, ko te je umil pri krstu (in te vedno znova očisti pri spovedi), te nahrani. Povabi te za mizo, na kateri je Kruh in Vino, hrana ne le za telo, ampak hrana za tvoje življenje, za tvojega duha. In potem te ogreje ob ognju Svetega Duha. Mazili te z njim, da zadišiš po Očetovi ljubezni.

Ta resnična zgodba se je v tvojem življenju že zgodila. A morda se ti zgodi – tako kot se tudi meni – da začneš živeti (spet), kot da se ne bi. Kot da si spet sirota, ki mora ukrasti kos kruha, kot da ni toplega ognjišča v Očetovi hiši, kjer bi se ogrel, ampak moraš vse to najti sam. Prigarati sam. Narediti sam. Morda celo hočeš sam.

Danes ti Jezus govori: Ni ti treba. Jaz bom prosil Očeta, če težko prosiš, če te je sram, če ne zmoreš… Dal ti bo tolažbo. Dal ti bo ljubezen. Kar Jezus prosi, zagotovo prejme. Mi ne prosimo za Svetega Duha zato, da bi ga Oče dal, ker vemo, da ga bo dal; mi prosimo

zato, da bi se pripravili, da ga sprejmemo!

Čez dva tedna bodo binkošti – praznik prihoda Svetega Duha. Najbrž se vsaj bledo spomniš svoje birme. V Apd 8,15 je opisana ena prvih birm v Cerkvi. Apostoli so molili, položili roke na kristjane in prejemali so Svetega Duha. Morda ti tvoja birma ostaja v čudnem spominu. A naj te to danes ne ustavi! Prosi za Svetega Duha! Kajti temu je namenjen ta čas med Jezusovim vnebohodom in binkoštmi: da dovoliš Jezusu, da te prime za roko in te pelje k sebi domov, da se nahraniš, spočiješ, ogreješ, a spet izkusiš Ljubezen, po kateri hrepeniš globoko v svoji notranjosti.

Naj navedem samo nekaj značilnosti Svetega Duha, da se ne boš bal prositi zanj – vsaj ena je pomembna prav zate:

1.    On je Tolažnik (gr. Paraklit = lat. Advocatus = advokat branitelj, ki nasprotuje tožilcu – Satanu. Njega lahko vedno pokličeš k sebi (ad – voco). On te bo branil. Tolažil …

2.    On bo ostal pri tebi za vedno! Nikoli več ne boš sam! Kolikokrat si se že zbal, da boš – kljub 2000 prijateljem na Facebooku in dvajsetim za šankom na koncu ostal sam?

3.    On je Duh resnice, on je resnično življenje, bi lahko rekli. Svet ga ne vidi in ne pozna, ker je žrtev laži. Če si se navadil, da naših življenj ni več brez laži, lahko prav v svetem Duhu spet pogledaš v oči Jezusu – Resnici, ki te bo osvobodila!

4.    On je v tebi. Ne le pri tebi. V tebi! Ustavi se za trenutek, globoko vdihni in reci: Sveti Duh, ti si v meni … Pozdravljen! Oprosti, jaz sem živel toliko časa, kot da si daleč stran, ti pa si tu, tako blizu, nevsiljivo navzoč …

5.    On je življenje (gr. zoe = večno življenje). »Ker jaz živim in živeli boste tudi vi ..« pravi Jezus. Živeli boste! Živeli! Ne umrli, živeli!!! Ali veš, da po krstu in birmi v tebi deluje isti Sveti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih!!! In ti še vedno živiš, kot da bi moral vse sam … Sveti Duh, oživi me! Prebudi nas, če smo duhovno MRTVI!!!

6.    Sveti Duh je Ljubezen Očeta in Sina, in edino, kar želita onadva je, da jo sprejmeš. »Spoznali boste, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas,« pravi Jezus. Ko te nekdo ljubi, prebivaš v njem in ko nekoga ljubiš on živi v tebi!

7.    Sveti Duh ti da, da se držiš zapovedi iz ljubezni, kot sin/hči, ne iz strahu, kot hlapec. Koliko hlapčevske religije je še med nami kristjani! Oče pa bi rad imel v svoji hiši sinove in hčere, ne hlapcev in dekel! Ali se še nisi utrudil od tega? Morda j pa sedaj končno prišel čas, da zaživiš kot ljubljeni?

»Kako naj prosim za Svetega Duha?« bo kdo vprašal. Tako, da prosiš! Jezus že prosi zate Očeta, začni še ti …



nedelja, 10. maj 2020

Zdravilo proti zaskrbljenosti


5. velikonočna nedelja 20202
»Vaše srce naj se ne vznemirja.« To so Jezusove besede na današnjo 5. velikonočno nedeljo. Vznemirjenje smo doživeli vsi. Statistike pravijo, da je stopnja zaskrbljenosti zaradi pandemije padla pod 60%. Vsi pa pričakujejo spremembe. Najbrž tudi ti doživljaš zaskrbljenost, strah, nelagodje, skrb. Ja, ni lahko. Nobenemu. Vznemirjenje je čas preizkušnje, ki je priložnost, da zrastemo v veri, ali pa je skušnjava, da pademo v nezaupanje.
Vera, ki je živ, sinovski odnos z Očetom, je resnično zdravilo proti zaskrbljenosti. In to zdravilo nam danes podarja Jezus v svoji besedi! »Vaše srce naj se ne vznemirja. … V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« Čeprav sedaj v naših cerkvah ponekod ne bo prostora za vse, obstaja dom, kjer je prostor za vse otroke Očeta: v Sinu. Obdobje karantene je bil preizkus, ali svojo vero živimo kot odnos, ki je vir moči, ali kot dolžnost, še eno nalogo. Če smo jo živeli kot drugo, je bilo prav fajn, da se spočijemo od teh dolžnosti. Mislim, da bo za marsikoga to tudi priložnost, da »odide«. Dva meseca sta ravno pravi čas, da se razvije nova navada: globlji odnos z Gospodom ali pa se navadiš, da v bistvu ne potrebuješ več ne maše, ne molitve, … da lahko sam, brez njega …
Kajti krščanstvo ni ideja, morala in še manj ideologija – čeprav so v preteklosti to iz naše vere naredili, mar ni tako? Krščanstvo tudi niso običaji, navade, ampak je odnos. Osebni odnos med sinom/hčerjo in Očetom. Jezus danes Tomažu reče: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« »Pot ni neka cesta, ampak oseba, ki ji je treba slediti. Resnica ni neki pojem, ampak človek, s katerim je treba biti. Življenje ni neko biološko dejstvo, ampak ljubezen, ki jo je treba ljubiti (S. Fausti). Ali si upaš biti z Jezusom: čisto lizu, tak kot si, z so svojo krhkostjo in ranljivostjo? Ali hočeš hoditi za njim, z njim skozi življenje, ali greš raje po svoje, sam? Ali ga imaš res rad? Si sprejel njegovo ljubezen, ki je šla do konca in se je v tebi nekaj premaknilo? Premaknilo v smislu, da bi rad ljubil to ljubezen, ki daje resnično svobodo in veselje?
Kajti oglaša se tudi druga skušnjava: čimprej pozabiti. Čimprej nadoknaditi vse zamujeno. Čimprej se spet zabavati. Čimprej spet trošiti. Čimprej »biti svobodni« od vsega, kar nas določa. Svobodni brez odgovornosti, brez skrbi za drugega, zazrti v svoje - moje pravice. Kjer me ne briga za druge in tiste, ki mi ne služijo zlahka zavržem. To se dogaja, samo poglej okrog sebe – ne vidiš?
Tudi na to skušnjavo nam daje odgovor Kristusova Beseda: On, pastir, ki je dal življenje za svoje ovce, zbira novo družino. On, kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Človek, odtrgan od Izvira, noče take ljubezni. Noče takega Odrešenika. Veliko raje ima vladarje, zmagovalce, močne, ki poskrbijo za »kruh in igre«.
Jezus je pokazal, da proti zlu ne greš z zlom, ampak z močjo ljubezni v srcu. Ker Ljubezen zmaga. Da, ljubezen VEDNO zmaga! Tudi takrat, ko se zdi, da mora biti tiho, da mora biti skrita globoko v srcu, ker je zlo tako glasno …
Tempelj, ki so ga zrušili, je on v veliki noči pozidal v še veličastnejše svetišče vstajenja! »Preljubi, h Gospodu stopite, živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo …« (1 Pt 2,4-9).
On, ki je bil zavržen, nam je v veliki noči odprl pot k Očetu. Novo svetišče si ti, smo mi, skupaj z brati in sestrami. To je Cerkev, ki se pripravlja na prihod Svetega Duha. To je Cerkev, v kateri je potreben vsak, kjer ima vsak svoje mesto (glej 1. berilo - Apd 6,1-7) Izvolitev diakonov kaže prav na to: Cerkev gradijo ljudje, ki živijo dostojanstveno, kot sinovi in hčere nebeškega Očeta, ampak so pripravljeni služiti. To so tisti, ki »delajo še večja dela, kot jaz«, pravi Kristus. Zakaj večja? Ker velika niso tista dejanja, ki jim vsi ploskajo. Velika so majhna dejanja, narejena z veliko ljubeznijo!
V tvojem življenju lahko zacvetijo dela ljubezni, ki so večja - zaradi ljubezni, ki je Njegova! Da, tu se spreminja svet! Žena, ki polepša hišo in posadi rože; mož, ki prekoplje vrt in z ljubeznijo posadi sadike; nona, ki skuha okusno mineštro; učiteljica, ki preživi ustvarjalno uro z učenci (tudi »na daljavo«), zdravnik, ki se skrbno sreča s pacientom, sosed, ki ga pogledaš v oči; da, tudi politik, ki po vesti in pošteno dela za dobro vseh, tudi če namesto zahvale dobi pljunke.
Mislim, da se bo čas preizkušenj nadaljeval. Vedno bolj prefinjene bodo postajale. Skušnjave bodo vedno bolj dobro zamaskirane. Tudi danes se bo zgodilo Jezusu, da bo »veliko njegovih učencev odšlo in ne bodo več hodili z njim« (Jn 6, 66) In prav v tem času, v teh razmerah, bo kot Petru tudi tebi, meni - nam rekel: »Hočete oditi tudi vi?«

Gospod, kam naj gremo?
V tebi smo našli pot k Očetu, kjer je prostor za vse.
V tebi smo srečali resnico o sebi: da smo ljubljeni, da smo sinovi in hčere.
V tebi smo prejeli življenje (zoe)  - Svetega Duha, ki je Ljubezen vseh ljubezni.
Tomaž