sobota, 22. marec 2008

30 Podzemlje


V Gospodarju prstanov mi je bil eden najbolj napetih in srhljivih prizorov tisti, ko Aragon vstopi v kraljestvo mrtvih in se tam sreča z zakleto vojsko. Prozorna telesa okostnjakov, ovita v tančice podobne pajčevnam... Ljudje, ki so obsojeni na neskončno umiranje, na "črva, ki ne umre" (Mr 9,48). Jezus je bil pokopan in je šel v kraljestvo mrtvih. Prijel je Adama in Evo za roko in z njima vse speče človeštvo in rekel: "Vstani, pojdimo od tod!" Jezus vstopa v kraljestvo smrti z orožjem križa, okrvavljenega z njegovo lastno krvjo. On ima ključe smrti in podzemlja in sedaj pelje na svobodo vse, ki so bili njeni ujetniki.

Tudi mi lahko hodimo okrog kot živi mrliči. "Imam denar, službo, stanovanje, avto, prijatelje, moje življenje pa še nikoli ni bilo tako prazno kot sedaj!" Te besede neke osebe - lahko bi veljale za marsikoga - včasih tudi zame! Najhujša smrt je nesmisel, praznina. Ko ne vem, kaj bi s svojim življenjem... To je kamen na grobu, to je tema in trohnoba... Takrat si živ, a v resnici mrlič... Tu ses pomnim na neko knjigo, ki govori o tem: Bolezen za smrt danskega filozofa Sőrena Kierkegaarda...

Velika noč je lahko v pirhih in šunki, a ne bo nahranila našega srca. "Predrami se, ki spiš, vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus!"

Ni komentarjev: