dom

Pogosto izgubim stvari (moja neurejenost, ...). Založim jih, pozabim, kje sem jih pustil. In potem iščem. Zadnjič sem izgubil nek zares pomemben predmet. Panika! Po TREH TEDNIH (!!!) sem stvar našel! Olajšanje in veselje.

Jezusove prilike v Lukovem evangeliju (poglavje 15) govorijo o neskončni in brezpogojni Božji ljubezni. Bog človeka išče, ga objame in končno praznuje!

Zame je bilo in je temelj verske izkušnje,

da izkusim Božjo ljubezen.

Vedno znova se vračam k njemu, in to v zaupanju, ker je njegovo usmiljenje neskončno, zastonjsko, gotovo. Pavel je na lastni koži občutil Božje usmiljenje: »…čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež, … se me je usmilil…« zato z odločnostjo pravi: »Zanesljiva je beseda in vredna da jo vsi sprejmejo: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.«

Človek je lačen te brezpogojne Božje ljubezni, tega objema, ki sprejema, odpušča. V svetu, kjer niso dovoljene napake (pomislimo samo na službe!), kjer je vse potrebno plačati (mislimo, da bomo celo ljubezen kupili), je tu nekdo, ki odpušča in ljubi zastonj! In še to: ki mu je vsakdo dragocen! En grešnik, ki se spreobrne, je Bogu in angelom v večje veselje, kakor 99 pravičnih. To je »Božja statistika«! Kakšno olajšanje in veselje, ko veš, da ti je prijatelj res iz srca odpustil. Prijateljstvo se okrepi! Kakšna radost, veselje, včasih solze veselja, ko veš, da ti je On odpustil... Takrat zapojem: "Oče, tvoja ljubezen je zako neskončno velika,..." ALi preprosto umolknem pred Njim.

Vabiš me/nas, da živim/o to ljubezen:

Ta podoba Boga je velik klic in izziv našim skupnostim: Ravnati, kot Bog ravna do tistih, ki se oddaljijo od njega! Bog ne čaka, ampak gre naproti. Ni neobčutljiv, ampak ga skrbi. Ni užaljen, ampak strastno ljubi in IŠČE! Predvsem išče (Takoj po prvem grehu: Adam, kje si?)

Mi živimo v času izgubljenih ovc/drahem/sinov. Ljudje niso stvari, da bi jih nesli v cerkev, kot pastir ovco. (Čeprav imam prijatelja, ki so ga njegovi mišičasti prijatelji iz ulične tolpe – ganga dobesedno nesli na molitveno srečanje, kjer je sprejel vero v Jezusa!=)) Izgubljenega sina je pripeljalo nazaj domotožje in spomin na očetov dom, kjer je »kruha v izobilju«. Smo takšna Cerkev/skupnost, da imamo domotožje po njej, ko se oddaljimo? Mislim, da je danes zelo močan Jezusov klic k spreobrnjenju naših skupnosti: da bi postale gostoljuben in odprt dom. Da bi ustvarjali ozračje sprejemanja, odpuščanja, skupnost prijateljev, kamor si želiš priti, ne pa kamor si primoran (zaradi verouka, zaradi birme, ne vem še česa…), ker je tu Oče, ki sprejema svoje otroke.

Naše/moje spreobrnjenje je v tem, da bi vsakdo, ko pride v cerkev, ne srečal samo ostrih pogledov (pomislimo na polnočnico ali na blagoslov velikonočnih jedi), ampak nekoga, ki ima srce kot Oče: »Lepo je, da si prišel, pogrešali smo te! Dobrodošel doma!«

Tu je dom za vse! Tvoj dom! Za vse! Za vse! Za vse!