Včeraj me je ob branju prevzela ena misel, ki v bistvu govori o drži slavljenja pred Bogom: "V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko opazujemo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa gledamo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo veselje in ljubezen." (sv. Bernard)
Ko stojim/sem/živim v Božji navzočnosti, odkrivam, kdo v resnici sem in to mi pomaga, da stojim na realnih tleh glede sebe, hkrati pa me dviga v veri - da si upam tvegati in verujem v Božjo vsemogočnost, moč, lepoto, usmiljenje!
O Bog, hvala, ker svetiš in siješ tako jasno sredi vse zmede mojega dela, hitenja, ... ker si velik in ti ni nič nemogoče!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar