Zdravilo proti zaskrbljenosti

5. velikonočna nedelja 20202

»Vaše srce naj se ne vznemirja.« To so Jezusove besede na današnjo 5. velikonočno nedeljo. Vznemirjenje smo doživeli vsi. Statistike pravijo, da je stopnja zaskrbljenosti zaradi pandemije padla pod 60%. Vsi pa pričakujejo spremembe. Najbrž tudi ti doživljaš zaskrbljenost, strah, nelagodje, skrb. Ja, ni lahko. Nobenemu. Vznemirjenje je čas preizkušnje, ki je priložnost, da zrastemo v veri, ali pa je skušnjava, da pademo v nezaupanje.

Vera, ki je živ, sinovski odnos z Očetom, je resnično zdravilo proti zaskrbljenosti. In to zdravilo nam danes podarja Jezus v svoji besedi! »Vaše srce naj se ne vznemirja. … V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« Čeprav sedaj v naših cerkvah ponekod ne bo prostora za vse, obstaja dom, kjer je prostor za vse otroke Očeta: v Sinu. Obdobje karantene je bil preizkus, ali svojo vero živimo kot odnos, ki je vir moči, ali kot dolžnost, še eno nalogo. Če smo jo živeli kot drugo, je bilo prav fajn, da se spočijemo od teh dolžnosti. Mislim, da bo za marsikoga to tudi priložnost, da »odide«. Dva meseca sta ravno pravi čas, da se razvije nova navada: globlji odnos z Gospodom ali pa se navadiš, da v bistvu ne potrebuješ več ne maše, ne molitve, … da lahko sam, brez njega …

Kajti krščanstvo ni ideja, morala in še manj ideologija – čeprav so v preteklosti to iz naše vere naredili, mar ni tako? Krščanstvo tudi niso običaji, navade, ampak je odnos. Osebni odnos med sinom/hčerjo in Očetom. Jezus danes Tomažu reče: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« »Pot ni neka cesta, ampak oseba, ki ji je treba slediti. Resnica ni neki pojem, ampak človek, s katerim je treba biti. Življenje ni neko biološko dejstvo, ampak ljubezen, ki jo je treba ljubiti (S. Fausti). Ali si upaš biti z Jezusom: čisto lizu, tak kot si, z so svojo krhkostjo in ranljivostjo? Ali hočeš hoditi za njim, z njim skozi življenje, ali greš raje po svoje, sam? Ali ga imaš res rad? Si sprejel njegovo ljubezen, ki je šla do konca in se je v tebi nekaj premaknilo? Premaknilo v smislu, da bi rad ljubil to ljubezen, ki daje resnično svobodo in veselje?

Kajti oglaša se tudi druga skušnjava: čimprej pozabiti. Čimprej nadoknaditi vse zamujeno. Čimprej se spet zabavati. Čimprej spet trošiti. Čimprej »biti svobodni« od vsega, kar nas določa. Svobodni brez odgovornosti, brez skrbi za drugega, zazrti v svoje - moje pravice. Kjer me ne briga za druge in tiste, ki mi ne služijo zlahka zavržem. To se dogaja, samo poglej okrog sebe – ne vidiš?

Tudi na to skušnjavo nam daje odgovor Kristusova Beseda: On, pastir, ki je dal življenje za svoje ovce, zbira novo družino. On, kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Človek, odtrgan od Izvira, noče take ljubezni. Noče takega Odrešenika. Veliko raje ima vladarje, zmagovalce, močne, ki poskrbijo za »kruh in igre«.

Jezus je pokazal, da proti zlu ne greš z zlom, ampak z močjo ljubezni v srcu. Ker Ljubezen zmaga. Da, ljubezen VEDNO zmaga! Tudi takrat, ko se zdi, da mora biti tiho, da mora biti skrita globoko v srcu, ker je zlo tako glasno …

Tempelj, ki so ga zrušili, je on v veliki noči pozidal v še veličastnejše svetišče vstajenja! »Preljubi, h Gospodu stopite, živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo …« (1 Pt 2,4-9).

On, ki je bil zavržen, nam je v veliki noči odprl pot k Očetu. Novo svetišče si ti, smo mi, skupaj z brati in sestrami. To je Cerkev, ki se pripravlja na prihod Svetega Duha. To je Cerkev, v kateri je potreben vsak, kjer ima vsak svoje mesto (glej 1. berilo - Apd 6,1-7) Izvolitev diakonov kaže prav na to: Cerkev gradijo ljudje, ki živijo dostojanstveno, kot sinovi in hčere nebeškega Očeta, ampak so pripravljeni služiti. To so tisti, ki »delajo še večja dela, kot jaz«, pravi Kristus. Zakaj večja? Ker velika niso tista dejanja, ki jim vsi ploskajo. Velika so majhna dejanja, narejena z veliko ljubeznijo!

V tvojem življenju lahko zacvetijo dela ljubezni, ki so večja - zaradi ljubezni, ki je Njegova! Da, tu se spreminja svet! Žena, ki polepša hišo in posadi rože; mož, ki prekoplje vrt in z ljubeznijo posadi sadike; nona, ki skuha okusno mineštro; učiteljica, ki preživi ustvarjalno uro z učenci (tudi »na daljavo«), zdravnik, ki se skrbno sreča s pacientom, sosed, ki ga pogledaš v oči; da, tudi politik, ki po vesti in pošteno dela za dobro vseh, tudi če namesto zahvale dobi pljunke.

Mislim, da se bo čas preizkušenj nadaljeval. Vedno bolj prefinjene bodo postajale. Skušnjave bodo vedno bolj dobro zamaskirane. Tudi danes se bo zgodilo Jezusu, da bo »veliko njegovih učencev odšlo in ne bodo več hodili z njim« (Jn 6, 66) In prav v tem času, v teh razmerah, bo kot Petru tudi tebi, meni - nam rekel: »Hočete oditi tudi vi?«

Gospod, kam naj gremo?

V tebi smo našli pot k Očetu, kjer je prostor za vse.

V tebi smo srečali resnico o sebi: da smo ljubljeni, da smo sinovi in hčere.

V tebi smo prejeli življenje (zoe)  - Svetega Duha, ki je Ljubezen vseh ljubezni.

Tomaž