Da bi mi hodili v luči ... Besede in Kruha življenja

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« To je prošnja učencev, ki se, razočarana, jezna in žalostna odpravita iz Jeruzalema stran. Vendar sta jo sposobna izreči šele takrat, ko izpovesta svojo žalost Jezusu in poslušata njegovo Besedo, ki v njunih srcih vžge plamen upanja. Kajti … njuna pot je postala beg: »Mi pa smo upali, da je on tisti …« Pot v Emavs je beg od težkega, bolečega, beg od poraza in neuspeha. Takšne so postale tudi naše poti. Takšno je postalo življenje zahodne civilizacije, ki je skušala utišati bolečino z videzom in naglico ter zgradila lažne gotovosti na uspešnosti in zaslužku (papež Frančišek, 27.3.). Lukova pripoved o Emavških učencih pa je pripoved o UPANJU! Ni ti potrebno, da bežiš pred bolečino. Ni potrebno, da si še naprej poslušen načinu življenja, ki smo ga sprejeli. Sedaj ekonomisti, politiki, vsi, … razmišljajo, modrujejo: Kaj je potrebno spremeniti? Kakšno vlogo imamo pri tem kristjani? Da ne iščemo rešitve sami, iz svojih moči, ampak skupaj z Gospodom. Kajti nihče se ne bo rešil – sam! Seveda je prihodnost v naših rokah. A prav pot dveh učencev nam lahko pomaga razumeti, kako bomo prave rešitve našli samo skupaj z Gospodom in brati. Pri tem nam lahko pomagajo koraki, ki jih naredimo tudi pri vsaki sveti maši! Naj postanejo tvoji in … beg se bo spremenil v romanje: 

 1. Dovoli da te obišče Gospodova ljubezen! 
 Kati On … ljubi nas in naš svet bolj kot mi. To je prva stvar, ki jo začutita tudi razočarana učenca. Vstali Jezus se jima približa in hodi z njima. Jezus hodi z njima v njuni smeri, tudi če je napačna! Sprašuje ju in posluša. Posluša ju, da povesta »njuno varianto« tega, kar se je zgodilo. Ne vsiljuje jima takoj svojega pogleda. Posluša. Zanimivo, imata vse informacije o Jezusovi smrti. Slišala sta tudi oznanilo o vstajenju, o tem, da on živi, a ne verujeta. Jezus ju posluša do konca. Sliši ju zares: sliši njuno razočaranje: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael.« Strah in žalost sta zaprla njuni oči, da ne prepoznata Gospoda. Pomembno je, da tudi mi pripovedujemo Gospodu o svojih neuspehih, porazih, razočaranjih. Da mu izpovemo svoje stiske. Da, tudi svoje grehe! To naredimo zato na začetku vsake maše! 

 2. Poslušaj ga… kajti njegova Beseda vžge upanje v tvojem srcu! 
Nikomur ni več do tebe, kot Gospodu! Zato ti govori svojo Besedo. Potem, ko je on poslušal tebe, poslušaj ti njega! On, Vstali-križani je šel skozi smrt zate in zame. Ni nas rešil smrti, rešil nas je v smrti. On je premagal smrt! Šele tvoje vstajenje, Jezus, nam pokaže resnično vrednost tvojega križa in trpljenja! Mi vidimo v križu konec, poraz, smrt. Ti pa praviš: Moj križ je bil pot skozi bolečino smrti v slavo, k Očetu! (Lk 24,26) Prav s križem sem vas jaz odkupil. Vaše življenje, ki ste ga podedovali od očetov, je bilo prazno. Bili ste sužnji smrti in greha, a jaz sem šel v podzemlje – v kraljestvo smrti in vas odkupil s svojo dragoceno krvjo! (prim. 1Pt 1,18-19) Gospodove Besede nam odpirajo razum, da moremo razumeti Božjo modrost. Če sedaj ne moreš razumeti težkih stvari, ki so se ti zgodile, ali se i morda še dogajajo, vedi, da je prav tam, v teh stvareh deluje moč Vstalega Kristusa! Zato je v prvem delu maše središče obed Besede (besedno bogoslužje). Božja beseda je hrana za naš razum, ki potrebuje razlage. Naša vprašanja potrebujejo odgovore. In če se odločimo, da ga bomo poslušali, bomo izkusili to, kar sta učenca: »Ali najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Božja beseda ne daje nujno »receptov«, vedno pa razsvetli naš razum in ogreje naše srce! Vžge upanje! Jezus je vstal in živi z nami. On nas posluša in nam nato govori, da bi se naučili na naše življenje gledati v njegovi luči. 

3. Povabi ga za mizo, k sebi … in razodel se ti bo kot Kruh življenja! 
»On pa se je delal, kakor da gre dalje.« Gospod, kako spoštuješ mojo svobodo! Ne boš se vsiljeval, niti ne ponujal. Prebudiš žejo in lakoto po resnični hrani, potem pa pustiš, da se odločim sam. Da te povabim … »Ne hodi dalje«, ti rečem danes. Kot učenca te tudi jaz silim: »Ostani z nami, kajti mrači se …« Ostani z mano, ker si luč, ker … potem ne bo noči! Zanimivo je, da je 40 dni od vstajenja do vnebohoda v Lukovem evangeliju en sam dan – da, ker je Gospod z nami, ni več noči. Sije »tista zvezda danica, ki nikoli ne zaide - Kristus!« (hvalnica velikonočni sveči). In ko ga povabiš, se ti razodene! 
Gospod vstopi k nam, sede za mizo, vzame kruh, blagoslovi, razlomi, in nam ga da. Kruh je šel skozi veliko noč: pšenica je bila omlatena, zrnje prevejano in zmleto, moka presejana, zgnetena in spečena. Šele sedaj zadiši, o, kako zadiši … po domu! Po domu, kjer je prostor za vse otroke, kjer je kruha za vse! 
Drugi osrednji del maše je obed Kruha (evharistično bogoslužje). Gospod vzame naše življenje s hvaležnostjo in ga posveti. Sveti Duh ga spremeni: naše življenje in delo (sad zemlje/trte in dela človeških rok) napolni Življenje Boga samega (zoe). Vse naše strtosti in razlomljenosti dobijo smisel. Razodene se smisel našega obstoja: da bi nekomu postali vsakdanji kruh. Za to smo ustvarjeni: da bi za nekoga postali Dar ljubezni. Papež Frančišek piše mladim, a vprašanje je namenjeno vsem: Ne sprašuj se samo kdo si, vprašaj se: Za koga sem jaz? Da, življenje te melje, a ne zato, da te uniči, ampak da te naredi za dar ljubezni za druge: za okusen, dišeč kruh, ki ne bo nasitil samo telesa, ampak srce! 

4. Vrni se v Jeruzalem – v kraj daritve – in tam postani hrana za druge! 
»Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem, kjer sta našla enajstere in tiste, ki so bili z njimi.« Tudi onadva jim povesta svojo zgodbo, kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Da, po tem te bodo prepoznali: ko bo tvoje življenje kruh, razlomljen za druge. To je odgovor na vse krize človeštva, odgovor, ki so ga dajali kristjani vseh časov: ko so postali hrana ljubezni za brate in sestre.