Kar je všeč njemu

Nikoli mi ni bil blizu izraz, da moramo biti "všeč Bogu". Zdelo se mi je, kota da bis e morali pretvarjati. A ob včerajšnjem in današnjem evangeliju (Jn 8, 1-11.21-30) sem bil deležen enega daru Božje besede, ki me spravlja v čisto drugačno držo. Ker sploh ne gre, da bi "zbirali všečke" oziroma gre prav za to, pri kom jih iščemo.
"On, ki me je poslal, je vedno z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu" (v. 31). Ko Jeusa farizeji in z njimi zavrnitev človeštva vedno bolj stiska v kot, vedno bolj prihaja čista in svobodna povezanost z Očetom. V stiski se razodeva njuna ljubezen. Oče ne pušča Sina samega in Sin ostaja v njegovi ljubezni tudi, ko je zavržen od nas.
Jezus pred dogodkom z grešnico preživi noč na Olski gori. Getsemani - ta kraj bližine z Očetom, postaja kraj njegove izročitve v roke ljudi, ki ga bodo povzdignili na križ tako kot Mojzes v puščavi kačo (4 Mz 21,4-9).
Ko bomo videli Sina, izročenega iz ljubezni na drevesu križa, bo ozdravljeno naše srce, ki je verjelo kači, ki je na drevesu v raju v naše srce izpustila laž, da Bog ni dober, da nam bo kaj vzel... Ta laž je navzoča tudi v nekaterih besedah in mislih, ki danes krožijo - tudi med verujočimi. Ne, ta virus ni Božja kazen!!! Našo stisko bo sovražnik vedno znova skušal uporabiti, da bo pokazal s prstom na Boga: vidiš, kako nič ne stori! V nasprotju s tistimi, ki moralizirajo, smo povabljeni ostati v ljubezni, ki rešuje in se sklanja k nam, kot Jezus k grešnici.

Toliko zdravnikov, sester, smetarjev, delavcev v trgovinah, lekarnah, toliko prostovoljcev, ... v tem času "dela, kra je všeč Očetu". In Očetu je najbolj všeč, če njegovi otroci drug v drugem prepoznajo brata in sestro...