Post 2020:
Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 3
Po uri in pol gaženja skoraj do kolen, nepričakovano darilo: izir čiste vode, na 1500metrih. In to prav na nedeljo, ko smo brali evangelij o Samarijanki in Jezusu, ki se dogaja pri stvudencu/vodnjaku. Kakšna osvežitev za žejnega popotnika! Mi pa pijemo
vedno več ustekleničene vode, vode »z okusom po…« ne vem čim. Namesto k izviru
gremo nakupovat, tako kot Jezusovi učenci v evangeliju 3. postne nedelje. A
Jezus nas čaka pri izviru. Utrujen je od poti in se kar usede tam. Njega tudi
žeja. Ne po vodi. Žeja ga po nas, po našem odgovoru na njegovo ljubezen. Kajti
v nekem trenutku življenja smo pozabili na okus studenčnice, na okus Boga. Le
kdaj je to bilo?
Pri krstu je Bog odprl v nas izvir žive vode. V naše srce je izlil
svojo Ljubezen - Svetega Duha. Vsaj malo smo okusili svežino tega izvira. A mi
smo poslušali glas kače, ki nam je predlagala, da gremo stran od njega. Da se
osamosvojimo od Boga, da sami poskrbimo za svojo rešitev. Tako kot Izraelci. Na
poti v svobodo obljube, ki je vodila skozi puščavo, si zaželijo nazaj v Egipt.
O da! Namesto, da bi živeli iz Daru, ki smo ga prejeli v zakramentih uvajanja –
krstu, birmi in evharistiji, gremo nakupovat. Sami moramo poskrbeti zase, ne
verujemo več, da smo ljubljeni sinovi in hčere. Pozabimo, da se nas Oče veseli!
Mi se navadimo na »mrtvo vodo«
- mrtva voda je vse tisto, kar je ugasnilo v nas »svetlobo s Tabora«, veselje,
ki ga ima Bog nad nami:
Udarci življenja; ranjenost s strani ljudi, ki so nam blizu; veliki
grehi ali množica malih »navadnih greščkov« , ki se ponavljajo: kot kapljice
vode: kapljajo in naposled potopijo ladjo… Navadimo se na nadomestke: na »šest mož« - na ljubezen, ki v resnici
ni ljubezen. Zakonca se navadita na odtujenost, nekako upata, da bosta
»zgurala«, navadimo se na drobne in potem na velike laži, … navadimo se, da
moramo SAMI, v nas se rodi želja – v Egiptu je bilo boljše! Kristjani, ki tiho
odpadejo od krsta in zaživijo življenje brez Boga, brez milosti, ko se niti ne
zavedamo, koga smo zapustili…
Samarijanka iz evangelija smo mi. Poročena s šestim možem, nikoli
zares ljubljena, žejna žive vode. Ob Jezusu sploh izve, da obstaja voda, ki
zares odžeja srce. Šest je število nepopolnosti, našega iskanja, ki je
nepotešeno, dokler ne pride Kristus, sedmi
mož. On zares ljubi. Očiščenje krsta, maziljenje birme in miza evharistije nas
pripeljejo do poroke – do najtesnejše zveze s Kristusom, ki ozdravlja našo
ranjeno človeško naravo.
A hudič ne spi, zelo
aktiven je. Tudi on si želi lepoto osebe, ki pripada Kristusu in jo bo na vse
načine skušal spet osvojiti zase. Smo kot ozemlje, ki ga je osvobodil Kristus,
a je dovolilo sovražniku, da ga zavzame nazaj. Origen primerja kristjana, ki je
odpadel od svoje vere - od krsta pocestnici, ki je zapustila svojega moža. Ko
dovolimo, da naše telo, svetišče Svetega Duha, ponovno vstopi greh, to ni
majhna stvar. Na zunaj ostajamo kristjani, ne zavržemo Boga in Cerkve, vendar
se zgodi tihi odpad, nezvestoba v srcu[1]. Ta tiha zavrnitev Daru krsta ima
dramatične posledice. Popači Božjo podobo v nas, rani odnose, nas ponovno
vklepa v sužnost.
Postni čas je zato pot sprave.
Jezus počasi pomaga Samarijanki videti vse, kar je storila. Ampak tega ne vidi
več sama, ampak v njegovi luči. Jezus nam da videti naš greh, našo nezvestobo v
luči svojega usmiljenja. Kajti Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki
(Rim 5,8). Ni velike noči brez tega srečanja z Jezusom, ki nam razkrije našo
nezvestobo. Zato si vzemimo ta teden čas in pojdimo k izviru. Tam bomo srečali
Kristusa. Tam bomo spoznali, kako smo bili zapeljani. Tam bomo odkrili, kaj smo
v resnici izgubili in nam on v dobri velikonočni spovedi – zakramentu sprave
želi vrniti nazaj. In upajmo, da bo za to priložnost – tudi letos!
Jezus pravi: »Daj mi piti.« Žeja
ga po nas. On je žejen: na križu bo izpovedal svojo največjo žejo: žejo po
tem, da bi človek spoznal njegovo ljubezen in nanjo odgovoril. Jezus se
Samarijanki približa tako, da se poniža.
Prelomi vse tabuje in govori z žensko in to Samarijanko. Naredi se ranljiv in
prosi: on je Bog, ki prosi za tvoj
odgovor. Potem gre iz splošne razprave o vodi v bistvo: zanima ga tvoje življenje, ljubezni, ki
jih živiš in te sprašuje: ali te odžejajo?
Samarijanka beži. Beži pred
ljudmi: k vodnjaku gre opoldan - da ja ne bi koga srečala. Tudi ti bežiš. A
prav tam, kjer se skrivaš pred drugimi, tam te on želi srečat! Beži v religioznost: »Na kateri gori je
potrebno moliti Boga?« Jezus ne nasede: Tukaj ga moliš: v duhu in resničnosti - v življenju!!!
Beži v prihodnost: »Ko bo
prišel Mesija, …« Mi vedno bežimo. Pride pa trenutek, ko se srečaš z Gospodom,
SEDAJ in on reče: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Nehaj bežati. Tu in sedaj je
trenutek resnice, trenutek tvojega odrešenja!
»Povedal mi je vse, kar sem storila!« Samarijanka prejme novo luč na svoje zgrešeno
življenje. Vsi neuspešni poskusi iskanja ljubezni, vsi neuspešni poskusi
reševanja kriz, bežanje pred ljudmi in Bogom… vse se konča tu, pred Njim, ki je
Izvir, ki edini odžeja: Jezus Kristus, bogočlovek, ki aje tudi tebi živo vodo
Svetega Duha!
Ni komentarjev:
Objavite komentar