Meni pa je odprl oči

Post 2020: Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 4

»To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni, pa je odprl oči,« pravi ozdravljeni sleporojeni. Evangelij nam jasno pokaže, da je možno videti, a biti slep. Možno je vedeti, a ne verovati. Kaj to pomeni?

V petek bi se moral pri nas na Tolminskem začeti misijonski teden. Res sem se ga veselil. Vse splanirano, pripravljeno, zgibanka pripravljena za tisk. Potem pa ta virus, omejitve, karantena. Zakaj se to dogaja? Mislim, da to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je: k čemu nas Bog kliče prav preko te preizkušnje? Upam, da si se že vprašal o tem. Kajti tvoj pogled se lahko v teh dneh zoži: »Kaj naj storim, da se ne bom okužil, da se moja družina ne bo okužila?« (in to vprašanje je pomembno!). A Božja beseda nam vedno znova širi naš pogled: Beseda 4. postne nedelje, posebej evangelij (Jn 9,4-41) pa to stori dobesedno.

Kajti postni evangeliji, ki jih beremo letos (bogoslužno leto A), so izbrani za pripravo katehumenov na krst. Eden od izrazov za krst je tudi »illuminatio« - razsvetljenje. Zato se mi takoj postavi vprašanje: a mi je krst odprl oči? Sem sam doživel to, kar je slepi, ki je beračil pred templjem? Če ne, je vesela novica prav ta: lahko se zgodi! Vodno znova se lahko zgodi, ker naš pogled zamegli toliko stvari.

Kakšno razsvetljenje se zgodi pri krstu?

Dejstvo je, da se mi rodimo slepi. Tudi ta človek je bil slep od rojstva. Pred nami je sicer čudovit svet, okrog nas ljubeči ljudje, vendar se ta pogled prej ali slej sreča z zlom, trpljenjem, smrtjo. Kaj vse delamo, da bi se rešili smrti! A krst je soočenje s smrtjo. Kajti Kristus ve, da ne pomaga drobiž, ki ga prosjačimo. Čeprav mi ne prosimo več drobiža, ampak zahtevamo luksuz, udobje, zahtevamo vedno več! Zato je težko v teh dneh, ker ne mrem imeti vsega, na kar sem se navadil. Kristus tudi ve, da ni dovolj, da slepi spregleda s telesnimi očmi. Zato nas popelje v veliko bolj zanimivo, vznemirljivo avanturo, ki presega naše predstave. Avanturo, ki odpira tiste oči, ki jih imamo vsi, a so »od rojstva slepe« - oči, ki nam omogočajo videti Obličje Ljubezni – Očeta.

Bistvo greha je slepota. Človek vidi, kar je pred očmi, gleda na videz, na visoko postavo, Gospod pa vidi v srce. (1. berilo - 1 Sam 16,7) Človek je slep od takrat, ko je jedel z drevesa in so se mu odprle oči: spoznal je dobro in hudo! Takrat so se njegove oči zaprle za Očeta, odprle so se za stvari. Pogled, ki je prej občudoval s hvaležnostjo, se je spačil v poželenju in posedovanju. Tako kot se je roka, ki je sprejemala skrčila v pest in začela jemati. Pogled, ki je od Stvarnika zdrsnil na stvari … A nam ni to nekako znano? Mora se tega zavemo sedaj, ko čakamo pred trgovino v vrsti z varnostno razdaljo … Utrgan sad, prijeten za oči, je postal grenak.

In mi smo takoj, tako kot učenci v evangeliju začeli iskati krivca: »Kdo je grešil on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Posledica miselnosti, odtrgane od Očeta, je iskanje krivca. Kitajci? Italijani? Sosed? Morda celo moji starši! Nekdo mora biti kriv! Pogled se še bolj zoži, vidim samo še sebe. Jezus širi pogled: ni grešil ne on ne njegovi starši: na njem se bodo razodela velika Božja dela. Velika božja dela se razodevajo tudi na meni in tebi!

Kajti tega, slepega človeka – mene in tebe - zagleda Jezus. On vidi. In je prišel v temo sveta kot luč … Evangelij nam pokaže pot razsvetljenja, ki je dolga, polna dramatičnih preobratov. Kajti tema se ne pusti tako hitro pregnati. Vedno nove oblike najde. A Jezus je vztrajen! In luč v slepem zmaguje! Poglejmo kako – kajti prav na tak način bo zmagala v tebi!

1.  Jezus pljune na tla in slepemu z blatom pomaže oči. Človeka, ki je prah zemlje, bo ozdravila samo Ljubezen. Slina je koncentrat diha: je znamenje Svetega Duha. Spominja nas na stvarjenje človeka. Pri krstu se zgodi novo stvarjenje: »Nekoč se bili tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči« (2. berilo - Ef 5,8). Pošlje ga k studencu Siloa (Poslani). Cerkev bo v tem studencu prepoznala simbol krsta. Mi ne naredimo nič izjemnega. Poslušamo Jezusovo naročilo, kličemo Svetega Duha na vodo in z njo oblijemo krščenca. A zgodi se novo stvarjenje, ko odpremo oči, vidimo Jezusa – Poslanega Sina, vidimo Očeta in druge kot brate in sestre!

2.  Začne se pot vere, na kateri slepi prihaja do vedno globljega spoznanja, kdo je Jezus in kdo je on sam. In za to se mora zahvaliti svojim »zasliševalcem« - sosedom, farizejem, Judom, ki ga vržejo ven, staršem, ki se prestrašijo zase, res dramatično! Slepemu in nam se postavljajo tri vprašanja:

·     Kdo si ti? »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Ozdravljeni pravi: »Jaz sem.« Komur je Kristus odprl oči točno ve, da je bil prej slep in odvisen od drugih. Sedaj hodi, živi in je svoboden!

·     Kako so se ti odprle oči? Drugo vprašanje se štirikrat ponovi in ga postavijo farizeji: »Kako ti je odprl oči?« Slepi vedno znova pove isto, pove dejstva. Ta »kako« je tako pomemben! Ker mi še vedno iščemo izjemno delovanje Boga. Iščemo posebne efekte. A vse, kar Jezus naredi je slina in blato: podari nam človeškost, prežeto s svetim Duhom! Ob tem vprašanju se vsakič znova odpre tretje vprašanje:

·     Kdo je ta? Slepi najprej odgovori: »človek z imenom Jezus«, potem »prerok«, potem »učitelj«. Na koncu ga zaradi njegovega pričevanja vržejo ven in Jezus ga poišče ter vpraša: »Veruješ v Sina človekovega?« Sleporojeni: »Kdo je to, da bi veroval vanj?« Jezus: »Videl si ga, ta ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je rekel: »Verujem, Gospod,« in se je pred nji poklonil do tal.

Pretresljiv je zaključek pripovedi. Jezus pravi: »Za sodbo sem prišel na svet, prišel da bi videli tisti, ki ne vidijo in oslepeli tisti, ki vidijo.« V čem je ta sodba? Ob njem, Očetovem Sinu, ki odpira oči srca, se razkriva, ali vidiš, ali pa si v resnici slep!

Če je ta evangelij prebudil v tvojem srcu vsaj majhno hrepenenje po tem, da bi zares vdel, ali pa, da bi bolje videl, ga prosi! »Odpri mi oči srca! Ozdravi moj pogled, da bom videl s tvojimi očmi.«

Ne boj se! Meni je odprl oči!