Kar je všeč njemu

Nikoli mi ni bil blizu izraz, da moramo biti "všeč Bogu". Zdelo se mi je, kota da bis e morali pretvarjati. A ob včerajšnjem in današnjem evangeliju (Jn 8, 1-11.21-30) sem bil deležen enega daru Božje besede, ki me spravlja v čisto drugačno držo. Ker sploh ne gre, da bi "zbirali všečke" oziroma gre prav za to, pri kom jih iščemo.
"On, ki me je poslal, je vedno z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu" (v. 31). Ko Jeusa farizeji in z njimi zavrnitev človeštva vedno bolj stiska v kot, vedno bolj prihaja čista in svobodna povezanost z Očetom. V stiski se razodeva njuna ljubezen. Oče ne pušča Sina samega in Sin ostaja v njegovi ljubezni tudi, ko je zavržen od nas.
Jezus pred dogodkom z grešnico preživi noč na Olski gori. Getsemani - ta kraj bližine z Očetom, postaja kraj njegove izročitve v roke ljudi, ki ga bodo povzdignili na križ tako kot Mojzes v puščavi kačo (4 Mz 21,4-9).
Ko bomo videli Sina, izročenega iz ljubezni na drevesu križa, bo ozdravljeno naše srce, ki je verjelo kači, ki je na drevesu v raju v naše srce izpustila laž, da Bog ni dober, da nam bo kaj vzel... Ta laž je navzoča tudi v nekaterih besedah in mislih, ki danes krožijo - tudi med verujočimi. Ne, ta virus ni Božja kazen!!! Našo stisko bo sovražnik vedno znova skušal uporabiti, da bo pokazal s prstom na Boga: vidiš, kako nič ne stori! V nasprotju s tistimi, ki moralizirajo, smo povabljeni ostati v ljubezni, ki rešuje in se sklanja k nam, kot Jezus k grešnici.

Toliko zdravnikov, sester, smetarjev, delavcev v trgovinah, lekarnah, toliko prostovoljcev, ... v tem času "dela, kra je všeč Očetu". In Očetu je najbolj všeč, če njegovi otroci drug v drugem prepoznajo brata in sestro...

Odprem vaše grobove - 5. postna nedelja 2020

Odprem vaše grobove

Post 2020:  Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 5

Grobov se ne odpira. So sveti spomin, ki čuva naše mrtve. A Jezus vznemirja mrtve. Ne najprej tistih pokopanih, ampak tiste mrtve, ki še živijo. Kajti bolezen za smrt ni Covid-19, rak ali kakšna druga. Bolezen, ki trpinči telo, je zato, da se bo razodela Božja slava. V tej preizkušnji na je Gospod zelo blizu, v čolnu našega življenja je, če ga lepovabimo! O tem nam je močno spregovoril papež Frančišek v petek zvečer! Bolezen za smrt pa je greh, ki nas je odtrgal od Kristusa - izvira žive vode. Je greh, ki nas je oslepil in nam vzel pogled Sinov in hčera, ki smo ga dobili pri krstu.

Prav ta naš greh je kamen, zavaljen na Lazarjev grob. Kamen, ki se ga ne premika. Ker je že četrti dan, ker že smrdi! Jezus pa se ne boji vonja po smrti. On gre čez vsako mejo. Ko sliši da je njegov prijatelj bolan, počaka še dva dni. Ne počaka samo, da umre, počaka tako dolgo, da je Lazar že štiri dni v grobu. Torej ni nobenega dvoma več, da je smrt zmagala. »Veselim se, da nisem bil tam, da boste verovali...«

Da. Resnično življenje ni tisto, ki ga prejme Lazar, ki se vrne v to življenje, saj bo moral še enkrat umreti. Resnično življenje je življenje tistih, ki verujejo: Marte, Marije, tebe, mene, ... »Jaz sem vstajenje in življenje.« Na Lazarju, svojemu prijatelju, na tistem, ki ga je imel rad,  pokaže moč Sina, ki oživlja mrtve.

To je moč GOSPODOVE besede, ki oživi suhe kosti in odpre naše grobove ter nas popelje ven iz njih (berilo - Ez 37). Kajti njegovo prijateljstvo se ne ustavi. Niti pred grobom. Tudi tja gre iskat ljubljenega. Zato Jezus joka - tukaj in nad Jeruzalemom. Ker vidi, kam nas je pripeljal naš greh, ker ne spoznamo, da nas je obiskal on.

Tik pred dramo velikega tedna, kjer bo Jezus uresničil to, za kar je poslan, nam peta postna nedelja razodeva, kdo je on in kaj želi uresničiti v TEJ veliki noči. Vzemi si čas, vsaj pol ure in preberi še enkrat Jn 11,1-45. Naslednje točke in vprašanja ti lahko pomagajo tudi kot priprava na srečanje z usmiljenim Kristusom v velikonočnih praznikih, ki bodo letos res posebni!

•          Ti si »tisti, ki ga ima Jezus rad«. To je tvoje najgloblje bistvo. On je tvoj prijatelj. Tvoj greh ne ustavi njegove ljubezni. Postani tudi ti njegov prijatelj. Videl boš Božjo slavo. Ali dovoliš Gospodu, da te ima rad? Kje vse si bežal pred njegovo ljubeznijo in se skrival pred njim?
•         Ta slava se bo razodela točno tam, kjer tebi zmanjka življenja, moči, žive vode, ljubezni. Tam, kjer te je strah, kjer si v tesnobi, kjer si mrtev. Kajti Gospod nas ne reši pred smrtjo. Rešil te bo v smrti. V tisti smrti, v kateri si se znašel sedaj! Kaj v meni je umrlo? Katera področja mojega življenja sem živel ločeno od Gospoda? Kje mi je zmanjkalo življenja, moči, ljubezni? Česa te je strah? Za kaj si zaskrbljen? Izroči mu vse to!
•         On bo ukazal odvaliti vse kamne, ki te ločujejo od življenja in te bo poklical ven iz groba! Grob, naročje smrti bo zate postal naročje življenja! Zato poimenuj in mu izroči svoj greh. Izroči mu svoj greh – kamen – tisto, kar te ločuje od njega. On ga bo odstranil, ker želi, da živiš! Prišel bo primeren čas, ko boš opravil tudi sveto spoved. Sedaj pa naredi to, kar nam naroča papež Frančišek (objavljeno v prejšnjih oznanilih, oziroma na tej povezavi.)

Vonj po smrti in trohnobi, bo zamenjal vonj dišavnega olja, ki se širi v hiši, kjer je zmagalo Življenje; kjer je doma Sinova ljubezen. Po molitvi za odpuščanje grehov opravi pokoro in preberi Jn 12,1-8! Tvoj dom bo postal kraj, kjer bo Gospod obhajal veliko noč!

Mrtvi oživijo - ker ima On življenje v sebi!

Vstani in hodi!

Priprava na spoved v času, ko (še) ne morem k spovedi.

Kaj naj naredim, ker v trenutnih razmerah ni redne spovedi? Odgovor nam je v četrtek pri pridigi dal papež Frančišek: Ko bo spet priložost za spoved, boš naredil ta korak v zakramentu. Sedaj pa... “Naredite, kar vam naroča katekizem, ki je zelo jasen. Če ne najdete duhovnika, pri katerem bi se lahko spovedali, govorite z Bogom. On je vaš Oče. Povejte mu resnico, povejte mu, kaj ste zagrešili. Govorite mu iskreno in iz srca. Obljubite mu, da boste potem, ko boste lahko, šli k spovedi. Prosite nebeškega Očeta za odpuščanje in takoj se boste vrnili v Očetovo ljubezen.” 

Vabim te, da si v teh dneh vzameš čas in pogledaš svoje življenje skupaj s Kristusom: njegov pogled ne obsoja, ampak vidi v globino, odpušča in te iz smrti vodi v življenje! 

Vzemi si nekaj trenutkov, da se zaveš, da si pred Očetom. On te ljubi. Njegov Sin ti želi spregovoriti v teh minuth tihe molitve, ki si jih boš sedaj vzel. Pomembno je, da v sebi prebudiš željo, da bi se srečal z Gospodom Jezusom. On te želi srečati.

Preberi najprej odlomek o ozdravljenu hromega iz Janezovega evangelija 5,1-18.

¹ Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. ² V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. ³ V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, ⁴ kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen. ⁵ Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. ⁶ Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« ⁷ Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« ⁸ Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« ⁹ In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. ¹⁰ Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« ¹¹ On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« ¹² Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi!‹« ¹³ Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. ¹⁴ Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« ¹⁵ Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. ¹⁶ Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. ¹⁷ Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« ¹⁸ Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.

Vidimo množico bolnikov, ki leži blizu kopeli - neke vrste term – to so slepi, hromi, sušični. Tudi danes je veliko bolezni, ljudje se zdravimo v bolnicah, hodimo v  zdravilišča. Mi smo prišli k spovedi: To je Božja bolnica: kajti glavna bolezen ni slepota, hromost ali sušica – tuberkuloza. To so samo simptomi glavne bolezni človeka: greha.

Kaj je ta bolezen? Za kaj gre pri njej?

Greh ni toliko dejanje. Bistvo greha je ločenost od Boga: ne živim več kot sin/hči. Adan im Eva sta hotela sama. Izgubljeni sin je hotel z dediščino delati, kakor sam hoče. Znajdem se v daljni deželi, oropan vsega, ne samo stvari in imetje, predvsem dostojanstva, ki sem ga prejel pri krstu: Izgubljeni sin je postal svinjski pastir. Ko sem sam, brez Boga, takrat zboli moj duh in duša, velikokrat tudi telo.

Simptomi bolezni, ki se imenuje greh:

Ko beremo evangeljsko pripoved v Jn 5, 1-18, tam srečamo tri vrste bolnikov: slepe, hrome, sušične.

Slepota: greh umaže moj pogled. Svet vidim popačeno, ne vidim svojih bližnjih, v njih ne vidim žene/moža, brata, sestre, vidim tekmeca, konkurenta, vidim nekoga, ki ga lahko uporabim zase. Popačen pogled na človeka: v službah, v odnosih, celo v prijateljstvih in družini: ko vidim samo sebe, ne pa drugega. Slepota me zapre v moj svet. Kje sem jaz slep? Kje sem videl drugega popačeno, ne kot brata in sestro, ga nisem spoštoval, imel rad, ga obsojal, morda celo opravljal in obrekoval?

Hromost: greh mi prepreči, da grem za Gospodom. Skuša me ustaviti. Posebej greh, ki se mi ponavlja: prevlada občutek nemoči, ujetosti. Prepriča me, da Gospodu ni mar zame, zato se ustavim. Zaprem se vase. Greh me ohromi tudi v ljubezni do bližnjega. Vedno bolj se ustavljam pri sebi: moj čas, moje težave, moji hobiji, moj denar, … Paraliza sposobnosti, da ljubiš, da vidiš drugega, da narediš krake k njemu, da ga poslušaš in skušaš razumeti v njegovi drugačnosti, videti v njem dar, nekoga, ki mi ga je Gospod poslal na mojo pot. Pa naj bo to mož, žena, otrok, starejši človek, prijatelj, sodelavka, …

V katerem odnosu, odnosih se čutim blokiran? Kje sem jaz hrom – koga ne zmorem videti, sprejeti, ljubiti? Me je kdo prizadel, ranil in se v meni nabira jeza, zamera, morda celo sovraštvo? Rano je potrebno izročiti Gospodu. On je zdravnik.

Sušičnost - tuberkuloza je nevarna okužba pljuč, dihal. Oteži normalno dihanje. Telo nima več dovolj kisika. Okužba se širi tudi na druge dele telesa. Če se tuberkuloze ne zdravi, to v 50% pomeni smrt. Greh mi prepreči dihanje duše. Vzame mi veselje in željo do molitve, ki je dihanje duše. Ne kličem ga več, ne molim, ne grem k maši, k spovedi, ne berem Svetega pisma. Božji kisik, nujen za moje preživetje in življenje ne pride več vame. Greh me duši, vzame upanje.

Kakšna je moja molitev, moj odnos z Gospodom? Živim v iskrenem prijateljstvu z njim? Je postal eden izmed mojih dolžnosti? Do katerih delov mojega življenja ne pride več njegov kisik? Kje sem se zaprl pred njim?

Posebno vrsto tuberkuloze imajo Judje, ki ozdravljenemu ne pustijo nositi postelje: iz vere so naredili pravila, skupek obveznosti, ki človeka ponovno veže na njegovo posteljo, ponovno vklepa v suženjstvo postave.

Kako lahko ozdraviš?

1. Gospod te pozna. On ne vidi najprej tvoje bolezni, ampak tebe: »Jezus ga je VIDEL, kako leži tam.« On ve, da si že dolgo bolan. To je pogled ljubezni in sočutja. Pogled Zdravnika, ki s križa gleda bolno človeštvo. Izpovej mu svoj greh. Poimenuj bolezni. Zato je spoved.

2.      Nato te vpraša: Hočeš ozdraveti? Samo to ga zanima. Bolnik začne razlagati, da nima nikogar, da ga drugi prehitijo, … Mi vedno znova najdemo izgovore, da ostanemo nemočni v svojem grehu. Krivi so drugi, celo angel ozdravi vedno samo tiste, ki so prvi,… Jezusa to ne zanima. On vpraša samo: Hočeš ozdraveti?

3.      Voda, ki ozdravlja, je njegova beseda: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.« To je živa voda, ki ozdravlja vsakega, ki veruje vanjo. Veruješ, da v zakramentu sprave deluje sam Gospod? Duhovnik je samo nevreden služabnik Božjega Zdravnika!

4.      V tvoji nemoči se bo razodela Božja moč: To, na kar si bil priklenjen, boš sedaj nosil! Gospod ti daje moč, da si svoboden. Vstani – to je tvoje vstajenje! V zakramentu deluje moč vstalega Kristusa!

Karantena nad Baško grapo=)

Meni pa je odprl oči

Post 2020: Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 4

»To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni, pa je odprl oči,« pravi ozdravljeni sleporojeni. Evangelij nam jasno pokaže, da je možno videti, a biti slep. Možno je vedeti, a ne verovati. Kaj to pomeni?

V petek bi se moral pri nas na Tolminskem začeti misijonski teden. Res sem se ga veselil. Vse splanirano, pripravljeno, zgibanka pripravljena za tisk. Potem pa ta virus, omejitve, karantena. Zakaj se to dogaja? Mislim, da to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je: k čemu nas Bog kliče prav preko te preizkušnje? Upam, da si se že vprašal o tem. Kajti tvoj pogled se lahko v teh dneh zoži: »Kaj naj storim, da se ne bom okužil, da se moja družina ne bo okužila?« (in to vprašanje je pomembno!). A Božja beseda nam vedno znova širi naš pogled: Beseda 4. postne nedelje, posebej evangelij (Jn 9,4-41) pa to stori dobesedno.

Kajti postni evangeliji, ki jih beremo letos (bogoslužno leto A), so izbrani za pripravo katehumenov na krst. Eden od izrazov za krst je tudi »illuminatio« - razsvetljenje. Zato se mi takoj postavi vprašanje: a mi je krst odprl oči? Sem sam doživel to, kar je slepi, ki je beračil pred templjem? Če ne, je vesela novica prav ta: lahko se zgodi! Vodno znova se lahko zgodi, ker naš pogled zamegli toliko stvari.

Kakšno razsvetljenje se zgodi pri krstu?

Dejstvo je, da se mi rodimo slepi. Tudi ta človek je bil slep od rojstva. Pred nami je sicer čudovit svet, okrog nas ljubeči ljudje, vendar se ta pogled prej ali slej sreča z zlom, trpljenjem, smrtjo. Kaj vse delamo, da bi se rešili smrti! A krst je soočenje s smrtjo. Kajti Kristus ve, da ne pomaga drobiž, ki ga prosjačimo. Čeprav mi ne prosimo več drobiža, ampak zahtevamo luksuz, udobje, zahtevamo vedno več! Zato je težko v teh dneh, ker ne mrem imeti vsega, na kar sem se navadil. Kristus tudi ve, da ni dovolj, da slepi spregleda s telesnimi očmi. Zato nas popelje v veliko bolj zanimivo, vznemirljivo avanturo, ki presega naše predstave. Avanturo, ki odpira tiste oči, ki jih imamo vsi, a so »od rojstva slepe« - oči, ki nam omogočajo videti Obličje Ljubezni – Očeta.

Bistvo greha je slepota. Človek vidi, kar je pred očmi, gleda na videz, na visoko postavo, Gospod pa vidi v srce. (1. berilo - 1 Sam 16,7) Človek je slep od takrat, ko je jedel z drevesa in so se mu odprle oči: spoznal je dobro in hudo! Takrat so se njegove oči zaprle za Očeta, odprle so se za stvari. Pogled, ki je prej občudoval s hvaležnostjo, se je spačil v poželenju in posedovanju. Tako kot se je roka, ki je sprejemala skrčila v pest in začela jemati. Pogled, ki je od Stvarnika zdrsnil na stvari … A nam ni to nekako znano? Mora se tega zavemo sedaj, ko čakamo pred trgovino v vrsti z varnostno razdaljo … Utrgan sad, prijeten za oči, je postal grenak.

In mi smo takoj, tako kot učenci v evangeliju začeli iskati krivca: »Kdo je grešil on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Posledica miselnosti, odtrgane od Očeta, je iskanje krivca. Kitajci? Italijani? Sosed? Morda celo moji starši! Nekdo mora biti kriv! Pogled se še bolj zoži, vidim samo še sebe. Jezus širi pogled: ni grešil ne on ne njegovi starši: na njem se bodo razodela velika Božja dela. Velika božja dela se razodevajo tudi na meni in tebi!

Kajti tega, slepega človeka – mene in tebe - zagleda Jezus. On vidi. In je prišel v temo sveta kot luč … Evangelij nam pokaže pot razsvetljenja, ki je dolga, polna dramatičnih preobratov. Kajti tema se ne pusti tako hitro pregnati. Vedno nove oblike najde. A Jezus je vztrajen! In luč v slepem zmaguje! Poglejmo kako – kajti prav na tak način bo zmagala v tebi!

1.  Jezus pljune na tla in slepemu z blatom pomaže oči. Človeka, ki je prah zemlje, bo ozdravila samo Ljubezen. Slina je koncentrat diha: je znamenje Svetega Duha. Spominja nas na stvarjenje človeka. Pri krstu se zgodi novo stvarjenje: »Nekoč se bili tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči« (2. berilo - Ef 5,8). Pošlje ga k studencu Siloa (Poslani). Cerkev bo v tem studencu prepoznala simbol krsta. Mi ne naredimo nič izjemnega. Poslušamo Jezusovo naročilo, kličemo Svetega Duha na vodo in z njo oblijemo krščenca. A zgodi se novo stvarjenje, ko odpremo oči, vidimo Jezusa – Poslanega Sina, vidimo Očeta in druge kot brate in sestre!

2.  Začne se pot vere, na kateri slepi prihaja do vedno globljega spoznanja, kdo je Jezus in kdo je on sam. In za to se mora zahvaliti svojim »zasliševalcem« - sosedom, farizejem, Judom, ki ga vržejo ven, staršem, ki se prestrašijo zase, res dramatično! Slepemu in nam se postavljajo tri vprašanja:

·     Kdo si ti? »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Ozdravljeni pravi: »Jaz sem.« Komur je Kristus odprl oči točno ve, da je bil prej slep in odvisen od drugih. Sedaj hodi, živi in je svoboden!

·     Kako so se ti odprle oči? Drugo vprašanje se štirikrat ponovi in ga postavijo farizeji: »Kako ti je odprl oči?« Slepi vedno znova pove isto, pove dejstva. Ta »kako« je tako pomemben! Ker mi še vedno iščemo izjemno delovanje Boga. Iščemo posebne efekte. A vse, kar Jezus naredi je slina in blato: podari nam človeškost, prežeto s svetim Duhom! Ob tem vprašanju se vsakič znova odpre tretje vprašanje:

·     Kdo je ta? Slepi najprej odgovori: »človek z imenom Jezus«, potem »prerok«, potem »učitelj«. Na koncu ga zaradi njegovega pričevanja vržejo ven in Jezus ga poišče ter vpraša: »Veruješ v Sina človekovega?« Sleporojeni: »Kdo je to, da bi veroval vanj?« Jezus: »Videl si ga, ta ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je rekel: »Verujem, Gospod,« in se je pred nji poklonil do tal.

Pretresljiv je zaključek pripovedi. Jezus pravi: »Za sodbo sem prišel na svet, prišel da bi videli tisti, ki ne vidijo in oslepeli tisti, ki vidijo.« V čem je ta sodba? Ob njem, Očetovem Sinu, ki odpira oči srca, se razkriva, ali vidiš, ali pa si v resnici slep!

Če je ta evangelij prebudil v tvojem srcu vsaj majhno hrepenenje po tem, da bi zares vdel, ali pa, da bi bolje videl, ga prosi! »Odpri mi oči srca! Ozdravi moj pogled, da bom videl s tvojimi očmi.«

Ne boj se! Meni je odprl oči!

Danes, 19.3., nekaj samo za moške!

Vsak moški globoko v sebi ve, da je poklican v nekaj velikega. In vendar je v vseh obdobjih bilo dovolj drugih glasov, ki so ta najgloblji Klic preglasili.

Današnji praznik svetega Jožefa naj bo spodbuda, če pa hočeš tudi brca, da se zbudiš. Ne samo zato, ker je tudi Jožef spal, ampak zato, ker mu Bog spregovori prav v spanju, ki je v Svetem pismu simbol smrti. Ko smo mi duhovno mrtvi, pride Božja beseda in nas pokliče v življenje! Jožef najprej rešuje svoje življenje sam. Ko se zbudi, ačne reševati zadeve v odnosu z Gospodom. Današnji evangelij (Mt 1,16. 18-21.24) je vesela novica za vse moške - posebej v teh časih preizkušnje. Najprej ga preberi. In potem razmisli, kaj ti sporoča! Tukaj je nekaj misli, ki ti morda lahko pomagajo:

1. Tvoje življenje je vključeno v Očetov načrt. Nisi sam! Morda od svojega očeta nisi prejel te zavesti, nisi prejel potrditve in blagoslova. Jožef je del nekega rodovnika, človeške zgodbe. Vendar je Gospod isti, ki vodi zgodovino, tudi preko šibkih in grešnih ljudi. On ostaja zvest in če je nekaj obljubil, bo držal. Nisi najprej ti, najprej je On, njegova ljubezen in njegova obljuba!!!
2. Bog te hoče za sogovornika. Jožef je pošten moški. Marijo ima rad. A njena nepričakovana nosečnost pomeni, da je njegov plan A propadel. Jožef premišljuje in sam naredi plan B: Marije ne bo osramotil, ampak jo bo skrivaj odslovil. A prav v tem trenutku, v spanju, spregovori Gospod. Spregovori Besedo življenja, ki je nekaj čisto novega, nekaj, kar presega Jožefove predstave. Bog mu razodene »plan C«: »Ta otrok bo rešil svoje ljudstvo. Po njem bo prišla rešitev na vse človeštvo. Jožef, potrebujem te! Spomni se, da si Davidov sin. Spomni se obljube, ki je bila dana Davidu. Ne boj se!« Si ga že kdaj vprašal, kakšen je njegov »plan C« zate? Če je odgovor ne, ga vprašaj danes! Če je odgovor da, potem sprašuj naprej. Poslušaj ...
3. Odrešenje sveta se uresničuje preko odnosov, ki jih živiš. Jožef vzame Marijo k sebi. Sprejme svojo zaročenko in postane varuh njenega življenja in Življenja, ki ga nosi. Sprejme poslanstvo moža: biti zaščitnik, varuh. Sprejme poslanstvo očeta. On bo dal ime temu otroku. Ime, ki ga ne določa sam, ampak ime, ki mu ga sporoča Gospod. Jezus – Bog rešuje. Postane graditelj občestva – Cerkve.Kdo je žena, ki jo moraš ti »vzeti k sebi«? Vprašanje za vse fante, ki iščejo sopotnico: Iščeš samo »punco« ali iščeš »ženo«? Upam, da razumeš razliko! Vprašanje je enako pomembno tudi za tiste, ki ste poročeni! To ni retorično vprašanje! Če si zasidran v odnosu z Gospodom, boš lahko svojo ženo zares vzel k sebi. Potem boš steber. Opora. Zavetje. Če ob Očetu postajaš sin, potem boš znal nekomu dati ime: posredovati identiteto. Potem boš znal dati potrditev, spodbudo, tudi če je sam nisi bil deležen od zemeljskega očeta. Ker veš, da otrok, ki ti je zaupan ni najprej tvoj sin/hči, ampak je najprej sin/hči nebeškega Očeta!
   Vprašanja velja tudi za posvečene: redovnike, duhovnike: za koga jaz dajem svoje življenje? V katerih odnosih konkretno me Gospod kliče, da nekoga »vzamem k sebi«, mu posvetim svoj čas, svojo skrb in navzočnost?

Zato naredi danes nekaj, kar bo darilo tebi in tistim, za katere si poklican, da se zbudiš iz spanja: vzemi si 15 minut za srečanje in pogovor z Očetom. Kajti velike stvari se začenjajo prav tam:  v odnosu z njim!

70x7 = 10 000 Res?

Jezus je v svojih prilikah genialen. A si predstavljaš 3 km dolgo kolono kombijev, v vsakem je ena tona srebra/zlata? Zanjo bi moral delati 200 000 let, in to brez stroškov!
Toliko je bil dolžan hlapec iz prilike v današnjem evangeliju (Mt 18,21-35).

Ja, dolžnik sem. Dolžnik Gospodu ne le za življene telesa in duše, dolžnik sem mu za Življenje. A vedno znova ponavljam: "Potrpi z menoj in ti povrnem!" Kot da bi se to dalo. Kako sem smešen!
Jezus s to priliko ne moralizira: morate odpuščat. Predvsem pokaže, da je edina rešitev za nas, da sprejmemo dar.
Jezus situacijo skarikira še s tem, da se gospodar odloči prodati hlapca, njegovo ženo in otroke, da bi poplačal dolg... Kot da bi se karkoli dalo poplačati... Kot da bi karkoli on zahteval...
Ima eno samo "zahtevo": da sprejmem dar odpuščanja. Da sprejmem to, da ne orem poplačati. In da spoznam, da sem Sin, ljubljeni, da mi pripada Kraljestvo - ne ker bi ga zaslužil, ampak, ker imam Očeta, ki mi hoče dati Življenje, ne da bi karkoli računal. In zato, da, zato, ker sem prejel Ljubezen, ker mi je bilo odpuščeno vedno  in ne bom mogel poplačati, je tako boleče, ko začnem zaračunavati  bratu in sestri dolg, ki je v bistvu drobiž...
KRalj je hotel napraviti račun s svojimi hlapci.  A njegov račun ni naš račun. Mi preračunavamo. On odpušča dolgove. Oče, prosim, nauči me malo tvoje matematike!

Psalm 91: Zatočišče pod Božjimi perutmi

1 Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega,

ki prenočuje v senci 

Mogočnega

2 pravi GOSPODU: »Moje zatočišče in moja trdnjava,

moj Bog, ki vanj zaupam.«

3 Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke,

pred pogubno kugo.

4 S svojimi krili te pokrije,

pod njegove peruti se zatečeš;

ščit in oklep sta njegova zvestoba.

5 Ne boš se bal nočne strahote,

ne puščice, ki leti podnevi,

6 tudi ne kuge, ki hodi v temi,

ne žela, ki pustoši opoldne.

7 Naj jih pade tisoč na tvoji strani,

deset tisoč na tvoji desnici,

tebi se to ne bo približalo.

8 Samo s svojimi očmi boš gledal,

pa boš videl plačilo krivičnikov.

9 Zares, ti, GOSPOD, si moje zatočišče,

Najvišjega si postavil za svoje prebivališče;

10 ne bo te zadela nesreča,

udarec se ne bo približal tvojemu šotoru.

11 Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal,

naj te varujejo na vseh tvojih potih.

12 Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen.

13 Čez leva in gada boš stopal,

poteptal boš mladega leva in morsko pošast.

14 Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi,

branil ga bom, ker spoznava moje ime.

15 Kliče me, pa ga uslišim,

z njim sem, ko je v stiski,

rešim ga in mu izkažem čast.

16 Z dolgostjo dni ga nasitim,

pokazal mu bom svoje rešenje.

Izvir in solze kesanja

Post 2020: Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 3

Po uri in pol gaženja skoraj do kolen, nepričakovano darilo: izir čiste vode, na 1500metrih. In to prav na nedeljo, ko smo brali evangelij o Samarijanki in Jezusu, ki se dogaja pri stvudencu/vodnjaku. Kakšna osvežitev za žejnega popotnika! Mi pa pijemo vedno več ustekleničene vode, vode »z okusom po…« ne vem čim. Namesto k izviru gremo nakupovat, tako kot Jezusovi učenci v evangeliju 3. postne nedelje. A Jezus nas čaka pri izviru. Utrujen je od poti in se kar usede tam. Njega tudi žeja. Ne po vodi. Žeja ga po nas, po našem odgovoru na njegovo ljubezen. Kajti v nekem trenutku življenja smo pozabili na okus studenčnice, na okus Boga. Le kdaj je to bilo?

Pri krstu je Bog odprl v nas izvir žive vode. V naše srce je izlil svojo Ljubezen - Svetega Duha. Vsaj malo smo okusili svežino tega izvira. A mi smo poslušali glas kače, ki nam je predlagala, da gremo stran od njega. Da se osamosvojimo od Boga, da sami poskrbimo za svojo rešitev. Tako kot Izraelci. Na poti v svobodo obljube, ki je vodila skozi puščavo, si zaželijo nazaj v Egipt. O da! Namesto, da bi živeli iz Daru, ki smo ga prejeli v zakramentih uvajanja – krstu, birmi in evharistiji, gremo nakupovat. Sami moramo poskrbeti zase, ne verujemo več, da smo ljubljeni sinovi in hčere. Pozabimo, da se nas Oče veseli!

Mi se navadimo na »mrtvo vodo« - mrtva voda je vse tisto, kar je ugasnilo v nas »svetlobo s Tabora«, veselje, ki ga ima Bog nad nami:

Udarci življenja; ranjenost s strani ljudi, ki so nam blizu; veliki grehi ali množica malih »navadnih greščkov« , ki se ponavljajo: kot kapljice vode: kapljajo in naposled potopijo ladjo… Navadimo se na nadomestke: na »šest mož« - na ljubezen, ki v resnici ni ljubezen. Zakonca se navadita na odtujenost, nekako upata, da bosta »zgurala«, navadimo se na drobne in potem na velike laži, … navadimo se, da moramo SAMI, v nas se rodi želja – v Egiptu je bilo boljše! Kristjani, ki tiho odpadejo od krsta in zaživijo življenje brez Boga, brez milosti, ko se niti ne zavedamo, koga smo zapustili…

Samarijanka iz evangelija smo mi. Poročena s šestim možem, nikoli zares ljubljena, žejna žive vode. Ob Jezusu sploh izve, da obstaja voda, ki zares odžeja srce. Šest je število nepopolnosti, našega iskanja, ki je nepotešeno, dokler ne pride Kristus, sedmi mož. On zares ljubi. Očiščenje krsta, maziljenje birme in miza evharistije nas pripeljejo do poroke – do najtesnejše zveze s Kristusom, ki ozdravlja našo ranjeno človeško naravo.

A hudič ne spi, zelo aktiven je. Tudi on si želi lepoto osebe, ki pripada Kristusu in jo bo na vse načine skušal spet osvojiti zase. Smo kot ozemlje, ki ga je osvobodil Kristus, a je dovolilo sovražniku, da ga zavzame nazaj. Origen primerja kristjana, ki je odpadel od svoje vere - od krsta pocestnici, ki je zapustila svojega moža. Ko dovolimo, da naše telo, svetišče Svetega Duha, ponovno vstopi greh, to ni majhna stvar. Na zunaj ostajamo kristjani, ne zavržemo Boga in Cerkve, vendar se zgodi tihi odpad, nezvestoba v srcu^[1]. Ta tiha zavrnitev Daru krsta ima dramatične posledice. Popači Božjo podobo v nas, rani odnose, nas ponovno vklepa v sužnost.

Postni čas je zato pot sprave. Jezus počasi pomaga Samarijanki videti vse, kar je storila. Ampak tega ne vidi več sama, ampak v njegovi luči. Jezus nam da videti naš greh, našo nezvestobo v luči svojega usmiljenja. Kajti Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki (Rim 5,8). Ni velike noči brez tega srečanja z Jezusom, ki nam razkrije našo nezvestobo. Zato si vzemimo ta teden čas in pojdimo k izviru. Tam bomo srečali Kristusa. Tam bomo spoznali, kako smo bili zapeljani. Tam bomo odkrili, kaj smo v resnici izgubili in nam on v dobri velikonočni spovedi – zakramentu sprave želi vrniti nazaj. In upajmo, da bo za to priložnost – tudi letos!

Jezus pravi: »Daj mi piti.« Žeja ga po nas. On je žejen: na križu bo izpovedal svojo največjo žejo: žejo po tem, da bi človek spoznal njegovo ljubezen in nanjo odgovoril. Jezus se Samarijanki približa tako, da se poniža. Prelomi vse tabuje in govori z žensko in to Samarijanko. Naredi se ranljiv in prosi: on je Bog, ki prosi za tvoj odgovor. Potem gre iz splošne razprave o vodi v bistvo: zanima ga tvoje življenje, ljubezni, ki jih živiš in te sprašuje: ali te odžejajo?

Samarijanka beži. Beži pred ljudmi: k vodnjaku gre opoldan - da ja ne bi koga srečala. Tudi ti bežiš. A prav tam, kjer se skrivaš pred drugimi, tam te on želi srečat! Beži v religioznost: »Na kateri gori je potrebno moliti Boga?« Jezus ne nasede: Tukaj ga moliš:  v duhu in resničnosti -  v življenju!!!

Beži v prihodnost: »Ko bo prišel Mesija, …« Mi vedno bežimo. Pride pa trenutek, ko se srečaš z Gospodom, SEDAJ in on reče: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Nehaj bežati. Tu in sedaj je trenutek resnice, trenutek tvojega odrešenja!

»Povedal mi je vse, kar sem storila!« Samarijanka prejme novo luč na svoje zgrešeno življenje. Vsi neuspešni poskusi iskanja ljubezni, vsi neuspešni poskusi reševanja kriz, bežanje pred ljudmi in Bogom… vse se konča tu, pred Njim, ki je Izvir, ki edini odžeja: Jezus Kristus, bogočlovek, ki aje tudi tebi živo vodo Svetega Duha!                                                                                                     

---

[1] Prim. Gianmarco Busca: La riconciliazione, sorella del battesimo, 74.

Pojdi! Klic in lepota obljube

Post 2020: Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 2

Nekega zimskega popoldneva sem (ustrezno opremljen) se odpravil proti vrhu Rodice. Do tam sega sedaj naša župnija. Kašni pogledi! Triglav in Bohinj na sever, nepregledno gričevje proti jugu, vse do Snežnika. In sonce, vedno nižje, ki ob zahodu pordeči zasnežene vrhove! Gladina morja zagori v njegovi oranžni svetlobi, globoko spodaj so že v mraku naše doline. Čudovita lepota, ki da slutiti Lepoto tistega, ki se tako nevsiljivo skrije za čudovit prizor, da bi gledal in gledal in … bil z Njim!

V življenju so nam podarjeni trenutki, ko vse zagledamo v novi luči. V lepoti, ki je že položena v vse stvari, a jo je zlo »načelo«. Takrat za trenutek zremo Lepoto, ki bo nekoč zažarela za vedno. To razodetje so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori Tabor, kjer so videli Jezusov obraz in oblačila v sijaju vstajenja. To razodetje je doživel Abram, ko je po dolgih letih sledenja Glasu, ki je rekel: »Pojdi…«, doživel uresničenje obljube. Ker Bog ne razočara. To je izkusil Pavel, ki se je odzval na Kristusov sveti klic.

Če nas je prva postna nedelja učila razkrinkati glas skušnjavca, se mu upreti z Božjo besedo ter poslušati Sina, nas druga vabi, da odkrijemo lepoto obljube, h kateri Bog kliče vsakega človeka. Ta obljuba, dana Abramu, nam je razkrita in podarjena v Kristusu. Njegov obraz, ki je zasijal kot sonce, in njegova oblačila, ki so postala bela kakor luč, so sijaj vstajenja, sijaj novega človeka, ki že prebiva v nas! Pri krstu je Bog očistil našo podobo, ki jo je umazal greh, da je zažarela spet v njegovi luči. Prejeli smo belo oblačilo, znamenje dostojanstva in nesmrtnosti – oblekli smo Kristusa! Ker pa nas življenje hitro spelje vsaj malček v staro grešnost, je post čast milosti, ko se očiščujemo in se dopolnjuje v nas odrešeni človek.

Kaj pomeni biti odrešen človek? Kako se naše življenje spremeni, ko odgovorimo na Božji klic?

·                   DRUGAČEN. Ko odgovoriš na klic, si upaš biti drugačen. Stopiti iz množice, nehati ubogati zahteve kulture, v katero smo potopljeni, okolice, ki nam določa merila, celo družine, ki je dar, velikokrat pa tudi ujetost! Povzpeti se s Kristusom na goro, da bi bolje videli. Bog je Abramu rekel: Pojdi iz … dežele, rodbine in družine in ga popeljal na pot v neznano: v deželo, ki ti jo bom pokazal!« On ima res smisel za humor!

·                   LJUBLJEN in LEP. Tvoja istovetnost ne prihaja od drugih, ampak od Boga: »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!« (prim. Mt 17,5). Ko veruješ Očetovemu glasu in te odene svetloba Duha, zasiješ v resnični lepoti Sina. Ne dovoli, da drugi določajo, koliko si vreden! Edini, ki ima tu besedo, je on, ki te je poklical po imenu, preden si se rodil! Abrahamu Bog spremeni ime. Mladega Timoteja Pavel iz ječe opogumlja, da se opre na Božjo moč in se spomni svetega klica: Ni te izbral zaradi tvojih zaslug. On te je poklical ker se je tako odločil v svoji milosti! Ko veš, čigav si, te ni več toliko strah, kaj bodo rekli drugi!

·   RODOVITEN. Poklican si, da bi postal rodoviten: bodisi na poti poročenega – družinskega življenja ali na poti Bogu posvečenega življenja. To velja posebej za mlade, ki so pred pomembnimi odločitvami. Tam, kjer ni možnosti za življenje, Bog obljublja eksplozijo življenja! Abram je bil nerodovitni mož sterilne žene. Sedaj je Abraham, oče narodov! Jezus na gori pokaže učencem predokus vstajenja zato, da se ne bi ustrašili trpljenja in smrti, skozi katero bo šel. A ne zato, da propade. Zato, da razodene moč Božjega življenja in vsem podari nesmrtnost! Samo če pšenično zrno v zemlji umre, obrodi obilo sadu!

Boj: sovražnik, taktika, orožje

Post 2020: Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli - 1

Ni mu všeč! Res mu ni všeč, če živiš kot ljubljeni sin in hči! Če se veseliš daru, ki si ga prejel pri krstu, birmi in evharistiji! Ni mu všeč, če moliš, če poslušaš Besedo, če se hraniš s Kruhom, če piješ živo vodo Duha! Ravno nasprotno! Ker je ubijalec od začetka, lažnik in sovražnik človeka, se bo na vse načine trudil, da te spelje s te poti ali pa ti prepreči, da bi nanjo stopil!

Vprašal me boš, o kom govorim. Najbrž že veš. Ja, o njem, ki je stara kača: hudič, zapeljivec, Satan – Obtoževalec in Diabolos – Ločevalec. Ne samo, da je aktiven, ne samo, da uporablja nešteto preoblek in zvijač. Predvsem noče biti razkrinkan. Zato mu posebej ni všeč postni čas, čas, ko pride na plano njegova taktika, čas, ko je vedno znova premagan v življenju tistih, ki se oklenejo zmagovitega orožja.

Po krstu, kjer ga Oče razglasi za svojega Ljubljenega Sina, se Jezus, poln Svetega Duha odpravi v puščavo. V divjino, kjer prebivajo demoni. Na sovražnikovo ozemlje, da bi ga premagal prav tam, na njegovem ozemlju. Da bi razkrinkal njegovo taktiko in nam dal orožje za boj.

Sovražnik je torej znan. Dokler mi hranimo starega človeka (moj ego, ki želi biti sedišče sveta) v nas, on veselo počiva in se smeje! Ko pa samo pomislimo, da bi kaj spremenili, da tako ne gre več, da bi radi bili drugačni, postane naenkrat zelo aktiven. Ko se spomnimo miru in veselja, ki je zapisano globoko v nas še iz vrta, ko smo živeli kot ljubljeni otroci, se mu vklopi alarm. In akcija se začne: premišljeno in načrtno. Tako kot se je zgodilo v vrtu – 1 Mz 3, se sedaj dogaja – v mojem in tvojem srcu! Taktika je naslednja:

1.     Najprej pride skušnjava - misel: želja, predlog, impulz, sugestija, …: Ali ni Bog rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu? Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh. Prijazno, prebrisano, prijetno. Saj imaš pravico! Kako da ti Bog ne dovoli vsega, kar si lahko poželiš? Skušnjava še ni greh. Jezus jo prepozna takoj in zavrne z močjo Besede (Mt 4, 1-11).

2.     Začne se pogovor s skušnjavo: Eva se s kačo pogovarja in kača je neverjetno zgovorna. Utemeljuje, razlaga, pove, da se je Bog človeku zlagal. »Nikakor ne bosta umrla, ampak se vama bodo odprle oči in postala bosta kakor Bog!« Začne se tvegana igra, ki zmede misel in oslabi našo voljo.

3.     V nas se prične boj. Srce je razdeljeno: Komu naj verjamem? Kaj naj storim? Stari človek se noče odpovedati obljubam užitka. Novi človek se upira. Če zmaga stari človek, …

4.     Pristanemo na zlo: najprej v mislih, potem v dejanjih. Enkrat, dvakrat, … s ponavljanjem se to ugnezdi, postane utečen mehanizem, postane strast. Vendar skušnjava nikoli ne da tega kar obljublja. Vedno večja je frustracija, ker tega ni, vedno večja grenkoba in obup.

5.     Ko se strasti ukoreninijo, rastejo in prav kmalu prerastejo v kulturo greha. »Saj vsi tako delajo! Saj to ni nič takega.« In greh se začne reklamirati. Tako kot v vrtu…

Kaj lahko storim? Ne moreš vplivati na skušnjave. Če hočeš služiti Gospodu, pripravi srce na preizkušnjo (Sir 2,1). Jezus nam daje tri orožja:

1.     Post, ker človek ne živi samo od kruha, ampak od Očetove besede, od njegove ljubezni. Morda od hrane, alkohola, ali pa od opravljanja, kritiziranja, interneta, …

2.     Miloščino: ker nas je on vzljubil do konca, da bi mi ljubili brate. Kateri ljudje ob tebi potrebujejo več tvoje ljubezni?

3.     Molitev: ker je Bog Oče, ki ima naše ime zapisano na svojih dlaneh. Ker je molitev čas, ko se v njem okrepiš in napiješ pri izviru ljubezni! Koliko časa na dan si vzameš za molitev? Poskusi si vzeti 15 minut - to je 1% dneva in opazuj, kaj se dogaja v tvojem življenju!

Boj se je že začel. Kako ti gre?