18 Če bi poznali Božji dar in kdo je on...

1. Lačni in žejni smo Božje ljubezni + Bog je lačen/žejen naše ljubezni

Samarijanka je sodobna ženska. Kot bi bila iz revij vseh mogočih tednikov. Pamentna, nenavadna, samozavestna, svobodna, brez kakršnegakoli strahu pred neznancem Jezusom. Je sodobni človek. Sposoben debatirati o vsem, o vsem ima svoje »mnenje«. A Jezus gre globlje. Zanima ga njeno življenje, njena globoka žeja po Bogu, po odrešeniku. Jezusa tudi ne zanima, kaj misli o tem, kje je pravi kraj za češčenje. Zdi se, da Samarijanka hoče na vsak način pogovor prenesti na splošno izmenjavo mnenj: »Kaj pa ti misliš?« in se izogniti osebnemu srečanju z resnico o sebi in z Jezusom. Tako tudi mi – lahko govorimo o duhovnikih, o Cekvi, o lepih obredih, o tem, koliko let je potrebno hoditi k verouku... in ostajamo na površju.

A temu sodobnemu človeku Jezus potrpežljivo odkriva globljo žejo: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« »Če bi poznal/a...« To smo mi. Sodobni človek, ki se je obdal z bogastvom, tehniko, udobjem, s prezaposlenostjo, ki je postavil lastno svobodo nad vse (jaz lahko delam kar hočem!), in vse naredimo, da bi ne prosili nikoli nikogar. Jaz ne potrebujem nikogar. Še najmanj kakega Boga in še manj kake Cerkve...

Jezus ve za to globoko žejo in lakoto po Bogu. Ps 42,3 pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« Zato nam pravi: »Daj mi piti...« Jezus je žejen našega odgovora ljubezni! A mi ne poznamo »Božjega daru« in ne prosimo Jezusa: »Daj mi piti«.

2. Evharistija je Božji dar, ki je odgovor na človekovo lakoto/žejo po Bogu.

Mati Terezija: »Jezus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu…«
Hkrati ima željo nahraniti nas: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15).

a. Poznati Božji dar v evharistiji

• Jezus je na zadnji večer svojega življenja na zemlji učencem zapustil najdragocenejše: Jn 13: »Ker je vedel, da je prišla ura, ker je ljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca…« (Veliki četrtek!) Želel je za vedno ostati med nami in nas hraniti z seboj, navzoč v kruhu in vinu.

• Evharistija je izvir vseh milosti. Je največ, kar lahko prejmemo. Največ, kar nam je Jezus zapustil. Je Najdragocenejše! V njej ponovno postaja navzoča Jezusov daritev na kalvariji, njegova smrt in vstajenje. Jezus ostaja živ in fizično med nami: »To JE moje telo. To JE moja kri.« Bl. P. Pij je rekel: 'Ko bi ljudje poznali vrednost sv. maše, bi morali orožniki vsak dan skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.'

• Jezus sam: »Če ne jeste mojega telesa in pijete moje krvi, nimate življenja v sebi...« Prvi kristjani so to doumeli: obhajajo nedeljo kot osrednji dan. Rimski dan sonca, je zanje dan vstajenja, ko se zberejo skupaj in »lomijo kruh«. Apd: »lomili kruh po domovih« Ko so jim prepovedali shajati se z grožnjo s smrtjo: »brez Gospodovih skrivnosti ne moremo živeti.«

2. Prositi za živo vodo (praktično)

• Priprava: 'P. Pij vstaja okoli ene ure ponoči, se pripravlja na mašo, pride deset minut pred četrto uro v zakristijo ... Ko pride trenutek, da je treba pristopiti k oltarju, ne more več vzdržati ...'

• Darovanje: Ko duhovnik dviga kruh in vino, lahko molim: »Bog, darujem ti svojo vsakdanjost, svoje delo, trpljenje, molitve, veselje, tudi bolečino, skrbi, strah, darujem ti vse svoje življenje.«
• Evharistična molitev: po duhovniku besede »To je moje telo... kri... ki se daje ZA VAS« izgovarja Jezus sam. Takrat smo z Jezusom pri mizi zadnje večerje...
• Obhajilo: Nihče ni »vreden« prejeti Jezusa, zato molimo molitev skesanosti: Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Obhajilo ni nagrada za to, ker sem bil dober, ampak Jezusova zastonjski dar meni/nam. Ko ga prejmem (na roko: kako!), izrečem razločen »Amen« s katerim potrdim: Da, verujem, da je to resnično Kristusovo telo. - izpoved VERE, da je to Jezusovo resnično telo! In ko ga prejmem, ostanem z njim... Kako pomembna je tišina v trenutkih po obhajilu. Čas, da sem z njim in on v meni...
• Adoracija: Biti pred njim. Moja zkušnja iz Kolna: mladi so iskali čas za osebno srečnje z Jezusom v adoraciji (molitev pred Jezusom v podobi kruha)... in so kazali na resničnost besed: »Izpred Jezusa nikoli ne odideš enak kot si predenj prišel.«

Če poznamo Božji dar, bomo prosili Jezusa in dal nam bo piti, nahranil bo našo lakoto in nas odžejal. Tukaj in sedaj. Če poznamo ta dar, nam maša ne bo dolžnost, ampak veselje, trenutek, po katerem bomo hrepeneli in si ga želeli.

17 Pozdrav s Kanina

Štirje čudoviti dnevi so za mano. Skupaj s študenti smo si privoščili zimovanje v Logu pod Mangartom, skupaj smo kuhali, smučali, peli, molili, se smejali, pogovarjali, igrali enko...

10-16 Ko pustim, da se Bog "vmeša" v moje življenje

Post je čas, ko se odpravimo proti izviru. Zakramenti: lahko ostane samo še suha struga: »imamo jih«, a ne pijemo iz njih, voda se je izgubila, ni več svežine, ni več življenja.

Prvi in osnovni zakrament je krst. Morda danes ni več tako razvidno, kaj krst pomeni: krščujemo otroke, krščujemo velikokrat iz tradicije, skrbi za otroka... Današnja berila nas peljejo h globljemu razumevanju:

Božja odločitev za človeka

· Na začetku poti je Božji KLIC: Pojdi iz svoje dežele (Abraham): Bog kliče po imenu (otroku damo ime, katehumeni so si spremenili in privzeli krščansko ime) V krstu smo vstopili v oseben/poseben odnos z Bogom, oziroma, je on stopil v poseben odnos z nami. Pozna nas po imenu. Kliče nas. Ve, kje smo, ve za našo izgubljenost, za našo ranjenost, za našo grešnost. Ve, če nas uklepa civilizacija (kot Abrahama), v kateri živimo, če bi radi stopili preko okvirov in stopili v avanturo življenja, v pustolovščino vere, na pot...

· Na začetku poti je zastonjska Božja izvolitev: Božja odločitev, da nas odreši, da nas izvoli: »Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti.

Človekova odločitev za Boga = vera

Krst je milost (= zastonjski dar), vendar moramo na ta dar odgovoriti z VERO. Ta se zgodi, ko Boga sprejmem v svoje življenje, da mu pustim, da »se vmeša« v moje načrte, v moje predstave in merila, da premeče moje račune. Da ga sprejmem in mu zupam... Abraham je veroval Bogu..., njegovim obljubam, načrtom...

Ti dve odločitvi svetita z novo lučjo na naše življenje:

Resnica o nas je drugačna, kot smo do sedaj mislili: Naenkrat vidimo, kdo v resnici smo. Gora Tabor: gora božje bližine, kjer se razodene poveličani Jezus, in naša prava podoba.

VODA: ko se umijem, je videti moj pravi obraz. Bog nas umije, opere. Krst v grščini (baptizein) pomeni potopitev: potopljeni smo v Božjo ljubezen, očiščeni smo, božji otroci, odrešeni. Oprani z Jezusovo sveto krvjo, s krvjo, ki je neskončno dragocena... To je smrt greha in novo rojstvo: To je sad velike noči. Jezus je umrl in nam dal novo življenje. Krst je novo rojstvo iz vode in duha. Odrasli, ki se spreobrnejo, opisujejo svoje novo življenje kot novo rojstvo. Saša Einsidler, TV voditeljica, piše: »Vse življenje, dokler nisem srečala Tebe, sem iskala in vse, kar sem našla, je bilo tako brezosebno, tako hladno, nekaj, s čimer se nikakor nisem mogla pogovarjati, se pohvaliti, prositi. Zdaj pa, ko sem Te našla, oh, oprosti, ko si dovolil, da te najdem, hočem nadoknaditi vso tisto praznino za nazaj...«

Dostojanstvo krščenca ponazarja belo oblačilo: sijaj, ki ga ima Jezus kot Božji Sin, daje nam.

Na veliko noč bomo obnovili krstne obljube. Blagoslovili bomo krstno vodo in se pokropili z njo. Velika noč je v bistvu obnovitev krsta. Katehumeni so se v postu posebej intenzivno pripravljali na krst, ki se je zgodil na velikonočno vigilijo.

Praktično: Zjutraj, ko si umijemo obraz, lahko molimo nslednjo molitev: Jezus, operi moje obličje, operi moje srce, notranji obraz, da bom danes izžareval Tvojo svetlobo...

09 Nič v zvezi z Valentinovim

Pogosto se mi zdi, da ob koncu dneva nimam kaj pokazati. Nič končanega. Nič dovršenega. Sami začetki, poskusi, napake. Je dan izgubljen? Je res podoben listju, ki ga bo veter odnesel neznanokam?

Ne. Ni izgubljen. Zaradi vseh začetkov. Zaradi napak. Zaradi poskusov.

Zaradi srečanj z ljudmi in z Njim.

08 Integriteta

Nekaj, kar ne srečaš prav pogosto. Zahtevno je! Biti to, kar si v besedah in dejanjih, v globini bitja, z vsemi močmi, z vsem srcem, s pametjo in znanjem... z vero...

Nek mož mi je danes rekel, da to pogreša. Razumem ga.

Jezus je bil tak... morda edini čisto povsem in v celoti. Ob njem smo izzvani, da bi z njegovo močjo postajali tudi mi: "z vsem srcem, dušo, z vsem mišljenjem in močjo" odrešeni ljudje, ki so spremenjeni in spreminjajo.

07 Največji si...

Kaj je lepšega kot srkati vroč čaj po napornem dnevu? Res... No, medtem, ko se hladi, napišem par vrstic za danes=)

Potem, ko smo obdelali vsa možna vprašanja (izpitni čas je!) iz slovenščine (kot je npr. določna in nedoločna oblika pri ženskem spolu, paralelizem členov, obrestno obrestni račun, ekonomiko itd.), smo umolknili... Ko zmanjka besed... je čas, da prisluhneš Besedi!

Skupaj smo zapeli "Vsi, ki ste žejni..." Besede iz psalmov - kratke, a zgoščene, so padale v srce kot rosa na suho zemljo:
"Gospod, ti si moja trdnjava in skala, zaščita pred sovražniki in nevarnostjo...
Tvoje obličje iščem, pokaži mi svoj obraz...
Naj spoznajo vsi, da si velik..."

Hvala za toliko Tvojih obrazov v tem dnevu!
Hvala za zaščito, moč, krepčilo.
Hvala, ker si večji od naših omejenosti!

Največji si...

(Moram prosit Tadeja - prijatelja iz Prepiha in Svetnika, da me nauči zašpilat tisti most z nekim specijalnim d molom=)

04 - 06 V paketu: "razpakirajmo" nahrbtnik...

Izkušnja izpod Montaža. S prijatelji ostanemo po treh urah hoje v popoldanski vročini brez vode. Pridemo do bivaka: suha struga in pretrgana cev. Z bratom se odpraviva po strugi navzgor, vsak skok višje je upanje, da najdeva vodo. Šumenje... odmev peska izpod stopal zveni kot slap v odmevu sten. Nič... Eno uro hoje navzgor po hudourniku. Do vrha – do snega. Slišim vodo. Pod debelo plastjo gramoza, ki ga odkopljeva, v majhnem koritu, ki ga je izdolbla v taleči se led – voda. Ledena, čista, sveža. Ustaviva se. Najprej samo gledam. Potem pa spoštljivo, hvaležen za vsako kapljo zajamem v roko in pijem...

Voda je v tistem trenutku pomenila življenje. Brez nje, bi se lahko samo obrnili nazaj domov. A drugi dan so nas čakale stene in razgled z vrhov!

To je zakrament... sveto znamenje (sacer, mentum). Nekaj, kar vidimo, kar daje življenje našemu telesu, a kaže na globlji pomen, na Darovalca življenja, na Boga samega. In deluje v nas tako, da nam daje življenje.

Post je čas naše prenove: zakramenti so učinkovita(?!) sredstva, ki prenavljajo naše življenje. Učinkovita! Kristjan, ki ne živi iz zakramnetov, bi bil podoben planincu, ki se odpravi v hribe, žejen in lačen nosi poln nahrbtnik hrane in pijače, a ga ne odpre, ne je in ne pije. »Ima« zakramente, a ne živi iz njih. So neučinkoviti. V letošnjem postu poskusimo »razpakirati« ta nahrbtnik in poskusimo »piti«, in »jesti«, praktično živeti iz njih, da bodo zares učinkoviti.

Nedeljska berila nam dajo kratek uvid v štiri zakramente:

· Greh človeka umaže, popači božjo podobo v njem (Adam in Eva). Kača laže: »Bosta kakor Bog!« Izvirni greh ni greh Adama in Eve in se ni »zgodil« v preteklosti (jaz nimam nič s tem!=) ampak je bistvo vsakega greha: obrnil sem se stran od Boga, poslušal kačo, in naenkrat sem se znašel sam, osramočen, onečaščen. Greh nas umaže, popači božjo podobo v nas. A KRST jo obnovi.

· V puščavo vodi Jezusa Sveti Duh: BIRMA – tudi mi smo prejeli Svetega duha: on naj nas vodi skozi ta postni čas. Postni čas ni samo naše naprezanje (tudi!). A na prvem mestu naj bo delo Svetega Duha.

· Skušnjave: Jezus vstopi tudi v naše skušnjave in v naš greh. Ker Jezus pozna skušnjave, nam daje SPOVED , zakrament odpuščanja. Božja ljubezen je vedno večja od greha. Vendar nas tudi uči, kako skušnjave PREMAGATI: z Božjo besedo. Vemo kje smo šibki, kje je naša slabost. Zakaj si ne bi vzeli stavka iz Svetega pisma, ki nam bo dajal moč v teh trenutkih. Npr., če sem živčen: »Blagor tistim, ki delajo za mir.« Ali, če delam paniko: »Bog, ti si moja moč!«

· »Reci, naj ti kamni postanejo kruh.« Skušnjava, da bi si sam priskrbel kruh, da bi iskal nadomestek s katerim bi potešil globko lakoto po Bogu. EVHARISTIJA je živi kruh: trenutek, ko tudi k meni »pristopijo angeli in mi strežejo«, ko prejmem Jezusa, kruh življenja.

Danes začnimo z željo. Bog v nas prebuja željo, hrepenenjepo tem, da naše življenje prenovimo, da se zares »odžejamo«. Za to je potreben čas – potrebno bo iti po strugi navzgor – do izvira. V času hitenja je pomembno biti pozoren na glas žuborenja vode (Božji glas v nas!), ga ločiti od šumenja suhega peska (vsa možna ponudba!), najti trenutke, v hvaležnosti zajeti in PITI.

03 Slabe navade

...se težko izkoreninijo. Dokaz je, da sem "danes" spet pozen...

Ampak vseeno napišem. Da sem poleg vseh pisarniških in tipkarskih in sestankovalskih zadev lahko tudi občudoval zasnežene gore, ki so se kot bel zid dvigale iz našega morja, da me je na biciklu dodobra prevetrila burja, da so bili sončni žarki tako prijetni in blagi, da sem imel priložnost s prijatelji preživeti en lep večer... in, da je za vsem tem še Nekdo - saj veš kdo... ki trka na vrata srca na tisoč in en način.
"Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši in vrata odpre, bom vstopil k njemu in večerjal z njim in on z menoj."

02 Ali velja po polnoči?

Sedaj, ko končujem - je že ju3 =), se spomnim molitve iz hvalnic, ko sem prosil Gospoda, da "naj moja dejanja prehiteva s svojimi navdihi..." in se nasmehnem ob misli, da včasih delamo toliko stvari, da nas niti Gospod ne more dohitevati... res smešno. No, predvsem pa smo smešni mi, ker najprej toliko stvari naredimo, potem pa ugotovimo, da so "mimo" in da sploh nismo prosil za navdih.

Naj se uresniči vsaj zadnji del molitve: "...da bomo vsako delo s teboj končali." Ob koncu dneva, utrujen in zbit... pogledam v Tvoje oči, ki mi pravijo: "No, jutri ti podarjam nov dan!"

In odgovorim: "Kaj ne vidiš ure: 0:07 - si mi ga že=)
Hvala!"

01 Vse moje bitje

"Z dušo in telesom naj hvalim Gospoda,
njegovo sveto ime naj slavi vse moje bitje" (Ps 102)

Pusta smo zažgali/pokopali/upepelili. Kaj sedaj? Post? Res je, kakšen kilogramček bi bilo dobro izgubiti. Redim se =). Nikoli še nisem zares hujšal. In moj želodec se začne kaj hitro oglašati... Tedaj postane tudi posodica s pisali (na fotograiji desno) skušnjava in ob pogledu na arašide se mi začnejo cediti sline...

Ampak zjutraj sem prebral zgornje vrstice iz Psalma 102. Ne, Tomaž, mi nekaj reče, ne gre za hujšanje! No, saj vem, saj vem, saj sem se samo hecal s kilogrami!
Rad bi, da bi bil to moj post: Vse moje bitje naj slavi Tvoje sveto ime... Vse moje bitje... telo, oči ušesa, besede, noge, da, tudi želodec =); duša, misli, pogledi, besede, namehi, e-maili, SMS-i, prestavljanje iz tretje v četrto, plačevanje položnic, delo, spanje...

Tako, to je bila današnja majhna pavza, sedaj pa naprej! Z dušo in telesom!