6 sadov Besede, ki deluje v srcu tistega, ki veruje - 2: LJUBEZEN

Ko te ima nekdo rad, komaj čakaš, da boš slišal njegov glas. Ko sem bil zaljubljen, sem nestrpno pričakoval pismo nekega dekleta, in ko sem ga prejel, sem našel miren kotiček, kjer sem ga prebiral vedno znova, besedo za besedo. Ko bereš odlomke Svetega pisma, bereš ljubezensko pismo Boga, ki te je vzljubil, preden si sploh obstajal.

V srcu tistega, ki je pripravljen poslušati, se rodi prvi sad Besede: vera. Vera v Boga, ki mu ni potrebno plačevati davkov, ker ni tak, kot številni cesarju tega sveta, ampak je Oče, ki daje vse – daje tudi svojega Sina. In dati Bogu kar je Božje, pomeni, damu odpreš svoje srce v veri, kajti ti si ustvarjen, ustvarjena po njegovi podobi. Če kovanec nosi cesarjevo podobo, nosiš ti Božjo!

Drugi sad skrbnega poslušanja Božje Besede je ljubezen. Ljubezen ni najprej dolžnost, ukaz, zapoved, kot jo mi pogosto razumemo zelo napačno. Naša človeška ljubezen je samo majhen odgovor na veliko večjo, neskončno Ljubezen Boga. On nas je prvi ljubil. Preden smo se rodili, preden smo ga spoznali, smo že bili objeti z njegovo ljubeznijo. Božja beseda 30. navadne nedelje nam osvetli največjo zapoved: zapoved ljubezni. Ljubezen ni zapoved tako kot mi pogosto zgrešno mislimo. Ljubezni ni mogoče ukazati. Za kakšno ljubezen torej gre?

1.                   Božja ljubezen do tebe je neskončna in je popolnoma zastonj! On te ljubi! Preprosto te ljubi in to se nikoli ne bo spremenilo. Nam se hitro oglasi skušnjava: Bog te ljubi, če ... si dober, priden, po merilih, ... Ne! Bog te ljubi in PIKA. Tukaj ni vejice, ni če-ja!
Kristjani v Tesaloniki, večinoma poganskem mestu, ki je bilo upravno središče province Makedonije in pristanišče ob Egejskem morju ter trgovski poti via Egnatia, so sredi velike stiske doživeli prav to: da so od Boga ljubljeni. In rodilo se je nekaj,  kar po človeško ni razumljivo: veselje! Veselje Svetega Duha! To veselje se rodi, ko na Božjo Ljubezen odgovoriš z ljubeznijo. To pomeni spreobrniti se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu!

2.                   Ljubezen je največja zapoved zato, ker brez nje ni mogoče živeti! Človek ne more živeti brez Božje ljubezni. Lahko se prilagodi, lahko se navadi, lahko preživi, ne more pa živeti v polnosti! Ne gre torej za luksuz, ampak za potrebo! Brez Božje ljubezni sploh ne bi obstajali! In tudi človeška ljubezen brez Boga postane zbledela kopija tega, kar je Bog želel za nas. Lahko pade celo na nivo živali. Žalostno, a resnično ... Morda zato, da nas opozori, da ljubezen do Boga ni opcija, izbira: lahko ga ljubiš, lahko pa ne. Seveda si svoboden. A s tem se odločaš tudi, ali boš živel dostojanstveno, kot Ljubljeni, ali se boš navadil, prilagodil ... Zato sta dve zapovedi – ljubezen do Boga in do bližnjega neločljivo povezani. Sem spada tudi zapoved ljubezni do sebe. Če sprejmeš Božjo ljubezen, boš vzljubil tudi sebe, na nov, presenetljivo lep in zdrav način boš lahko sprejel sebe takega, kot si!

3.                   Ljubiti ni mogoče na pol. Ljubi Gospoda svojega Boga z VSEM srcem, z VSO dušo (= VSEM življenjem) in VSEM mišljenjem. Ljubezen ne more biti polovična, delna. Ne moreš reči možu: ljubila te bom, dokler imam od tebe korist. Ne moreš reči ženi: ljubil te bom, dokler si mlada in zabavna. Ljubezen je tudi čustvo, a je veliko več. Ljubezen te zajame vsega, drugače ni ljubezen. Zajame srce – naše najgloblje bistvo, kjer se odločamo. Zajame naš razum: kogar ljubiš, ga spoznavaš vedno bolj. Zajame naše življenje: ne ljubimo le z besedo, ampak v dejanju in resnici.

Merilo ljubezni je torej Ljubezen, s katero smo ljubljeni! Merilo ljubezni je Bog sam! Zato v prvem berilu Bog tako ostro zabičuje Izraelcem: ne zatiraj tujca, kajti tujci ste bili v Egiptu. Ne izkoriščaj reveža, sirote in vdove, sicer bodo vaše žene vdove in vaši otroci sirote in moja jeza se razvname in vas pomorim z mečem! Ne gre za to, da bi se Bog maščeval, nikakor! Gre za našo veliko odgovornost: če nas Bog tako ljubi, če nas tako zelo ljubi in to ne spremeni naših človeških odnosov, potem smo se sami odrezali od izvira ljubezni!

Lahko pa tako kot Tesaloničani sprejmemo Ljubezen, dopustimo, da deluje v nas in odnosih, ki jih živimo. Potem tudi tu »ne bo potrebno o ničemer govoriti« in Božja Beseda bo preko skupnosti verujočih »odjeknila« po vseh krajih ...