V srcu tistega, ki je pripravljen
poslušati, se rodi prvi sad Besede: vera. Vera v Boga, ki mu ni potrebno
plačevati davkov, ker ni tak, kot številni cesarju tega sveta, ampak je Oče, ki
daje vse – daje tudi svojega Sina. Drugi sad skrbnega poslušanja Božje Besede
je ljubezen. Naša človeška ljubezen
je samo majhen odgovor na veliko večjo, neskončno Ljubezen Boga. On nas je prvi
ljubil, zastonj, brez pogojev in če-jev.
Odlomki, ki jih poslušamo na 31.
navadno nedeljo pa zarežejo v bistvo. Pokažejo, da odnos, ki ga imamo z Bogom, določa, kakšni bodo naši medčloveški
odnosi. Tretji sad resnega poslušanja Besede je bratstvo.
Prerok Malahija ne »špara« z
besedami. Tako oster je, da današnje prvo berilo izpusti kar nekaj ostrih stavkov,
namenjenih duhovnikom in vsem tistim, ki so odnos z Bogom skrčili na zunanje
opravljanje dolžnosti. Prazno bogoslužje, kjer Bogu darujejo ostanke, je
hecanje z Bogom! A on je svet, velik
kralj nad vso zemljo! Se lahko hecaš z Njim, ki je Gospod nad vojskami? Zavezo z Bogom, ki je prinašala življenje in
blagoslov prelamljate, zato boste deležni prekletstva, pravi prerok!
Tudi odnosi, ki vladajo med ljudmi,
so zato neiskreni. Kjer se Boga časti le na pol, kjer ga ne ljubijo z vsem
srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, se začne častiti druge bogove in za njimi
skritega drugega boga – lastni jaz.
Tako pismouki in farizeji Boga izkoristijo za svoje privilegije, za to, da so več, da lahko drugim nalagajo bremena, ki se jih
sami še s prstom ne dotaknejo, da si izbirajo prve sedeže, da jih ljudje
kličejo s častnimi nazivi, ...
Jezus nadaljuje tradicijo prerokov in
bo pismoukom in farizejev javni klical 7-krat gorje! Svojim učencem jasno pravi: »Vi pa ...« In danes pustimo, da nas v srce zadene ta »Vi pa...« Kajti
Jezus noče Cerkve pismoukov in farizejev, ne Cerkve prvih sedežev in častnih
pozdravov, ne Cerkve hinavščine, varanja, kariere, pozunanjenosti, ne Cerkve,
kjer malo častimo Boga, malo pa sami sebe, ampak...
1.
Cerkev
- Očetova hiša. Kraj, kjer si sprejet in ljubljen z Očetovo
ljubeznijo. Cerkev, kjer nisi ocenjen po zunanjem videzu, po naslovih, po
zaslugah, ki jih imaš, ampak se ob Sinu – Jezusu učiš kaj pomeni biti ljubljeni
sin, ljubljena hči. Kajti tega nas je prišel naučit Jezus! Zato je to tudi
2.
Cerkev
bratstva.
To je Cerkev učencev, ki imejo enega Učitelja, Sina! Si ne želi vsak od nas, da
bi v cerkvi srečal ljudi, ki ga ne bodo sodili in obsojali, ampak ga sprejeli
kot brata in sestro? To bratstvo se ne rodi iz naše odločitve. Rodi se, ko
sprejmemo ljubezen Očeta!
3.
Cerkev
služenja.
Eden je naš Vodnik, Kristus! Naš
voditelj je tisti, ki ni prišel, da bi mu
stregli, ampak, da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge. Zato
je v Cerkvi največji tisti, ki je strežnik, ki služi. Veličina ni v tem, da si
več in se ti drugi klanjajo, ampak, da služiš, da omogočiš drugemu, da zaživi
dostojanstvo, ki ga je prejel pri krstu.
Si želiš take Cerkve? Da?
Potem je to tista globoka, notranja prenovitev Cerkve, ki je nujno potrebna.
Brez nje bo preureditev župnij v Koprski škofiji le zunanji administrativni
ukrep, podoben številnim, ki ne dosežejo življenja in ne prinesejo resničnih
sprememb. Cerkev gradijo in jo bodo gradili ljudje, v katerih bo dozorela drža
apostola Pavla, ki je med Tesaloničani nastopil s prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, in jim hotel
dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker so
se mu priljubili.
Če
si želiš drugačne Cerkve, jo pomagaj graditi s tem, kar si. Ni
se potrebno pretvarjati. S tem, kar si, kar znaš, kar imaš, s tem, kar živiš, si že vključen v Njega, ki nas
združuje v eno.
Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar