Ko
sem bil v osnovni šoli, doma nismo imeli televizije. Zato sem veliko bral.
Spomnim pa se, kako smo na srečanju sorodnikov imeli piknik na obronkih
gozdička. Prav tisti večer je bilo finale svetovnega prvenstva v nogometu. Tja
pod krošnje hrastov so napeljali elektriko in na mizico postavili televizor.
Skupaj smo gledali finale svetovnega prvenstva. To je bil zame poseben dogodek!
Skupaj smo spremljali nekaj velikega, pomembnega in to na barvnem televizorju! Zadnja
nedelja v bogoslužnem letu nam postavlja pred oči cilj našega življenja. Je kot vrhunec prvenstva, veliki
finale.
Ko
sem se pogovarjal z mladimi, kako vidijo svojo prihodnost, niso bili optimistični. Kam gre ta naš svet? Najbrž tudi marsikdo
izmed nas najde več razlogov za zaskrbljenost,
kot za optimizem. Nasprotje te zaskrbljenosti je vedno večja apatija, umik, pozaba. Najlažje se je
odklopiti iz resničnosti in zbežati v virtualno. Sodobna tehnika z internetom
in pametnimi telefoni to zelo dobro omogoča. Kristjan pa je izzvan k tretji
drži: drži zaupanja. Da, zaupanja,
da Bog vodi zgodovino kljub vsemu zlu in kaosu, da on skrbi za človeštvo. In ta
drža ne vodi v beg, v lažno tolažbo »saj bo bolje«, ampak v odgovorno sodelovanje z Božjim načrtom. Če ima Bog načrt rešiti
svet, da pripeljati do srečnega konca, pa tega ne bo storil brez ljudi. Kajti
hoče nas imeti za sodelavce, za partnerje.
In
prav o tem govori Božja beseda zadnje nedelje cerkvenega leta, ki postavi pred
nas dve podobi Boga: pastirja in
sodnika. Najprej pastirja, ki v nasprotju s pastirji - voditelji in velikaši,
ki jih prerok Ezékiel ostro obsodi, ne skrbi zase, ampak za ovce. Pastirja, ki izgubljene poišče, razkropljene in razgnane
zbere okrog sebe, ki polomljene obveže, ki bolne okrepča, ki zdrave in krepke
obvaruje. Bog kraljuje tako, da skrbi za male - to je njegovo
kraljestvo! Druga podoba, ki jo naslika pred nami Beseda, je podoba sodnika, ki
loči. Na desno stran ovce - to so
tisti, ki so v malem prepoznali brata in sestro; ki so lačnega nasitili, žejnemu dali piti, tujca sprejeli, nagega oblekli,
bolnega obiskali, prišli k jetniku. Na levi strani so kozli: močni in trmasti, tisti, ki niso prepoznali Boga v malih,
ampak so jih izkoristili.
Vprašanje,
ki samodejno zazveni pa je: Kje bi se
rad znašel ti? Znaš prepoznati Gospoda sedaj? Kajti sodba se piše sedaj, z dejanji vsakega dne. Ob končni
sodbi se bo samo razodelo, kar živimo sedaj. Njegovo kraljestvo je tukaj, med nami, če ga znamo sprejeti. Če mu prisluhnem z vsem srcem, se v
meni rodi zaupanje in odgovornost. Namesto strahu in zaskrbljenosti, zaupanje v
Pastirja, ki je dal življenje za ovce. Namesto samopašnosti, skrb za male.
Namesto brezbrižnosti - odgovornost za to, kar mi je zaupano. Kajti Gospod
računa nate in veliki finale se odloča sedaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar