Prvi sad, ki se rodi izposlušanja Besede, je vera. Farizeji v današnjem evangeliju nočejo izvedeti resnice, ampak hočejo Jezusa z zvijačo ujeti v besedi. Oni ne poslušajo, ampak nastavljajo past. V nasprotju z njimi učence Jezus povabi, da dajo cesarju, kar je cesarjevo in Bogu, kar je Božje. Božje je vse, le da se on tega ne polašča, ampak vse daje. Tudi tebi! On je Oče, ki ljubi vse! Zato izbira tiste, za katere si mi ne bi nikoli mislili, da jih bo poklical. Perzijskega kralja Kira prime za desnico, pokliče po imenu, ga odlikuje, ne da bi ga ta kralj poznal. Ta kralj je zavzel Babilon in osvobodil Izraelce iz Babilonske sužnosti in jih poslal nazaj v domovino. Torej vodi zgodovino Bog, pri tem pa izbere, kogar on hoče. Tudi Tesaloničane - pogane je on izvolil. Med njimi je evagelij deloval z močjo in Svetim Duhom in popolno gotovostjo. Zato se v svojem duhovnem življenju ne ozirajo na ljudi, ampak živijo pristen odnos z Bogom.
Vera je »radikalno priznanje Drugega.« Verovati pomeni priznati, da jaz nisem Bog. Bistvo nevere ni v tem, da zanikamo Boga, ampak v tem, da bo mesto, ki pripada Bogu zavzel kdo drug! V sebi lahko gojiš dve drži srca:
- Držo odprtosti, poslušnosti Očetu, ki te je izbral in poklical, te drži za roko in želi, da rodiš sad. V veri priznaš, da obstaja »Ti« - on, od katerega si vse prejel.
- Držo samozadostnosti, kjer je v srdišču »Jaz«. Kjer ti določaš, kaj je dobro in prav, lahko celo v imenu Boga kot to počnejo farizeji ali pa cesar Tiberij, ki je na kovanec dal zapisati, da je »sin božanskega Avgusta«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar