Odpusti...

Pred dvema tednoma smo videli, da sta dva načina, kako mislimo in živimo:

• Po človeško: ko hočemo svoje življenje rešiti, ko grabimo zase, se dvignemo nad druge. Gre torej za “samoafirmacijo”. 
• Po božje: življenje ohrani samo tisti, ki iz njega napravi dar, ki se daruje in ljubi

V treh  nedeljah (prejšnja, današnja in prihodnja) zelo konkretno spregovoril o tem, kako ljubiti. Prejšnjo nedeljo smo poslušali evangelij o bratskem opominjanju, o odgovornosti, ki jo imamo drug do drugega. Velika mislost je sprejeti opomin, velika umetnost je opozoriti z ljubeznijo in bratsko skrbjo. Kajti v naših skupnostih lahko samo zreli odnosi gradijo skupnost.

Danes nam Gospod spregovori o odpuščanju.

Sami vemo, kako težko je zares odpustiti. Ko te nekdo prizadane, ko grdo govori o tebi, ko ti naredi krivico, … pogosto se nam zdi, da ne moremo odpustiti. In res je po človeško to nemogoče. Zakaj bi mu odpustil, rečemo.

Zato Peter, ki se ima za dobrega učenca vpraša Jezusa: Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu? Do sedemkrat? In verjetno si misli, da je zelo širokosrčen. In res, mi si mislimo, kako smo dobri. Vendar mi štejemo. Mi živimo svoje odnose tako, da računamo. Mi točno vemo, koliko nam je nekdo dolžan… A že prejšnjo nedeljo smo slišali v berilu, da smo nekaj vedno znova dolžni: ljubezen! In Jezus pravi, da smo dolžni odpustiti 70x7x = 490 krat!

Le zakaj? Ker smo prejeli neskončno. Služabnik, ki noče odpustiti je dolžan gospodarkju 10.000 talentov. To je, kar ima vsak od nas od Boga. Od njega smo prejeli vse, kar smo in kar imamo.

Ta vsota je pretirana. En talent je 36 kg zlata ali srebra, torej gre za 360 ton zlata ali srebra!!! Če bi nekdo hotel poplačati ta dolg , bi moral delati 200 000 let! Jezus uporabi to skrajno vsoto, da nam pokaže, da gre za dar, ki ga ne bomo mogli nikoli povrniti.  

In Bog tega niti ne pričakuje od nas! Pričakuje, da bi živeli iz tega daru. Kajti prejeli smo neskončno ljubezen! Zato pismo Rimljanom piše: Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi! On nas je odkupil, on je plačal naš dolg!

Zato je tako absurdno, da nočemo odpustiti bratu. To dokazuje, da smo si ta dar prilastili. Pravim: to je moje. Moje življenje, moj čas, moj ugled, moja čast, moje znanje! Mi ne živimo po logiki daru, ampak računamo. Mi pravimo, da je to naše in zato bratu, ki je dožan 100 denarjev = 3 mesece dela – v primerjavi s te, kar smo prejeli od Boga zanemarljivo malo, nočemo odpustiti. In v tem je hudobija!

Zaključim: Komu moraš ti odpustiti? Komu izstavljaš račun za to, da te je prizadel, ti naredil krivico, komu si zameril, na koga kuhaš jezo? Lahko je to nekdo, ki ti je zelo blizu: tvoj mož, tvoja žena, tvoj oče ali mati, tvoj otrok, prijatelj, kolega, …
Morda koga celo sovražiš? – dopustil si rani, da se je zagnojila. 

Danes ti je bil oznanjen evangelij: Ni ti potrebno živeti v tem. Tukaj je nekdo, ki je večji od vsega zla, zaradi katerega trpiš. Tukaj je nekdo, ki je večji od vsega zla, ki si ga povzročil. Mi smo Gospodovi in nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni. Je kakor dež, ki ga doživljamo v the dneh: Kdaj ga bo konec? In kot da bi nam Oče hotel reči: dokler ne izmijem vseh vaših zamir vse vase jeze in sovraštva, ki je med vami.

Dve drži za ta teden:

1.    Hvaležnost Gospodu za neskončni dar ljubezni, ki si jo prejel od njega in kesanje za trenutke, ko si si prisvajal ta dar, ko si začel v ljubezni računati: tolikokrat sem bil pri maši, toliko rožnih vencev, toliko …

2.    Odpusti! Odpusti iz srca svojemu bratu, svoji sestri! Gospod, ki ti je odpustil vse, ki je dal zate samega sebe in te pri krstu napravil za svojega ljubljenega sina, ljubljeno hči, ti daje moč, da odpustiš! In če se v tebi še kaj upira, naj te opomni modri Sirah: pomisli na smrt! Ali je to, zaradi česar si zameril, vredno? Naredi DANES to, kar bi naredil, če bi vedel, da ta človek jutri umre!