Težja ljubezen, ki reši...

Če nam je Gospod prejšnjo nedeljo jasno pokazal temeljne resnice, da življenje ohrani samo tisti, ki iz njega napravi dar, ki se daruje in ljubi in da ga tisti, ki ga hoče rešiti zase, kar je sicer zelo človeško, izgubi, potem nam bo v prihodnjih nedeljah zelo konkretno spregovoril o tem, kako ljubiti.

Pavel piše Rimljanom, da naj ne bodo drugim v ničemer dolžniki, razen, ko gre za medsebojno ljubezen. Kako radi rečemo: “Jaz nisem nikomur nič dolžan!” in to včasih prav s ponosom. Vendar to razodeva držo naše samozadostnosti. V resnici smo dolžni veliko, veliko ljubezni, saj amo prejeli neskončno, zsatonjsko ljubezen tistega, ki je dal za nas vse, samega sebe. “Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo,” piše apostol Janez in to je zame najlepša definicija kristjana. Sem tisti, ki je spoznal, kako zelo Bog ljubi. Zato sem dolžnik. Kdor je prejel tako veliko ljubezen, je ne more zadržati zase. To je ogenj, ki ga ne more ugasiti Jeremija, to je božji način razmišljanja in ravnanja, h kateremu Jezus izzove Petra in vsakega: Kdor svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel…”

Vendar: Kako naj ljubim konkretno? Kako naj ljubim ljudi, ki so danes ob meni? Prvo berilo in evangelij mi dasta jasen odogovor. Jezus govori o t.i. “bratskem opominjanju", ki je stvar ljubezni!

Naš bližnji greši. Kaj naredimo mi? Govorimo o njem za njegovim hrbtom, kažemo s prstom, sodimo in obsojamo! Zgražamo se nad napakami in opravljamo! Jezus nam danes jasno, brez dlake na jeziku naroča drugačno ravnanje: “Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata.”

V čem je Jezusovo ravnanje drugačno od našega?
Najprej: to opominjanje ne izvira iz nas. Ezekijel mora posvariti grešnika, ko "sliši besedo iz Božjih ust!" Ne gre torej za naše, človeško kritiziranje, gre za Božji pogled!

Jezus jasno obsodi greh in opraviči grešnika. Opomniti je potrebno brata, ki greši. Gre torej za brata! Opravljanje ne koristi nikomur!!! Škodi pa vsem! Papež Frančišek ga primerja terorizmu: vržeš bombo in izgineš. Tu se spomnim na pripoved o ženi, ki se je spovedala opravljanja. Duhovnik ji je dal za pokoro, da je z vaškega zvonika stresla prerezan vzglavnik, napolnjen s perjem. Ko je to storila, ji je naročil, naj ga sedaj gre pobrat. To naredijo naše besede!

Bog Ezekijelu naroči, dapsovari brata, a zato, da ga reši! Preroka imenuje za stražarja v svoji hiši. In JEzus jasno naroča isto. Zakaj? Če smo bratje in sestre – zares in ne le v lepih besedah – smo dolžni skrbeti druga za drugega. In če nekdo greši, skrbimo zanj  resnici tako, da se pogoovrimo z njim na štiri oči. Povejmo mu, a najprej mu pokažimo, da gai mamo radi. Bratsko opominjanje je stvar ljubezni. Nihče prijatelju ne naredi usluge,če ga ne sooči z njegovimi grehi, njegovim grešnim življenjem! A v ljubezni, z veliko ljubezni!

Danes lahko prosimo Boga z dve milosti:

Prvo: da bi znali z ljubeznijo opomniti brata/sestro v zvezi s stvarmi, ki mu dejansko škodijo. V današnjem času je vedno močnejši ugovor: Kaj se boš vtikal v življenje drugega! Ne, prav zato, ker je Gospod vzljubil oba, mene in njega, mi ni vseeno, kako je s teboj! In to delam, ker te imam rad, ker mi ni vseeno zate!

Drugo, ki je še veliko težja: da bi znal s ponižnostjo sprejeti opomin brata in sestre, ki vidi moj greh. Tu imamo še več težav. Vsi radi slišimo pohvalo in spodbudo inprav je, da jo prejmemo drug od drugega. A ljubezen ni samo to, da vedno “božamo”. Je tudi soočenje v resnici in ljubezni. Prerok ezekijel nas psomni na dramatične posledice, če nekdo ni posvarjen: on umre!!!  Tako kot pravi Sveto pismo: Prijateljevi udarci so pošteni, sovražnikovi poljubi pa hinavski. (Prg 27,6)Gre torej za življenje in smrt!!! Gospod nas je vzljubil in nam podaril novo življenje. Z grehom ga izgubljamo in hvala Bogu, da imamo nekoga, ki nas opozori, da izgubljamo življenje! Ne pozabimo, da na shoče rešiti!