Kaj delaš tu, Elija? Gospod vpraša preroka, ki beži pred
kraljico Jezabelo, potem, ko je na gori Karmel pobil 400 Baalovih prerokov in
se je ta zaprisegla, da ga bo ubila. Beži daleč, da bi si rešil življenje.
Učenci so vso noč (četrta nočna straša je od 3h-6h zjutraj!)
na pobesnelem Galilejskem jezeru in se borijo z valovi. Poslušali so Jezusa,
upoštevali njegovo besedo, naj se peljejo na drugo stran. Očitno jih hoče učiti
zaupanja: Prvič zaupanja, da izpustijo množice, ki bi jih oni radi zadržali,
potem, ko so skupaj z Jezusom postali “popularni” po čudežu pomnožitve kruha.
Drugič, da bi se mu naučili zaupati v situaciji strahu, smrti, ko se zdi, da ni
rešitve. Pobesnelo morje je simbol smrti, kit e pogoltne, zla, ki te preplavi.
Kaj delaš tu? Je Gospodovo vprašanje danes TEBI. Morda si
navajen biti ob nedeljah tu, pri maši. Morda si slučajno tu. V vsakem primeru
Gospod vztrajno sprašuje: Kaj delaš tu? Prav poi menu te vpraša, kot je vprašal
Elija: Kaj delaš tu, Ana?
Danes prav vztraja in sprašuje: Kaj delaš tu? Pred čim morda bežiš? Kje je tvoj vihar, tvoja noč?
Odgovori Jezusu danes na to vprašanje: Morda je to odločitev, ki je ne zmoreš
sprejeti? Študij, ki ga ne zmoreš dokončati? Odnos, ki ga moraš prečistiti in
zgraditi na trdnejših temeljih? Izguba službe, bolezen, osamljenost? Starost?
Težava ni v tem, da pride
vihar, da pride nevihta v tvojem življenju, ko se stvari zamajejo in ni več
gotovosti! Vihar pride, preizkušnja pride, včasih si moraš samo rešiti
življenje, kot si ga je hotel Elija, ko ni opcij… Težava je v tem, da nas
takrat zajame strah. Strah nas ohromi in osami. Elija bi na poti
najraje umrl. Gospod ga zbudi, nahrani in pošlje dalje. Sedaj bi se rad skirl v
votlino. Gospod ga izvabi ven: ko utihne nevihta, vihar, potres, ko Elija
spozna, da strašni Bog kaznovanja ni to, kar je on mislil,
Strah nam popači
pogled: Učenci ne prepoznajo Vstalega Gospoda, ki hodi po void. Malo prej
so ga videli spremenjenega na gori, sedaj pa ga ne prepoznajo v viharju in
noči: prestrašijo se ga! Strah nam popači pogled: neresnične stvari, se nam
zdijo resnične in resnične neresnične. Jezus na valovih je resničen: Peter to
izkusi, ko ga Jezus prime za roko.
Jezus ni prišel, da odstrani viharje z našega življenja, ne
da odstrani noči, ne sovražnikov, tistih, ki so v nas – zlo, ki nas skuša navznoter,
niti tistih zunanjih. Prišel je zato, da
nam pokaže, da je z nami SREDI the naših viharjev, noči, preizkušenj. Da
nam ni potrebno bežati iz njih, ampak, da je prav v njih navzoč on s svojo
mogočno besedo: “Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!”
In ker je tu, sredi tvoje nevihte navzoč Vstali Gospod, on,
ki hodi po vodah smrti, ki ga ne morejo več preplaviti, ker jo je premagal,
lahko tudi ti živiš drugače:
a. Ni ti potrebno več bežati pred stvarmi, ki
te preganjajo: pa naj bo to nekaj iz tvoje preteklosti, izpit, ki ga moraš
narediti, bolezen, ki jo moraš sprejeti, težaven odnos, s katerim se moraš
soočiti.
b. Lahko “hodiš po vodi”: Sredi te
situacije v globokem zaupanju v Gospdoa narediš to, kar se ti je do sedaj zdelo
nemogoče, ker si mislil, da te bo globina pogoltnila, ker te je vodil STRAH. Ne
boj se, pravi Gospod. Bodi pogumen, jaz sem tu! Naj te ne vodi več strah, ampak
zaupanje vame, ki sem se soočil z najglobljim strahom, strahom pred smrtjo. S
tabo bom šel skozi vse viharje življenja: nemirno iskanje tvoje mladosti, skozi
preizkušnje družiskega in zakonskega življenja, skozi polomije, ki si jih
doživel, skozi preizkušnje, ki jih prav sedaj daješ skozi, da, celo skozi
bolezen in smrt.
“Gospod, sredi te moje preizkušnje, ….. (povej mu, katera je!)
ti hočem zaupati. Odpovedujem se strahu, ki me je tolikokrat vodil. Svoj pogled
upiram vate in svojo roko polagam v tvojo roko. Napolni moje srce z mirom in
zaupanjem. Skupaj z brati in sestrami, ki me sedaj tu obdajajo, te povabim v
naš čoln. Tu, v tej naši skupnosti učencev, bodi ti. Zaupam ti.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar