Vpitje, ki bi ga mi utišali...

Kakor žena tudi ti zavpij h Gospodu. Pri njem je kruha za vse njegove otroke. Na njegovi sveti gori je prostor za vse: tudi za tujce, izgubljene in odpisane. Naj bodo tudi naše skupnosti hiše molitve, naj bodo Očetova hiša z odprtimi vrati!

Potem, ko je Gospod svojim učencem pokazal cilj poti – NAŠE poveličanje (Marijino Vnebovzetje je to podčrtalo še enkrat) in jim pokazal, da ga bodo srečali sredi noči, sredi nevihte, sredi preizkušnje (apostoli na jezeru ponoči, Elija na begu), se danes jasneje začrta, KDO je poklican, da bi bil deležen te velike milosti.

Kajti mi in Izrael (o tem govorita berili!) bi omejili vero na izbrance, na tiste, ki pripadajo, ki se držijo pravil: Izrael in (prva) Cerkev je vedno v tej skušnjavi da postane sekta, elita, klub, kjer je prostor samo za nekatere. Če imaš izkušnjo Boga, lahko to pripišeš sebi, pozabiš, da je dar.
Zato Matej odgovori v svojem evangeliju s primerom žene Kananejke. Ona je ženska, ki takrat v javnosti nima pravice govoriti. Je poganka, zato jo vsakdo upravičeno imenuje z vzdevkom “pes”, kot je bilo to tedaj s strain Izraelcev do poganov normalno.  In še nekaj je: Ta žena VPIJE!!! Ne obnaša se po protokolu, po pravilih. Vpije: “Jezus, Davidov Sin, usmili se me! Mojo hči zelo mučijo hudi duhovi!” To je stanje vsakega človeka, ranjenega od zla! Ne da bi bili obsedeni. Ampak zlo, greh se zažre v naše življenje kot plesen, kot prah. Jezus pa je prišel, da poišče tega človeka in ga reši. Tu ga najdemo na ozemlju poganov, na severozahodu, izven ozemlja Izraela, Tira in Sidona: na ozemlju tujcev, na obrobju.

Preseneča me vera te žene Ona kar vztraja.In to štirikrat. Prvič, kot da je Jezus ne bi hotel niti slišati. Potem gaspodbudijo tudi učenci: “Usliši jo, ker VPIJE za nami…” Potem jo odbija sam Jezus, ki pove, da je prišel za Izrael, za izvoljene in ni prav, da se kruh vzame otrokom in se da psom. In ona vztraja! Kakšna vera!
Da, Gospod hoče, da ga vzameš resno, da ga prosiš velike stvari, življenjske stvari. Vera ni okrasek. Vera je preživetje in je še veloko več: je ŽIVLJENJE. V glavni prošnji maše prosimo danes Boga, da dosežemo obljubljene dobrine, ki presegajo vse naše želje. Ona bi se lahko navadila, sprijaznila z zlom, ki muči njeno hčer, pa se ni!!!
Bog ima priprvljene za svoje otroke velike darove. In to ZA VSE!!! Velika vera žene je vera, ki je ni našel v Izraelu.

Gospod te ta tedene sprašuje: KAj je tvoja želja: tista globoka, velika, ki so jo morda zakopal globoko vase, ker ne verjameš več, da je uslišana. Ta žena, ki se ne ustavi, ker VERUJE, ti je lahko spodbuda in zgled, da si upaš ponovno izreči to željo Gospodu.

Kajti njegova hiša molitve je za vsa  ljudstva! Pri njem ti ni več potrebno jesti ostankov, kot pes, ampak je kruh za vse njegove otroke! Mi se navadimo na to, da smo psički, Gospod pa nam bo pokazal, da smo otorci!!!

Za konec: Njena hči je “ozdravela še tisto uro”. Tista ura je zate lahko sedaj, lahko je ta teden. Ura, ko zakličeš h Gospodu, ko zavpiješ k njemu…