Evangelij je vesela novice je sporočilo
veselja za naše življenje! Jezus nam je v preteklih nedeljah pokazal:
- Poveličanje, ki ga je pripravil za nas: obraz Vstalega Kristusa, ki obžari obraze njegovih učencev;
- Da je v teminah in nevihtah življenja, v preizkušnjha z nami, da hodi z nami preko voda preizkušnje in neviht.
- Da so k temu cilju poklicani res vsi – ob ženi Kananejki smo lahko videli zgled pristine vere, ki vzame Boga zares in zakliče k njemu, ki ima kruh za vse svoje otroke!
Danes nas vabi, da prevzamemo osebno odgovornost v svojem življenju in znotraj
skupnosti njegovih učencev. Ključi, ki jih srečamo tako v berilu in
evangeliju današnje nedelje in jih želi Bog zaupati nekomu, ki je vreden
zaupanja, namreč predstavljajo oblast: moč sprejemati dokončne
odločitve.: “Na njegove rame bom dal ključ Davidove hiše: ko bo odprl, ne bo
nihče zaprl, ko bo zaprl, ne bo nihče odprl.”
KOMU Jezus zaupa te ključe? Seveda apostolu Petru, ki mu zaupa službo edinosti in prvenstvo v Cerkvi. Vendar ima razloge, da jih zaupa njemu in zato tudi tistim, ki v sebioblikujejo notranjo držo, ki jo prepoznamo pri Petru in iz Helkijaju (v berilu).
KOMU Jezus zaupa te ključe? Seveda apostolu Petru, ki mu zaupa službo edinosti in prvenstvo v Cerkvi. Vendar ima razloge, da jih zaupa njemu in zato tudi tistim, ki v sebioblikujejo notranjo držo, ki jo prepoznamo pri Petru in iz Helkijaju (v berilu).
Oba namreč pokažeta, da bo obstal tisti, ki se
ne zanaša nase, ampak na Gospoda. Kot skala bo trden tisti, ki se nasloni na
Skalo, ki je Kristus! Prav pri apostolu Petru bomo videli, da bo od te izpovedi
dalje potrebna še dolga šola življenja, da se bo nehal zanašati nase in bo
začel gledati Gospoda, ne zaupati v svoje moči, ampak v Kristusa.
Prvo berilo nam evangeljski odlomek osvetli na
zelo zanimiv način. Soben, upravnik dvora namreč izkorišča svoj položaj in si
da vklesati v skalo visoko grobnico. Navadne ljudi so pokopavali zavite v
platno. Soben sebe povzdiguje nad druge, zanaša se nase, na svoj položaj in bogastvo.
Ta drža vodi v propad, tako lahko razložimo Božji sklep, da ga bo vrgel iz
svoje službe. Soben gospoduje, ne služi, če pa služi, služi sebi. Nasprotno bo Eljakim
(ime pomeni Bog vzdiguje), ki ga Bo Bog postavil v službo upravnika dvora, oče Jeruzalemskim prebivalcem. Z
očetovsko držo bo skrbel zanje, ne zase.
Obstajata torej dve drži, ki ju gojimo v sebi:
A: »Vsi tako delajo. Vsi tako govorijo.« Jezus
vpraša učence, kaj »pravijo ljudje«. In ljudje vedno govorijo splošne stavke,
ki nikoli ne ustrezajo resnici. Ljudje Jezusa označijo za nekoga iz pretekosti:
Osebe, ki jih naštejejo, so mrtve. Dovolj je, da se jih spomnimo, jih malo
počastimo, živimo in delamo pa po svoje. A Kristus se ni imenoval običaj, ampak
resnica.
B: Drža, ki je odgovor na zelo osebno
vprašanje, ki ga Kristus postavi svojim učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Jezus hoče odgovor učencev: moj in tvoj. Zelo osebni odgovor, odgovor, ki bo
drugačen, od tega, kar pravi večina. Gospod torej pričakuje oseben odgovor in
pogum, da si upamo biti drugačni od večine, verovati zares, osebno dati odgovor
Gospodu.
In kaj je bistvo Petrovega odgovora: Da je v
Jezusu prepoznal Kristusa, Sina
živega Boga. Torej ne »enega izmed«, kot pravijo ljudje, ampak Pričakovanega,
njega, ki nas bo rešil. Ne Sin mrtvega, ampak »živega Boga«. Ne gospodovalec, ampak Sin. Mi verujemo v Sina, torej verujemo tudi v Očeta, v ljubezen
med njima – v Svetega Duha! In tu se rojeva ta drža: iz občestva! Iz ljubečih
odnosov svete Trojice, ki nam jih je razodel Jezus, ki je živel kot ljubljeni
Sin se rojeva naše dostojanstvo in naše drže.
Kajti, ko Peter izpove vero, mu Jezus pove: »Jaz
pa ti povem: »Ti si Peter, skala...« Mi pravo identiteto dobimo iz vere: iz
zaupljivega predanega odnosa s Kristusom. V njem postajamo sinovi in hčere,
ljubljeni od Očeta, zato lahko postajamo tudi mi kot Eliakim: duhovni očetje in
matere ljudstva, tisti, ki skrbijo za druge, ne ki se povzdigujejo nad druge.
Ena velika milost, ki smo je deležni, je ta, da smo tudi v Petrovih naslednikih bili deležni resničnih očetov: Janeza XXII., Janeza Pavla I., Janeza Pavla II., Benedikta in sedaj Frančiška: papežev, ki so res bili »papaji« očetje, ki ne skrbijo zase in svoj status ampak za zaupano jjim Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala.
Ena velika milost, ki smo je deležni, je ta, da smo tudi v Petrovih naslednikih bili deležni resničnih očetov: Janeza XXII., Janeza Pavla I., Janeza Pavla II., Benedikta in sedaj Frančiška: papežev, ki so res bili »papaji« očetje, ki ne skrbijo zase in svoj status ampak za zaupano jjim Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala.
Gospod
deli ključe. Ima jih tudi zate: moža ženo, očeta,
mamo, telesno in duhovno. Daje ti moč sprejemati dokončne odločitve, kajti biti
mož/žena ni odločitev »za nekaj časa« ampak za vse dni življenja. Biti
oče/mama, ni »služba za določen čas«. In če si še mlad, če bi rad še užival
življenje: ne počni tega tako, da bi ključi, ki jih ima Gospod pripravljene
zate končali na kakšnem odpadu, med starim železom. Kajti to so ključi (ali pa
geslo – »password«) nebeškega kraljestva – polnega življenja v sreči, ki jo
Gospod pripravlja vsem!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar