Si upaš stopiti na pot?

Pot učenca – 1

Če se z Gradišča pri Vipavi odpraviš proti vrhu Gradiške ture, nekaj časa hodiš po lepi kolovozni poti. A kmalu se steza odcepi levo, čez melišče in nato zavije pod stene Nanosa. Po dveh serpentinah se znajdeš pred razpotjem. Levo, v strmo skalnato poč kaže puščica »Plezalna pot«. Desno pelje navadna. V srednji šoli sem se prvič odločil, da zavijem levo, v skalo. Še sedaj se spomnim občutkov negotovosti, ki so me navdali, ko sem prvič zagrabil za jeklenico in stopil na majave kline. Vendar se nisem ustrašil. Izziv je prinesel tudi veselje: na vrhu Ture smo bili zmagovalci. Isto doživljam na poti vere. Morda je nekaj časa lepo: široka pot, z leve in desne se ti ponujajo okrepčila, veliko rož, prijateljsko oporo. Na nekem delu poti pa Jezus postane zahteven. Pot življenja postane zahtevna. Zavije v strmino, kjer se pot skoraj izgubi in pride skušnjava, da se vrneš nazaj, na široko cesto, ali pa še malo nižje, kjer je bife z udobnimi ležalniki.

Pred takšnim razpotjem smo vedno, a posebej sedaj, pred poletjem, časom dopustov in počitnic. Potrebujemo oddih, vsi. Vprašanje pa je, če znamo tudi ta čas pustiti Gospodu, da deluje v nas, da bo ta čas za nas čas rasti. Naša pot gre naprej: za nekom boš šel, samo ZA KOM?

Jaz te povabim na eno pot: en poskus hoje z Jezusom. Kajti on pozna tvoje srce in tvoje življenje. On ni »priganjač«, ampak spremljevalec na poti. On ve, da potrebuješ tudi počitek, požirek vode, malico in še kaj. Božja beseda nedelj, ki so pred nami, nam daje 5 markacij (znakov, ki usmerjajo) in 3 kose opreme za pot Jezusovega učenca.

Cilj poti, na katero te on vabi je, da bi imel večno življenje: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« O večnem življenju sem že pisal: gre za polno življenje, kakovost življenja, ki ni le biološko in psihološko, ampak »zoe« - življenje v Božji ljubezni! To življenje ni osamljeno bivanje. Je tvoje življenje v občestvu Očeta Sina in Svetega Duha!

Učenec se uči od učitelja: Nikodem je bil skrivni Jezusov učenec. Bil je farizej, prvak med Judi. Ni mu sledil med množico, javno. K njemu je prišel na skrivaj, ponoči. Jezus ga je sprejel in se z njim pogovarjal v vsej iskrenosti. In Nikodem, učitelj, ga je poslušal! To je močen klic nam – odraslim kristjanom in mladim: da se ne nehamo učiti od Kristusa. Da se ne nehamo z njim pogovarjati, ga poslušati in spraševati! Samo tako kristjan zares raste! To, kar je živel Nikodem, lahko živiš tudi ti: iskren odnos z Gospodom! Prav njemu, svojemu skrivnemu učencu, je Jezus povedal: »Bog je svet ljubil tako, …

·       »Tako« označuje mero – kako ZELO Bog ljubi – do konca. On da lastnega Sina! Kdo si ti? Ali se zavedaš, da si »učenec, ki ga je Gospod ljubil«? Da te je ljubil tako zelo, da je ZATE dal svojega Sina! »Da rešiš sužnja – si daroval Sina,« pojemo v hvalnici velikonočni sveči – Vstalemu Kristusu.

·       »Tako« označuje način, kako Bog ljubi: Bog ljubi tako, da se spusti, da »stopi dol« k človeku. On postane »Gospod, ki hodi sredi med nami« (2 Mz 34,9). Razodene se kot skupnost Očeta, Sina in Duha. In povabi nas v to občestvo, povabi nas k svoji mizi, k bogastvu svojega življenja. In tudi mi bomo Boga vedno znova doživeli kot občestvo, skupnost, ki jo ustvarja med nami.

·       »Tako« označuje tudi namen, s katerim ljubi: da bi vse rešil. Oče ne more praznovati, dokler nisi vsi otroci doma, dokler je en sam v smrti, osamljenosti, žalosti, … Sinovo poslanstvo je rešiti vse, zbrati vse.

Zato je praznik svete Trojice praznik občestva, praznik skupnosti, ki jo Troedini ustvarja med nami. Kajti lepota resničnega življenja je prav v skupnosti. Lepota je, da nas je več in smo eno. Tro-edinost je temeljna lastnost našega Boga. In edinost med nami je sad, ko sprejmemo njegovo ljubezen in se odločimo, da postanemo učenci Sina. Si torej upaš stopiti na to pot?

Binkošti - ko pripraviš zemljo za dež ...

Bila sta dva kmeta. Oba sta prosila Boga za dež. Vendar je samo eden od njiju zoral njivo in jo pripravil za setev. Bog je dež poslal obema. Prvi se je veselil, ker je na njivi posejano žito vzkalilo in poleti se je veselil zlatega klasja. Drugi, … no, saj si lahko misliš. Po moje se je jezil na dež, ker ni mogel zorati njive, ki je bila preveč mokra … Ne vem, kateremu kmetu si podoben ti. Jaz sem velikokrat drugemu. Včasih pa nismo podobni nobenemu: sploh ne prosimo za dež, samo jezimo se, ker ga ni, ali pa se jezimo, ko je!

Ta preprosta podoba nam pomaga razumeti veliko globljo resnico našega življenja. Oče želi dati dež – življenje vsem svojim otrokom. On daje Svetega Duha (= Božje Življenje – gr. zoé) vsem. Božji Duh napolnjuje stvarstvo. Vprašanje je, če ga in kako ga sprejmemo. Pri krstu in birmi nam je že bil podarjen. »Kakor je Oče mene ljubil, tako sem jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9), pravi Jezus. Torej: ljubezen ti je že podarjena. Morda je nisi niti opazil. Ne sprejel… Žal to ni izkušnja večine kristjanov: da so v Cerkvi in ob drugih kristjanih spoznali Očetovo ljubezen. In vendar se tu vse začne. Zato … če še nisi, lahko moliš takole: »Oče, sprejmem tvojo ljubezen. Jezus, hvala, ker si me ljubil do smrti! Hvala, ker si zame umrl in si vstal od mrtvih, da bi jaz živel! Sprejemam tvojo ljubezen. Napolni z njo moje srce, moje življenje!

Sveti Duh čaka, da ga svobodno sprejmeš

Sveti Duh je ljubezen, želi biti ljubljen, pričakovan, zaželen! Zato Jezus pravi, da naj zanj prosimo! Oče ga bo dal tistim, ki prosijo – ne tistim, ki si ga zaslužijo (Lk 11,13)! V današnjem evangeliju (Jn 20,22) Vstali dihne v učence in jim reče: »Sprejmite Svetega Duha!« Jasno hoče pokazati: Jaz vam DAM Svetega Duha, vendar želim, da ga SVOBODNO SPREJMETE! In to so binkošti: ko sprejmeš. Ko pripraviš njivo svojega življenja za dež in čakaš, pričakuješ v hrepenenju, ker … dež bo prišel! Oče bo Svetega Duha dal v obilju, ne daje ga »na mero« (Jn 3,34). Učenci so bili na binkošti vsi na istem kraju: bili so v ljubezni Očeta. In dovolili so, da jih je napolnil Sveti Duh, obljubljen vsemu človeštvu (Jl 3,1). Vsemu! Tudi tebi! Zato … prosi! Prosimo skupaj! Oče ne daje Duha na mero, čaka pa odprta srca, da ga sprejmejo!!!

Sveti Duh - je ljubezen, ki premaga naš strah.

Na veliko noč Jezus vstopi med svoje skozi zaklenjena vrata. Cerkev ni samo majhna. Tudi prestrašena je. In v tem strahu se je zaprla. Jezus preprosto reče: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem!« Prestrašeni učenci še niso pripravljeni na to poslanstvo. To se bo uresničilo potem, ko jim bo v srečanjih pokazal, da on živi.; ko bo prišel »drugi Tolažnik, Sveti Duh«, čez petdeset dni (gr. pente-koste), na binkošti. Janez postavi prihod Svetga Duha na samo veliko noč, saj je zanj ves čas po vstajenju en sam dan. Binkošti so torej dopolnitev velike noči: ko Duh Vstalega prenovi skupnost Cerkve, ki je »telo Vstalega Gospoda«!

Samo ljubezen premaga strah. Premaga zaprtost in ogroženost: vsak dan se srečujemo z njo, tudi v nas se naseli. A prav Sveti Duh nas osvobaja vseh naših strahov, ker postane v nas »reka žive vode« (Jn 7,38). V nas se naseli kot božje življenje. Ta majhna, prestrašena Cerkev bo, napolnjena z močjo Duha, dobila pogum in nezadržen misijonski polet. Postala bo Cerkev, ki je ni strah zase, ker je skupnost ljubljenih, ki dovolijo ljubezni Vstalega, da steče skoznje do drugih. Tudi danes!

Sveti Duh gradi edinost v različnosti

In tudi danes bo Cerkev, ki je prerojena  Svetem Duhu skupnost različnih. V Babilonu so skušali zgraditi edinost tako, da bi bili vsi enaki. In ni šlo, ker je o pomenilo nasilje nad osebo, nad njeno enkratnostjo. Vedno, ko so projekti, strukture, uspeh ali karkoli drugega pomembnejši od osebe, pridemo v ideologijo. Na binkošti pa se v daru jezikov pokaže ravno obratno: Da se lahko razumemo, čeprav vsak govori svoj jezik. Da smo lahko skupaj, čeprav smo z vseh koncev sveta. Da se uresničimo v občestvu, v odnosih, kjer je vsak sprejet in spoštovan. »Eno« smo zato, ker je eden tisti, ki nas ljubi. Eno nismo zato, ker smo enaki, ampak, ker smo ljubljeni z isto ljubeznijo Očeta in Sina, v vsej svoji različnosti. 

Zato molimo skupaj: Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pridi Sveti Duh, prenovi svojo Cerkev in prenovi obličje zemlje!      

Kaj pomeni sprejeti Svetega Duha?

Otrok brez staršev – sirota je v dežju taval po cesti. Bil je moker, umazan, lačen in premražen. Srečal ga je drug otrok. Ta je imel topel dom in ljubeče starše. Prime ga za roko in reče: »Pridi, k meni domov! Prosil bom svojega očeta, da te sprejme kot svojega sina. Moj oče mi vedno da, kar ga prosim! Ne boj se, obljubim ti, da boš pri nas dobil ljubezen, toplino in sprejetost! V naši hiši je veliko sob, tudi zate bo ena, prav lepa in svetla!«

V teh nedeljah Jezus spregovori svojim – tudi tebi – na srce: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti…« (Jn 14,16). A si misliš!!! Jezus bo prosil Očeta zate …  To so Jezusove besede pri zadnji večerji. Besede, ki jih govori tako prisrčno tistim, ki z njim jedo kruh in pijejo vino. Upam, srčno upam, da pridejo tudi do tebe … da se dotaknejo srca in vstopijo vanj. Ker od tega, katerim besedam dovoliš, da vstopijo in se naselijo v tebi, zavisi tvoje veselje, končno: tvoje življenje … Tista sirota na cesti, v dežju, prezebla in lačna – sem jaz, si ti. In otrok, ki me – te najde, je Kristus. To je bistvo naše vere: nekoč, že pri krstu te je našel in te peljal domov, v »hišo svojega Očeta, v kateri je veliko bivališč.«

Potem, ko te je umil pri krstu (in te vedno znova očisti pri spovedi), te nahrani. Povabi te za mizo, na kateri je Kruh in Vino, hrana ne le za telo, ampak hrana za tvoje življenje, za tvojega duha. In potem te ogreje ob ognju Svetega Duha. Mazili te z njim, da zadišiš po Očetovi ljubezni.

Ta resnična zgodba se je v tvojem življenju že zgodila. A morda se ti zgodi – tako kot se tudi meni – da začneš živeti (spet), kot da se ne bi. Kot da si spet sirota, ki mora ukrasti kos kruha, kot da ni toplega ognjišča v Očetovi hiši, kjer bi se ogrel, ampak moraš vse to najti sam. Prigarati sam. Narediti sam. Morda celo hočeš sam.

Danes ti Jezus govori: Ni ti treba. Jaz bom prosil Očeta, če težko prosiš, če te je sram, če ne zmoreš… Dal ti bo tolažbo. Dal ti bo ljubezen. Kar Jezus prosi, zagotovo prejme. Mi ne prosimo za Svetega Duha zato, da bi ga Oče dal, ker vemo, da ga bo dal; mi prosimo

zato, da bi se pripravili, da ga sprejmemo!

Čez dva tedna bodo binkošti – praznik prihoda Svetega Duha. Najbrž se vsaj bledo spomniš svoje birme. V Apd 8,15 je opisana ena prvih birm v Cerkvi. Apostoli so molili, položili roke na kristjane in prejemali so Svetega Duha. Morda ti tvoja birma ostaja v čudnem spominu. A naj te to danes ne ustavi! Prosi za Svetega Duha! Kajti temu je namenjen ta čas med Jezusovim vnebohodom in binkoštmi: da dovoliš Jezusu, da te prime za roko in te pelje k sebi domov, da se nahraniš, spočiješ, ogreješ, a spet izkusiš Ljubezen, po kateri hrepeniš globoko v svoji notranjosti.

Naj navedem samo nekaj značilnosti Svetega Duha, da se ne boš bal prositi zanj – vsaj ena je pomembna prav zate:

1.    On je Tolažnik (gr. Paraklit = lat. Advocatus = advokat branitelj, ki nasprotuje tožilcu – Satanu. Njega lahko vedno pokličeš k sebi (ad – voco). On te bo branil. Tolažil …

2.    On bo ostal pri tebi za vedno! Nikoli več ne boš sam! Kolikokrat si se že zbal, da boš – kljub 2000 prijateljem na Facebooku in dvajsetim za šankom na koncu ostal sam?

3.    On je Duh resnice, on je resnično življenje, bi lahko rekli. Svet ga ne vidi in ne pozna, ker je žrtev laži. Če si se navadil, da naših življenj ni več brez laži, lahko prav v svetem Duhu spet pogledaš v oči Jezusu – Resnici, ki te bo osvobodila!

4.    On je v tebi. Ne le pri tebi. V tebi! Ustavi se za trenutek, globoko vdihni in reci: Sveti Duh, ti si v meni … Pozdravljen! Oprosti, jaz sem živel toliko časa, kot da si daleč stran, ti pa si tu, tako blizu, nevsiljivo navzoč …

5.    On je življenje (gr. zoe = večno življenje). »Ker jaz živim in živeli boste tudi vi ..« pravi Jezus. Živeli boste! Živeli! Ne umrli, živeli!!! Ali veš, da po krstu in birmi v tebi deluje isti Sveti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih!!! In ti še vedno živiš, kot da bi moral vse sam … Sveti Duh, oživi me! Prebudi nas, če smo duhovno MRTVI!!!

6.    Sveti Duh je Ljubezen Očeta in Sina, in edino, kar želita onadva je, da jo sprejmeš. »Spoznali boste, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas,« pravi Jezus. Ko te nekdo ljubi, prebivaš v njem in ko nekoga ljubiš on živi v tebi!

7.    Sveti Duh ti da, da se držiš zapovedi iz ljubezni, kot sin/hči, ne iz strahu, kot hlapec. Koliko hlapčevske religije je še med nami kristjani! Oče pa bi rad imel v svoji hiši sinove in hčere, ne hlapcev in dekel! Ali se še nisi utrudil od tega? Morda j pa sedaj končno prišel čas, da zaživiš kot ljubljeni?

»Kako naj prosim za Svetega Duha?« bo kdo vprašal. Tako, da prosiš! Jezus že prosi zate Očeta, začni še ti …