Vpitje, ki bi ga mi utišali...

Kakor žena tudi ti zavpij h Gospodu. Pri njem je kruha za vse njegove otroke. Na njegovi sveti gori je prostor za vse: tudi za tujce, izgubljene in odpisane. Naj bodo tudi naše skupnosti hiše molitve, naj bodo Očetova hiša z odprtimi vrati!

Potem, ko je Gospod svojim učencem pokazal cilj poti – NAŠE poveličanje (Marijino Vnebovzetje je to podčrtalo še enkrat) in jim pokazal, da ga bodo srečali sredi noči, sredi nevihte, sredi preizkušnje (apostoli na jezeru ponoči, Elija na begu), se danes jasneje začrta, KDO je poklican, da bi bil deležen te velike milosti.

Kajti mi in Izrael (o tem govorita berili!) bi omejili vero na izbrance, na tiste, ki pripadajo, ki se držijo pravil: Izrael in (prva) Cerkev je vedno v tej skušnjavi da postane sekta, elita, klub, kjer je prostor samo za nekatere. Če imaš izkušnjo Boga, lahko to pripišeš sebi, pozabiš, da je dar.
Zato Matej odgovori v svojem evangeliju s primerom žene Kananejke. Ona je ženska, ki takrat v javnosti nima pravice govoriti. Je poganka, zato jo vsakdo upravičeno imenuje z vzdevkom “pes”, kot je bilo to tedaj s strain Izraelcev do poganov normalno.  In še nekaj je: Ta žena VPIJE!!! Ne obnaša se po protokolu, po pravilih. Vpije: “Jezus, Davidov Sin, usmili se me! Mojo hči zelo mučijo hudi duhovi!” To je stanje vsakega človeka, ranjenega od zla! Ne da bi bili obsedeni. Ampak zlo, greh se zažre v naše življenje kot plesen, kot prah. Jezus pa je prišel, da poišče tega človeka in ga reši. Tu ga najdemo na ozemlju poganov, na severozahodu, izven ozemlja Izraela, Tira in Sidona: na ozemlju tujcev, na obrobju.

Preseneča me vera te žene Ona kar vztraja.In to štirikrat. Prvič, kot da je Jezus ne bi hotel niti slišati. Potem gaspodbudijo tudi učenci: “Usliši jo, ker VPIJE za nami…” Potem jo odbija sam Jezus, ki pove, da je prišel za Izrael, za izvoljene in ni prav, da se kruh vzame otrokom in se da psom. In ona vztraja! Kakšna vera!
Da, Gospod hoče, da ga vzameš resno, da ga prosiš velike stvari, življenjske stvari. Vera ni okrasek. Vera je preživetje in je še veloko več: je ŽIVLJENJE. V glavni prošnji maše prosimo danes Boga, da dosežemo obljubljene dobrine, ki presegajo vse naše želje. Ona bi se lahko navadila, sprijaznila z zlom, ki muči njeno hčer, pa se ni!!!
Bog ima priprvljene za svoje otroke velike darove. In to ZA VSE!!! Velika vera žene je vera, ki je ni našel v Izraelu.

Gospod te ta tedene sprašuje: KAj je tvoja želja: tista globoka, velika, ki so jo morda zakopal globoko vase, ker ne verjameš več, da je uslišana. Ta žena, ki se ne ustavi, ker VERUJE, ti je lahko spodbuda in zgled, da si upaš ponovno izreči to željo Gospodu.

Kajti njegova hiša molitve je za vsa  ljudstva! Pri njem ti ni več potrebno jesti ostankov, kot pes, ampak je kruh za vse njegove otroke! Mi se navadimo na to, da smo psički, Gospod pa nam bo pokazal, da smo otorci!!!

Za konec: Njena hči je “ozdravela še tisto uro”. Tista ura je zate lahko sedaj, lahko je ta teden. Ura, ko zakličeš h Gospodu, ko zavpiješ k njemu…

Ko moj strah zamenja zaupanje, ko v moj vihar prideš Ti...

Kaj delaš tu, Elija? Gospod vpraša preroka, ki beži pred kraljico Jezabelo, potem, ko je na gori Karmel pobil 400 Baalovih prerokov in se je ta zaprisegla, da ga bo ubila. Beži daleč, da bi si rešil življenje.

Učenci so vso noč (četrta nočna straša je od 3h-6h zjutraj!) na pobesnelem Galilejskem jezeru in se borijo z valovi. Poslušali so Jezusa, upoštevali njegovo besedo, naj se peljejo na drugo stran. Očitno jih hoče učiti zaupanja: Prvič zaupanja, da izpustijo množice, ki bi jih oni radi zadržali, potem, ko so skupaj z Jezusom postali “popularni” po čudežu pomnožitve kruha. Drugič, da bi se mu naučili zaupati v situaciji strahu, smrti, ko se zdi, da ni rešitve. Pobesnelo morje je simbol smrti, kit e pogoltne, zla, ki te preplavi.

Kaj delaš tu? Je Gospodovo vprašanje danes TEBI. Morda si navajen biti ob nedeljah tu, pri maši. Morda si slučajno tu. V vsakem primeru Gospod vztrajno sprašuje: Kaj delaš tu? Prav poi menu te vpraša, kot je vprašal Elija: Kaj delaš tu, Ana?

Danes prav vztraja in sprašuje: Kaj delaš tu? Pred čim morda bežiš? Kje je tvoj vihar, tvoja noč? Odgovori Jezusu danes na to vprašanje: Morda je to odločitev, ki je ne zmoreš sprejeti? Študij, ki ga ne zmoreš dokončati? Odnos, ki ga moraš prečistiti in zgraditi na trdnejših temeljih? Izguba službe, bolezen, osamljenost? Starost?

Težava ni v tem, da pride vihar, da pride nevihta v tvojem življenju, ko se stvari zamajejo in ni več gotovosti! Vihar pride, preizkušnja pride, včasih si moraš samo rešiti življenje, kot si ga je hotel Elija, ko ni opcij… Težava je v tem, da nas takrat zajame strah. Strah nas ohromi in osami. Elija bi na poti najraje umrl. Gospod ga zbudi, nahrani in pošlje dalje. Sedaj bi se rad skirl v votlino. Gospod ga izvabi ven: ko utihne nevihta, vihar, potres, ko Elija spozna, da strašni Bog kaznovanja ni to, kar je on mislil,

Strah nam popači pogled: Učenci ne prepoznajo Vstalega Gospoda, ki hodi po void. Malo prej so ga videli spremenjenega na gori, sedaj pa ga ne prepoznajo v viharju in noči: prestrašijo se ga! Strah nam popači pogled: neresnične stvari, se nam zdijo resnične in resnične neresnične. Jezus na valovih je resničen: Peter to izkusi, ko ga Jezus prime za roko.

Jezus ni prišel, da odstrani viharje z našega življenja, ne da odstrani noči, ne sovražnikov, tistih, ki so v nas – zlo, ki nas skuša navznoter, niti tistih zunanjih. Prišel je zato, da nam pokaže, da je z nami SREDI the naših viharjev, noči, preizkušenj. Da nam ni potrebno bežati iz njih, ampak, da je prav v njih navzoč on s svojo mogočno besedo: “Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!”

In ker je tu, sredi tvoje nevihte navzoč Vstali Gospod, on, ki hodi po vodah smrti, ki ga ne morejo več preplaviti, ker jo je premagal, lahko tudi ti živiš drugače:

a.       Ni ti potrebno več bežati pred stvarmi, ki te preganjajo: pa naj bo to nekaj iz tvoje preteklosti, izpit, ki ga moraš narediti, bolezen, ki jo moraš sprejeti, težaven odnos, s katerim se moraš soočiti.

b.      Lahko “hodiš po vodi”: Sredi te situacije v globokem zaupanju v Gospdoa narediš to, kar se ti je do sedaj zdelo nemogoče, ker si mislil, da te bo globina pogoltnila, ker te je vodil STRAH. Ne boj se, pravi Gospod. Bodi pogumen, jaz sem tu! Naj te ne vodi več strah, ampak zaupanje vame, ki sem se soočil z najglobljim strahom, strahom pred smrtjo. S tabo bom šel skozi vse viharje življenja: nemirno iskanje tvoje mladosti, skozi preizkušnje družiskega in zakonskega življenja, skozi polomije, ki si jih doživel, skozi preizkušnje, ki jih prav sedaj daješ skozi, da, celo skozi bolezen in smrt.

“Gospod, sredi te moje preizkušnje, ….. (povej mu, katera je!) ti hočem zaupati. Odpovedujem se strahu, ki me je tolikokrat vodil. Svoj pogled upiram vate in svojo roko polagam v tvojo roko. Napolni moje srce z mirom in zaupanjem. Skupaj z brati in sestrami, ki me sedaj tu obdajajo, te povabim v naš čoln. Tu, v tej naši skupnosti učencev, bodi ti. Zaupam ti.”

Potem, ko me je vzljubil in vzel za svojega...

Jezus je pred velikonočnim praznikom vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu. Prišel je zato, da nas zbere skupaj in nas popelje k Očetu. Noče, da bi naše življenje bilo tavanje brez cilja, ampak želi narediti iz njega pot k Očetu.

Onje VZLJUBIL svoje, ki so bili na svetu in jim je izkazal ljubezen do konca. Tisti, ki nas je vzljubil, sva ti in jaz – smo mi. ČE tekdo nocoj vpraša: kdo si? Lahko mirno rečeš: Jaz sem tisti, ki ga je Jezus vzljubil in vzel za SVOJEGA. Jaz sem NJEGOV. Jezus pogleda nas in reče Očetu: »Glej, Oče, ti so moji.« Ti si mi jih dal in jaz nočem izgubiti nobenega!!! Jaz nočem izgubiti nobenega, zato se ne bom ustavil, iskal jih bom do konca sveta, vse, ki so še sami, v temi.«

Jezus Kristus je svojo ljubezen zadnji večer izkazal svojim z dvema pomenljivima dejanjema: z umivanjem nog in z izročitvijo svojega telesa in krvi v hrano. 

        UMIVANJE NOG je bilo delo sužnjev, ki so gostom, prašnimod poti umili noge.

·       1.  Gospodova ljubezen te najprej OČISTI. Kajti nas ne umaže prah s ceste, umažejo nas koraki, ki smo jih v življenju naredili sami, brez Boga in brez bratov. Koraki stran od njega in stran od ljubezni. Jezus nas želi srečati prav tam, kjer smo mi slabotni in grešni, kjer smo umazani. Med apostoli je Juda, ki bo Jezusa izdal. Jezus mu umije noge. Med apostoli so vsi tisti, ki ga bodo zapustili in bodo zaspali v vrtu Getsemani. Med apostoli je tudi Peter, ki ga bo zatajil in brani Jezusu, da bi mu umil noge. Jezus se poniža in želi tudi tebe umiti. Očisti te lahko samo njegova ljubezen in odpuščanje. Tu ima svoj globok pomen zakrament sprave – spovedi, ki je Njegov dar.

·       2.   Ta ljubezen te želi usposobiti za SLUŽENJE. »Razumete, kaj sem vam storil... Če sem vam jaz, Gospod in Učitelj umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« Za nas je slabost brata/sestre priložnost za kritiziranje in obsojanje. Za Jezusa je naša slabost priložnost, da nam prav tam izkaže ljubezen. Včasih tudi tako, da nas strese njegova jasna beseda: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj!« Tudi zate je lahko slabost brata/sestre, moža/žene, otroka, prijatelja, … priložnost, da mu prav tam izkažeš ljubezen.

In ker ve, da bo lahko samo tako nasičena naša najgloblja lakota in žeja po tem, da bi bili ljubljeni, naredi drugo dejanje: Kruh - svoje telo nam da v duhovno hrano in vino - svojo kri v duhovno pijačo.

·        3. To je moje telo, ki JE ZA VAS. Evharistija vrača smisel našemu bivanju in življenju. Mi smo ustvarjeni, da bi bili za nekoga. Mi živimo, da bi živeli za nekoga. Moja kri se preliva za vas in za vse. Danes bomo lahko vsi, če smo pustili, da nas Gospod umije pili to kri, dragoceno kri, prelito iz ljubezni do nas! Možje in žene, mame in očetje dobro veste, kaj pomeni živeti za nekoga. Duhovniki smo danes obnovili svoje obljube: da bomo živeli za Gospoda, ki nas je poklical in za ljudi, h katerim nas pošilja. Jezus je ZA NAS. In v evharistiji nam postavlja vprašanje: ZA KOGA živiš ti? To vprašanje je klic vsem, posebej mladim, ki iščejo svojo pot v življenju: za koga boš živel ti?

·       4.   Evharistija – sveto obhajilo, ki mu latinsko rečemo COMMUNIO nas naredi za eno telo, eno skupnost. Papež Frančišek v okrožnici Veselje evangelija zapiše: »Resnična vera v Božjega Sina, ki se je učlovečil, je neločljiva od darovanja sebe, od pripadnosti skupnosti, od služenja, od sprave s krhkostjo – dobesedno z mesom – drugih. Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem poklical k revoluciji nežnosti.«
      Ko v svetem obhajilu izkušamo Kristusovo MOČNO in NEŽNO ljubezen, ne moremo in ne smemo mimo bratov in sester. Poglejmo sedaj svojega soseda v oči – levo in desno. Da, ta človek, ki si mu sedaj pogledal v oči je po krstu in veri tvoj brat in sestra!!! On je delček Kristusovega telesa. Mi, v svoji krhkosti in slabosti postajamo Kristusovo telo, njegova kri se začne pretakati po naših žilah! Ali ni to močan klic k novim, prenovljenim odnosom med nami: v naših družinah, skupnosti??? Da bi vsak, prav vsak tu lahko izkusil tudi preko človeških odnosov ljubezen Gospoda,

•  ki nam umije noge - nas očisti, izkaže ljubezen tam, kjer smo krhki
• nas usposobi za služenje
• vrne smisel našemu življenju, da bi živeli ZA nekoga
• nas naredi za eno telo, eno družino.