Za kom pa ti hodiš?

V 6 nedeljah do postnega časa, bomo ob Markovem evangeliju pobližje pogledali, KDO JE JEZUS, v katerega verujemo. Naša vera v »Boga«, v »nekaj nad nami« je pogosto vera v nekaj zelo oddaljenega. V teh 6 tednih lahko tvoja vera postane nekaj veliko bolj oprijemljivega: zato te vabim,, da skupaj POSLUŠAVA – GLEDAVA – IZKUSIVA to, KDO Jezus je in to, kar dela za nas DANES.

Ob Jordanu smo videli, da je Jezus Očetov ljubljeni sin in da smo tudi mi prejeli pri krstu isto dostojanstvo, da lahko živimo kot ljubljeni sinovi in hčere. Potem smo videli, da Jezus nikogar ne sili, ampak preprosto gre mimo, a ko idi, da mu sledimo postane zelo pozoren in se zanima za nas. »Kaj iščeš?« je vprašanje, ki nam ga zastavlja in nas vabi v avanturo: izkušnjo doma: kjer smo lahko sprejeti.

Danes nadaljujemo z Markovim evangelijem na severu, v Galileji, deželi, ki so jo imeli za pogansko. Tam oznanja evangelij: veselo novico in kliče. Jezus je torej Očetov Sin, ki išče človeka, vsakega, posebej izgubljenega, tistega, ki se je zakopal v svoje delo (ribiči), ki skuša popravljati svoje odnose, to, kar se je v življenju zavozlalo. Ne oznanja evangelija v pravoverni Judeji, ampak poganski Galileji, tako kot Jona, ki oznanja spreobrnjenje poganskim Ninivam, velikemu mestu. Bog išče, vedno znova išče, kar je izgubljeno, kar je po človeško odpisano.

Jezusov klic se zgodi v milostnem času: Čas se je dopolnil, Božje kraljestvo je tu. Za razliko od kronosa (kronometer), ki je čas, ki teče vsem enako, obstaja v Svetem pismu kairos, milostni čas, čas, ko Bog obišče človeka, čas, ko gre jezus mimo, ko pogleda in pokliče. Čas je kratek, piše Pavel Korinčanom. Ninivljani imajo samo štirideset dni, da se spreobrnejo. Torej ni vseeno, kako  preživiš ta čas. Ta trenutek. Kristjan je človek, ki prepozna milostni čas, prepozna obiske Boga v svojem življenju. Obiske, ki so pospremljeni s pogledom: Jezus zagleda Simona in Andreja in potem Jakoba in Janeza. Ta milostni čas je zaznamovan s pogledom, z obrazom. Bog ima obraz, v očeh Sina se prepoznam in zavem pomembnosti tega trenutka, ki ga živim.

Kristjan je nekdo, ki je dgovoril na Jezusov klic. Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Konec je množičnega krščanstva. Lahko je veliko krščenih (Danes sva z Nikotom pisla statistiko naših župnij: 330 prebivalcev, 300 katoličanov). Ni pa veliko kristjanov, ki so zaslišali ta klic, in nanj odgovorili. Kajti življenje, ki si ga prejel s krstom lahko v tebi zaspi. Lahko nezavedno in nehote zapraviš dar, ki si ga prejel. Bog ga ne bo vzel, samo ti ne veš, da ga imaš, ne veš, kaj si prejel! Zato je tako pomembno, ali slišiš besede: Hodi za menoj. V teh treh besedah je povzeto bistvo krščanstva.

Vera ni članska izkaznica, ki jo imam za vsak slučaj. Vera je osebni odnos z Jezusom Kristusom: odnos prijatelja do prijatelja. Pomisli: je tvoja vera to?

Vera pomeni pridružiti se Jezusu in hoditi za njim. Vera: to so ušesa, ki poslušajo Jezusa, so noge, ki gredo za njim, oči, ki ga gledajo, roke, ki se ga dotikajoin predvsem srce, ki ga ljubi (S. Fausti). Je tvoja vera to?

Če ni, potem ti rečem: NE BOJ SE! Pomeni samo to, da je pred teboj čudovita možnost: Jezus gre DANES mimo, danes je njegov milostni obisk, danes te pogleda, danes te kliče: Hodi za menoj! DANES te vabi. Kajti, ko evangelij v nas prebudi vero, prebudi simpatijo, prijateljstvo do tega Jezusa, ki išče TEBE. Danes NISI SLUČAJNO tu!!! On te je želel srečati!

Če si prišel, prišla v cerkev, ali pa bereš te vrstice, si že moral pustiti vsaj kakšno svojo mrežo (morda prenos tekme svetovnega pokala iz Kitzbuhla ali Cortine D'ampezzo, serijo skokov v Obersdorfu, kavo s sosedo, lenarjejnje v postelji, ..:, turško nadaljevanko,...

Če si se že odločil, da hodiš za njim, če sta z Jezusom že prijatelja, potem si najbrž odkril, da Jezus upošteva to, kar si. Peter je znal loviti ribe. In naredil ga je za ribiča ljudi. Jezus upošteva dar, ki ga imaš. Upošteva to, kar je položeno vate. To mu daj na razpolago in delal bo čudeže!
Predvsem pa bo skupaj s tabo pletel mrežo novih prijateljstev, ki niso utemeljena na interesih, na simpatiji, na skupnem sovražniku, ampak v njem, v njegovi ljubezni. To je mreža ribiča ljudi: njega, ki je prišel, da bi nas povezal na nov, originalen način, ne, da nas ujame in zveže, ampak, da nas reši. Da nas stke v mrežo življenja: v bratstvo: v skupnost bratov in sester, da bi nihče ne obvisel v praznini, žalosti, obupu, osamljenosti. Ta nova prijateljstva v Kristusu nas ne delajo vseh enakih, kot nas sodobna kultura, kjer moraš imeti točno take strgane kavbojke, kot jih imajo vsi, ampak nas povezujejo v edinosti, kjer vsak ohrani svojo posebnost, a smo lahko skupaj, si nismo konkurenca in grožnja, ampak dar!

Tako prerosto je in tako lepo: njegov korak, pogled, klic in potem hoja – vsak dan. In sonce sije drugače in bremen ne nosiš več sam in veselje se pomnoži, ko ga deliš z drugimi!