Grešnik

Ko sem stopil v tvojo hišo... (Lk 7,44)
ni bilo vode
dragocenega olja
poljuba

Ko si stopil v mojo hišo...
so bili hladni pogledi
preračunljivost
ponos

Ko sem stopila v tvojo hišo
je bil tam Izvir
Razsipnost
Ljubezen

Ko si stopila v mojo hišo
si bila oprana
odkupljena
ljubljena

Stopam v Tvojo hišo
izsušen
ubog
ranjen

Vstopi v mojo hišo
v moje srce

dom

Pogosto izgubim stvari (moja neurejenost, ...). Založim jih, pozabim, kje sem jih pustil. In potem iščem. Zadnjič sem izgubil nek zares pomemben predmet. Panika! Po TREH TEDNIH (!!!) sem stvar našel! Olajšanje in veselje.

Jezusove prilike v Lukovem evangeliju (poglavje 15) govorijo o neskončni in brezpogojni Božji ljubezni. Bog človeka išče, ga objame in končno praznuje!

Zame je bilo in je temelj verske izkušnje,

da izkusim Božjo ljubezen.

Vedno znova se vračam k njemu, in to v zaupanju, ker je njegovo usmiljenje neskončno, zastonjsko, gotovo. Pavel je na lastni koži občutil Božje usmiljenje: »…čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež, … se me je usmilil…« zato z odločnostjo pravi: »Zanesljiva je beseda in vredna da jo vsi sprejmejo: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.«

Človek je lačen te brezpogojne Božje ljubezni, tega objema, ki sprejema, odpušča. V svetu, kjer niso dovoljene napake (pomislimo samo na službe!), kjer je vse potrebno plačati (mislimo, da bomo celo ljubezen kupili), je tu nekdo, ki odpušča in ljubi zastonj! In še to: ki mu je vsakdo dragocen! En grešnik, ki se spreobrne, je Bogu in angelom v večje veselje, kakor 99 pravičnih. To je »Božja statistika«! Kakšno olajšanje in veselje, ko veš, da ti je prijatelj res iz srca odpustil. Prijateljstvo se okrepi! Kakšna radost, veselje, včasih solze veselja, ko veš, da ti je On odpustil... Takrat zapojem: "Oče, tvoja ljubezen je zako neskončno velika,..." ALi preprosto umolknem pred Njim.

Vabiš me/nas, da živim/o to ljubezen:

Ta podoba Boga je velik klic in izziv našim skupnostim: Ravnati, kot Bog ravna do tistih, ki se oddaljijo od njega! Bog ne čaka, ampak gre naproti. Ni neobčutljiv, ampak ga skrbi. Ni užaljen, ampak strastno ljubi in IŠČE! Predvsem išče (Takoj po prvem grehu: Adam, kje si?)

Mi živimo v času izgubljenih ovc/drahem/sinov. Ljudje niso stvari, da bi jih nesli v cerkev, kot pastir ovco. (Čeprav imam prijatelja, ki so ga njegovi mišičasti prijatelji iz ulične tolpe – ganga dobesedno nesli na molitveno srečanje, kjer je sprejel vero v Jezusa!=)) Izgubljenega sina je pripeljalo nazaj domotožje in spomin na očetov dom, kjer je »kruha v izobilju«. Smo takšna Cerkev/skupnost, da imamo domotožje po njej, ko se oddaljimo? Mislim, da je danes zelo močan Jezusov klic k spreobrnjenju naših skupnosti: da bi postale gostoljuben in odprt dom. Da bi ustvarjali ozračje sprejemanja, odpuščanja, skupnost prijateljev, kamor si želiš priti, ne pa kamor si primoran (zaradi verouka, zaradi birme, ne vem še česa…), ker je tu Oče, ki sprejema svoje otroke.

Naše/moje spreobrnjenje je v tem, da bi vsakdo, ko pride v cerkev, ne srečal samo ostrih pogledov (pomislimo na polnočnico ali na blagoslov velikonočnih jedi), ampak nekoga, ki ima srce kot Oče: »Lepo je, da si prišel, pogrešali smo te! Dobrodošel doma!«

Tu je dom za vse! Tvoj dom! Za vse! Za vse! Za vse!

veselje

Včeraj me je ob branju prevzela ena misel, ki v bistvu govori o drži slavljenja pred Bogom: "V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko opazujemo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa gledamo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo veselje in ljubezen." (sv. Bernard)

Ko stojim/sem/živim v Božji navzočnosti, odkrivam, kdo v resnici sem in to mi pomaga, da stojim na realnih tleh glede sebe, hkrati pa me dviga v veri - da si upam tvegati in verujem v Božjo vsemogočnost, moč, lepoto, usmiljenje!

O Bog, hvala, ker svetiš in siješ tako jasno sredi vse zmede mojega dela, hitenja, ... ker si velik in ti ni nič nemogoče!

Se je tudi tebi kdaj zazdelo, da si ves dan nekaj počel, pa nič naredil? Meni se to zgodi precej pogosto. Hitro začnem sebe in druge (!) soditi po koristnosti, učinku, uspehu,... Sem del tega sveta, ki tako razmišlja. Produktivnost je glavna postavka. Žal postane tudi moja. Zakaj "žal"? Zato, ker je sicer pomembna, a zame ne more in ne bi smela biti edina. Sploh pa ne prva. Človek je vreden neskončno več od dela, ki ga opravi, od denarja, ki ga zasluži, od koristi... In Jezus nam je za zgled postavil ptice pod nebom in lilije na polju (Mt 6,25-34)...

Torej je danes čisto v redu, če sem dve uri presedel z nekom pri klepetu ob kavi in poslušal, če sem sinoči občudoval mirno valovanje morja v Fiesi, če bom vzel v roke kitaro in "nekoristno" pel,...

Naš Bog nas je ustvaril iz ljubezni, ne za to, da bi bili koristni.