Iz teme v svetlobo. Postni čas 2018 - 2

Post je pot. Pot, da ponovno odkrijemo, k čemu nas je Bog pri krstu poklical. Na drugo postno nedeljeo nas kliče iz teme v svetlobo. 

Jezusovo spremenjenje na gori govori o lepoti vstajenja. Jezus nam pokaže CILJ naše poti. Učenci doživijo nekaj čudovitega: bela oblačila, sijaj: ne da se jih tako oprati, noben pralni prašek, ker gre za drugačno svetlobo: svetlobo vstajenja, ki ostaja skrivnost, dokler ne bo Jezus vstal od mrtvih! Kajti oni se sprašujejo: "Vstati od mrtvih Kaj?"

Gospod nas hoče kot tri izbrane vedno znova peljati ven, na goro in nam pokazati to lepoto. Pelje jih na goro, na kraj, kjer se vidi drugače. Same zase, ker vsak človek potrebuje samoto z Jezusom, bližino, intimnost z njim: na 4 oči. Kajti tam vidimo njega in sebe v drugačni luči.

In tu je ključ našega SPREMENJENJA: spremenimo se ne ko »delamo na sebi« - se ukvarjamo s seboj, kako bomo kaj popravili, ampak, ko srečamo Gospoda. Ko gledamo njegovo lepoto, postanemo tudi mi lepi, bleščeči.

Pomisli, kje je tvoj Tabor: tvoja gora, kjer ti je Bog pokazal lepoto, h kateri si poklican, poklicana?

Morda je bil to trenutek srečanja z Gospodom, morda s kakšnim človekom, ki te je videl drugače, v globini, katerega pogled te je obsijal, katerega beseda te je zaznamovala.

Če si poročen, se s pomni lepote prvega srečanja z ljubljeno osebo, kako si videl to v luči: zaljubljenost ni finta, je obljuba, kam lahko prideta!

Če si mlad človek, napoti, če še ne veš, kdo v resnici si. Morda se ti zdi, da so tvojo pot zaprle ovire. Morda si izgubil upanje. Sanja, želje in hrepenenja: sploh si jih ne upaš gojiti, ali pa jih skrivaš globoko v sebi. Poglej Abrama: Abram ne ve, kdo on v resnici je. On je sam, brez očeta, brez otrok, z ženo, s katero ne moreta imeti otrok. Šele v prijateljstvu z Bogom, odkrije Božjo obljubo (Tvojih potomcev bo kot zvezd na nebu!), odkrije kaj je v resnici skrito v njem, kaj lahko postane: Abraham, oče množice!

Mi se ne spremenimo, ker delamo na sebi, ampak, ker smo nekoga srečali, ker smo srečali. Gospoda. In to velja tudi za tistega, ki se mu je vse podrlo v življenju: Svetloba Tabora je svetloga VSTAJENJA!

Kako se to spremenjenje zgodi?

Prav da bi našli odgovor na to, danes beremo odlomek o Abrahamovi daritvi sina Izaka na gori: TAM ABRAHAM VIDI, KDO JE BOG V RESNICI in to spremeni njegovo življenje.

V poganski, Kanaanski kulturi, v kateri je Abraham živel je bilo normalno, da so bogovi zahtevali človeške žrtve, žrtve otrok. Molohu so darovali otroke, da bi si pridobili njegovo naklonjenost. Nam se to zdi grozno, a naša kultura ni nič drugačna: za stopničko v karieri se odpove otroku, ker hočem izpeljati svoje načrte, se naredi splav, kajti ta otrok ni bil v mojem načrtu. Tudi danes denar, uspeh, kariera zahteva, da se daruje otroka. Maliki sveta to zahtevajo.

Abraham odkrije nasprotno: Bog, ki se zdi, da je enak, da zahteva isto, ne vzame otroka. Abraham odkrije, da Bog ne jemlje življenja, ampak ga daje. Rimljanom Pavel piše, da »Bog lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«

ČE te kdaj Bog v življenju za kaj prosi, te prosi samo zato, da ti da 1000 krat več.  Ko se zdi, da on zahteva žrtev, zaupaj: prav tam boš videl njegovo obličje in boš spremenjen. Ko boš izpustil iz rok tisto, česar se krčevito oklepaš: tvoji načrti, tvoj uspeh, tvoja podoba, ugled, ki ga imaš pred drugimi

Brez Jezusovega spremenjenja ne bi razumeli veličastva, ki nam je namenjeno! Belo oblačilo – oblačilo novokrščenca izraža novo življenje, novo dostojanstvo, kajti po krstu smo deležni božanske narave Sina. Šele, ko nehamo skrbeti za to, kako bomo izpadli in se srečamo iz obličja v obličje z Gospdoom, bomo spremenjeni v Njegovo podobo! Iz teme bomo stopili v luč!

Iz laži v Resnico. Postni čas 2018 - 1

Post je pot. Pot, da ponovno odkrijemo, k čemu nas je Bog pri krstu poklical:

1.       1. postna nedelja: Iz laži v resnico

·         Jezus po krstu gre v puščavo – kraj prehoda iz Egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, a potrebno je bilo očiščenje. 40 dni puščave (Mojzes na Sinaju, Elija na Horebu, Izraelci v puščavi, Jezus) je čas prečiščenja. V puščavi pade krinka laži. Pokaže se, kdo sm v resnici.

·         Vode potopa – so vode krsta: potopijo zlo, ki je sad LAŽI. Hudič, ki nas skuša, je Oče LAŽI: da Bog ni dober, da ne skrbi za nas. Če verjamemo tej laži, si začnemo prilaščati stvari, osebe in Boga samega. To so tudi tri Jezusove skušnjave, v katerih so zaobjete vse skušnjave, ki jih ljudje doživljamo.

·         Ko se odločiš delati dobro, hoditi z Gospodom, boš skušan. Jezus je bil skušan TAKOJ po krstu! Skušan je bil za nas, da bi se tudi mi soočili z »zlom, ki je v nas in v teh bojih zmagovali! Zato so tudi tri zdravila, orožja za ta boj:

o    post, ki nas uči sprejemati stvari kot Očetov dar,

o    miloščina, ki nas odpira za brate in sestre, ki so nam podarjeni na naši poti in

o    molitev – zaupen, iskren pogovor otroka z Očetom, ki skrbi za nas.

·         Jezus v puščavi, ki biva med zvermi, je podoba novega Adama, ki živi v harmoniji s stvarstvom, ki je odrešeno. Resnica o nas je, da smo ljubljeni, da imamo Očeta, ki skrbi za nas in nam podarja stvari, osebe in končno sam sebe.

Klic SPREOBRNI SE IN VERUJ EVANGELIJU je Jezusov klic: Evangelij – vesela novica je, da imaš Očeta, ki skrbi zate. Obrni se k njemu!

Za kom pa ti hodiš?

V 6 nedeljah do postnega časa, bomo ob Markovem evangeliju pobližje pogledali, KDO JE JEZUS, v katerega verujemo. Naša vera v »Boga«, v »nekaj nad nami« je pogosto vera v nekaj zelo oddaljenega. V teh 6 tednih lahko tvoja vera postane nekaj veliko bolj oprijemljivega: zato te vabim,, da skupaj POSLUŠAVA – GLEDAVA – IZKUSIVA to, KDO Jezus je in to, kar dela za nas DANES.

Ob Jordanu smo videli, da je Jezus Očetov ljubljeni sin in da smo tudi mi prejeli pri krstu isto dostojanstvo, da lahko živimo kot ljubljeni sinovi in hčere. Potem smo videli, da Jezus nikogar ne sili, ampak preprosto gre mimo, a ko idi, da mu sledimo postane zelo pozoren in se zanima za nas. »Kaj iščeš?« je vprašanje, ki nam ga zastavlja in nas vabi v avanturo: izkušnjo doma: kjer smo lahko sprejeti.

Danes nadaljujemo z Markovim evangelijem na severu, v Galileji, deželi, ki so jo imeli za pogansko. Tam oznanja evangelij: veselo novico in kliče. Jezus je torej Očetov Sin, ki išče človeka, vsakega, posebej izgubljenega, tistega, ki se je zakopal v svoje delo (ribiči), ki skuša popravljati svoje odnose, to, kar se je v življenju zavozlalo. Ne oznanja evangelija v pravoverni Judeji, ampak poganski Galileji, tako kot Jona, ki oznanja spreobrnjenje poganskim Ninivam, velikemu mestu. Bog išče, vedno znova išče, kar je izgubljeno, kar je po človeško odpisano.

Jezusov klic se zgodi v milostnem času: Čas se je dopolnil, Božje kraljestvo je tu. Za razliko od kronosa (kronometer), ki je čas, ki teče vsem enako, obstaja v Svetem pismu kairos, milostni čas, čas, ko Bog obišče človeka, čas, ko gre jezus mimo, ko pogleda in pokliče. Čas je kratek, piše Pavel Korinčanom. Ninivljani imajo samo štirideset dni, da se spreobrnejo. Torej ni vseeno, kako  preživiš ta čas. Ta trenutek. Kristjan je človek, ki prepozna milostni čas, prepozna obiske Boga v svojem življenju. Obiske, ki so pospremljeni s pogledom: Jezus zagleda Simona in Andreja in potem Jakoba in Janeza. Ta milostni čas je zaznamovan s pogledom, z obrazom. Bog ima obraz, v očeh Sina se prepoznam in zavem pomembnosti tega trenutka, ki ga živim.

Kristjan je nekdo, ki je dgovoril na Jezusov klic. Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Konec je množičnega krščanstva. Lahko je veliko krščenih (Danes sva z Nikotom pisla statistiko naših župnij: 330 prebivalcev, 300 katoličanov). Ni pa veliko kristjanov, ki so zaslišali ta klic, in nanj odgovorili. Kajti življenje, ki si ga prejel s krstom lahko v tebi zaspi. Lahko nezavedno in nehote zapraviš dar, ki si ga prejel. Bog ga ne bo vzel, samo ti ne veš, da ga imaš, ne veš, kaj si prejel! Zato je tako pomembno, ali slišiš besede: Hodi za menoj. V teh treh besedah je povzeto bistvo krščanstva.

Vera ni članska izkaznica, ki jo imam za vsak slučaj. Vera je osebni odnos z Jezusom Kristusom: odnos prijatelja do prijatelja. Pomisli: je tvoja vera to?

Vera pomeni pridružiti se Jezusu in hoditi za njim. Vera: to so ušesa, ki poslušajo Jezusa, so noge, ki gredo za njim, oči, ki ga gledajo, roke, ki se ga dotikajoin predvsem srce, ki ga ljubi (S. Fausti). Je tvoja vera to?

Če ni, potem ti rečem: NE BOJ SE! Pomeni samo to, da je pred teboj čudovita možnost: Jezus gre DANES mimo, danes je njegov milostni obisk, danes te pogleda, danes te kliče: Hodi za menoj! DANES te vabi. Kajti, ko evangelij v nas prebudi vero, prebudi simpatijo, prijateljstvo do tega Jezusa, ki išče TEBE. Danes NISI SLUČAJNO tu!!! On te je želel srečati!

Če si prišel, prišla v cerkev, ali pa bereš te vrstice, si že moral pustiti vsaj kakšno svojo mrežo (morda prenos tekme svetovnega pokala iz Kitzbuhla ali Cortine D'ampezzo, serijo skokov v Obersdorfu, kavo s sosedo, lenarjejnje v postelji, ..:, turško nadaljevanko,...

Če si se že odločil, da hodiš za njim, če sta z Jezusom že prijatelja, potem si najbrž odkril, da Jezus upošteva to, kar si. Peter je znal loviti ribe. In naredil ga je za ribiča ljudi. Jezus upošteva dar, ki ga imaš. Upošteva to, kar je položeno vate. To mu daj na razpolago in delal bo čudeže!
Predvsem pa bo skupaj s tabo pletel mrežo novih prijateljstev, ki niso utemeljena na interesih, na simpatiji, na skupnem sovražniku, ampak v njem, v njegovi ljubezni. To je mreža ribiča ljudi: njega, ki je prišel, da bi nas povezal na nov, originalen način, ne, da nas ujame in zveže, ampak, da nas reši. Da nas stke v mrežo življenja: v bratstvo: v skupnost bratov in sester, da bi nihče ne obvisel v praznini, žalosti, obupu, osamljenosti. Ta nova prijateljstva v Kristusu nas ne delajo vseh enakih, kot nas sodobna kultura, kjer moraš imeti točno take strgane kavbojke, kot jih imajo vsi, ampak nas povezujejo v edinosti, kjer vsak ohrani svojo posebnost, a smo lahko skupaj, si nismo konkurenca in grožnja, ampak dar!

Tako prerosto je in tako lepo: njegov korak, pogled, klic in potem hoja – vsak dan. In sonce sije drugače in bremen ne nosiš več sam in veselje se pomnoži, ko ga deliš z drugimi!