18 Če bi poznali Božji dar in kdo je on...

1. Lačni in žejni smo Božje ljubezni + Bog je lačen/žejen naše ljubezni

Samarijanka je sodobna ženska. Kot bi bila iz revij vseh mogočih tednikov. Pamentna, nenavadna, samozavestna, svobodna, brez kakršnegakoli strahu pred neznancem Jezusom. Je sodobni človek. Sposoben debatirati o vsem, o vsem ima svoje »mnenje«. A Jezus gre globlje. Zanima ga njeno življenje, njena globoka žeja po Bogu, po odrešeniku. Jezusa tudi ne zanima, kaj misli o tem, kje je pravi kraj za češčenje. Zdi se, da Samarijanka hoče na vsak način pogovor prenesti na splošno izmenjavo mnenj: »Kaj pa ti misliš?« in se izogniti osebnemu srečanju z resnico o sebi in z Jezusom. Tako tudi mi – lahko govorimo o duhovnikih, o Cekvi, o lepih obredih, o tem, koliko let je potrebno hoditi k verouku... in ostajamo na površju.

A temu sodobnemu človeku Jezus potrpežljivo odkriva globljo žejo: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« »Če bi poznal/a...« To smo mi. Sodobni človek, ki se je obdal z bogastvom, tehniko, udobjem, s prezaposlenostjo, ki je postavil lastno svobodo nad vse (jaz lahko delam kar hočem!), in vse naredimo, da bi ne prosili nikoli nikogar. Jaz ne potrebujem nikogar. Še najmanj kakega Boga in še manj kake Cerkve...

Jezus ve za to globoko žejo in lakoto po Bogu. Ps 42,3 pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« Zato nam pravi: »Daj mi piti...« Jezus je žejen našega odgovora ljubezni! A mi ne poznamo »Božjega daru« in ne prosimo Jezusa: »Daj mi piti«.

2. Evharistija je Božji dar, ki je odgovor na človekovo lakoto/žejo po Bogu.

Mati Terezija: »Jezus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu…«
Hkrati ima željo nahraniti nas: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15).

a. Poznati Božji dar v evharistiji

• Jezus je na zadnji večer svojega življenja na zemlji učencem zapustil najdragocenejše: Jn 13: »Ker je vedel, da je prišla ura, ker je ljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca…« (Veliki četrtek!) Želel je za vedno ostati med nami in nas hraniti z seboj, navzoč v kruhu in vinu.

• Evharistija je izvir vseh milosti. Je največ, kar lahko prejmemo. Največ, kar nam je Jezus zapustil. Je Najdragocenejše! V njej ponovno postaja navzoča Jezusov daritev na kalvariji, njegova smrt in vstajenje. Jezus ostaja živ in fizično med nami: »To JE moje telo. To JE moja kri.« Bl. P. Pij je rekel: 'Ko bi ljudje poznali vrednost sv. maše, bi morali orožniki vsak dan skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.'

• Jezus sam: »Če ne jeste mojega telesa in pijete moje krvi, nimate življenja v sebi...« Prvi kristjani so to doumeli: obhajajo nedeljo kot osrednji dan. Rimski dan sonca, je zanje dan vstajenja, ko se zberejo skupaj in »lomijo kruh«. Apd: »lomili kruh po domovih« Ko so jim prepovedali shajati se z grožnjo s smrtjo: »brez Gospodovih skrivnosti ne moremo živeti.«

2. Prositi za živo vodo (praktično)

• Priprava: 'P. Pij vstaja okoli ene ure ponoči, se pripravlja na mašo, pride deset minut pred četrto uro v zakristijo ... Ko pride trenutek, da je treba pristopiti k oltarju, ne more več vzdržati ...'

• Darovanje: Ko duhovnik dviga kruh in vino, lahko molim: »Bog, darujem ti svojo vsakdanjost, svoje delo, trpljenje, molitve, veselje, tudi bolečino, skrbi, strah, darujem ti vse svoje življenje.«
• Evharistična molitev: po duhovniku besede »To je moje telo... kri... ki se daje ZA VAS« izgovarja Jezus sam. Takrat smo z Jezusom pri mizi zadnje večerje...
• Obhajilo: Nihče ni »vreden« prejeti Jezusa, zato molimo molitev skesanosti: Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Obhajilo ni nagrada za to, ker sem bil dober, ampak Jezusova zastonjski dar meni/nam. Ko ga prejmem (na roko: kako!), izrečem razločen »Amen« s katerim potrdim: Da, verujem, da je to resnično Kristusovo telo. - izpoved VERE, da je to Jezusovo resnično telo! In ko ga prejmem, ostanem z njim... Kako pomembna je tišina v trenutkih po obhajilu. Čas, da sem z njim in on v meni...
• Adoracija: Biti pred njim. Moja zkušnja iz Kolna: mladi so iskali čas za osebno srečnje z Jezusom v adoraciji (molitev pred Jezusom v podobi kruha)... in so kazali na resničnost besed: »Izpred Jezusa nikoli ne odideš enak kot si predenj prišel.«

Če poznamo Božji dar, bomo prosili Jezusa in dal nam bo piti, nahranil bo našo lakoto in nas odžejal. Tukaj in sedaj. Če poznamo ta dar, nam maša ne bo dolžnost, ampak veselje, trenutek, po katerem bomo hrepeneli in si ga želeli.

17 Pozdrav s Kanina

Štirje čudoviti dnevi so za mano. Skupaj s študenti smo si privoščili zimovanje v Logu pod Mangartom, skupaj smo kuhali, smučali, peli, molili, se smejali, pogovarjali, igrali enko...

10-16 Ko pustim, da se Bog "vmeša" v moje življenje

Post je čas, ko se odpravimo proti izviru. Zakramenti: lahko ostane samo še suha struga: »imamo jih«, a ne pijemo iz njih, voda se je izgubila, ni več svežine, ni več življenja.

Prvi in osnovni zakrament je krst. Morda danes ni več tako razvidno, kaj krst pomeni: krščujemo otroke, krščujemo velikokrat iz tradicije, skrbi za otroka... Današnja berila nas peljejo h globljemu razumevanju:

Božja odločitev za človeka

· Na začetku poti je Božji KLIC: Pojdi iz svoje dežele (Abraham): Bog kliče po imenu (otroku damo ime, katehumeni so si spremenili in privzeli krščansko ime) V krstu smo vstopili v oseben/poseben odnos z Bogom, oziroma, je on stopil v poseben odnos z nami. Pozna nas po imenu. Kliče nas. Ve, kje smo, ve za našo izgubljenost, za našo ranjenost, za našo grešnost. Ve, če nas uklepa civilizacija (kot Abrahama), v kateri živimo, če bi radi stopili preko okvirov in stopili v avanturo življenja, v pustolovščino vere, na pot...

· Na začetku poti je zastonjska Božja izvolitev: Božja odločitev, da nas odreši, da nas izvoli: »Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti.

Človekova odločitev za Boga = vera

Krst je milost (= zastonjski dar), vendar moramo na ta dar odgovoriti z VERO. Ta se zgodi, ko Boga sprejmem v svoje življenje, da mu pustim, da »se vmeša« v moje načrte, v moje predstave in merila, da premeče moje račune. Da ga sprejmem in mu zupam... Abraham je veroval Bogu..., njegovim obljubam, načrtom...

Ti dve odločitvi svetita z novo lučjo na naše življenje:

Resnica o nas je drugačna, kot smo do sedaj mislili: Naenkrat vidimo, kdo v resnici smo. Gora Tabor: gora božje bližine, kjer se razodene poveličani Jezus, in naša prava podoba.

VODA: ko se umijem, je videti moj pravi obraz. Bog nas umije, opere. Krst v grščini (baptizein) pomeni potopitev: potopljeni smo v Božjo ljubezen, očiščeni smo, božji otroci, odrešeni. Oprani z Jezusovo sveto krvjo, s krvjo, ki je neskončno dragocena... To je smrt greha in novo rojstvo: To je sad velike noči. Jezus je umrl in nam dal novo življenje. Krst je novo rojstvo iz vode in duha. Odrasli, ki se spreobrnejo, opisujejo svoje novo življenje kot novo rojstvo. Saša Einsidler, TV voditeljica, piše: »Vse življenje, dokler nisem srečala Tebe, sem iskala in vse, kar sem našla, je bilo tako brezosebno, tako hladno, nekaj, s čimer se nikakor nisem mogla pogovarjati, se pohvaliti, prositi. Zdaj pa, ko sem Te našla, oh, oprosti, ko si dovolil, da te najdem, hočem nadoknaditi vso tisto praznino za nazaj...«

Dostojanstvo krščenca ponazarja belo oblačilo: sijaj, ki ga ima Jezus kot Božji Sin, daje nam.

Na veliko noč bomo obnovili krstne obljube. Blagoslovili bomo krstno vodo in se pokropili z njo. Velika noč je v bistvu obnovitev krsta. Katehumeni so se v postu posebej intenzivno pripravljali na krst, ki se je zgodil na velikonočno vigilijo.

Praktično: Zjutraj, ko si umijemo obraz, lahko molimo nslednjo molitev: Jezus, operi moje obličje, operi moje srce, notranji obraz, da bom danes izžareval Tvojo svetlobo...