Strah pred smrtjo, speč globoko nas, je epidemija Covida in vojna v bližnji Ukrajini ponovno prebudila. Navadili smo se živeti v udobju blaginje, v miru in duhovni plitvini. Tega ni več. Mi bi radi sicer »na staro«. A v postu smo slišali: »Staro je minilo, glejte, nastalo je novo!« Da, Bog dela vse novo!
Velika noč je Kristusov odgovor na naš največji strah. Kajti Kristus je vzljubil svoje in jim izkazal ljubezen do smrti - smrti na križu. Naša smrt, naš greh in naš grob torej niso več prostor, ki je ločen od Njega, ki je življenje in ljubezen. Greh je postal prostor Njegovega usmiljenja. Smrt in grob sta postala začetek novega življenja. Kakor je Kristusa obudil od mrtvih Sveti Duh - Očetova ljubezen, tako je isti Duh napolnil moje in tvoje krhko bitje z močjo vstajenja. Post smo začeli s pepelom, ker smo prah. Končujemo ga z ognjem Duha, ki oživlja. V vse naše noči vstopa Kristus kot luč, kot zvezda danica, ki ne zaide.
Žene so zbegane. Apostoli jim ne verjamejo, njihove besede se jim zdijo blebetanje. Peter se čudi. Ko bodo Jezusa srečali, ga ne bodo prepoznali …Da, počasi, počasi bomo tudi mi prepoznali, kje je Vstali vstopil v naše življenje.
Pokazalo se bo - v našem pogledu, v naših srečanjih, v stisku roke (po dveh letih!), v delu, v življenju … kje je kamen odvaljen tudi z mojega in tvojega groba - da sem bil osvobojen strahu zase in sem v moči Vstalega Gospoda dozorel za ljubezen. Tisto Ljubezen, ki »nikoli ne mine«. In ki jo ta svet, naš svet, še kako potrebuje! Blagoslovljeno veliko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar