Nagovor 27. 3. 2022 4. postna nedelja C

Oče ne bo nehal čakati svojih sinov in Sin ne bo nehal iskati izgubljenih. Lahko si kot starejši sin - doma iz občutka dolžnosti, strahu, krivde; služiš Bogu in izpolnjuješ ukaze, vendar je zate gospodar, ne Oče. Morda pa si kot mlajši v srcu zavzel držo: »Daj mi, kar mi pripada« in »jaz vzamem in grem po svoje«. In si odkril, da razsipno življenje pusti dušo prazno in da je v tvojem srcu še ena lakota, ki ni lakota po kruhu, ampak lakota po Ljubezni. »Šel je vase …« Postni čas je dolga pot proti domu – a Ljubezen vidi daleč in Oče priteče naproti. Njegov objem in poljub ti vrača dostojanstvo sina, hčere. Prstan pomeni, da si spet dedič – vse, kar je moje, je tvoje! Sandali, da si svoboden: da greš na pot v Očetovi ljubezni, v zavesti, da imaš dom. Da, ni več potrebno živeti po starem!  Če je kdo v Kristusu je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo! To je zakrament spovedi – sprave. Jaz bom »vstal in šel k Očetu«, ker nočem živeti brez tistega ljubečega pogleda, brez objema in poljuba …  Ti?