Kakšno vezo imata prehlad in Sveti Duh?

Zadnje dni se borim s prehladom. Staknil sem en virus, potem pa pridno pomagal kuriti prvomajski kres, ves prešvican sedel ob žerjavici in skupaj z drugimi na palici pekel slastne klobasice. Potem pa še na bicikel in ponoči domov... No, ne vem, kdaj me bo srečala pamet - nekateri so že obupali nad mano=).
No, ampak bi rad povedal še naprej. Nekdo mi je prijateljsko odvsetoval, da ni dobro preveč se basat s tabletami (itak to ni moja navada, ampak vseeno...) in da mora telo samo premagat bolezen in je potem močnejše in utrjeno, itd. No, super! In sem šel včeraj spet na bicikl, prešvical vse strupe in danes grem v Maribor. Fajn, a ne? Proti vsem virusom hudobije in kot najmočnejšo okrepitev našega duhovnega imunskega sistema nam je Jezus obljubil in poslal Svetega Duha kot "moč z višave".

Njegovo zadnje naročilo, ki ga v SP najdemo 5x (torej ni tega rekel samo mimogrede), da naj njegov evangelij oznanjamo vsemu svetu in da smo njegove priče povsod, je krepek zalogaj za kristjane danes. Kako to storiti,da ne delamo nasilja nad ljumi? Kako to izpolniti, da ne ostanemo prestrašeni pred to nalogo in se umaknemo? Kaj je apostole spremenilo, da so rekli: "Ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali?" Nekaj se je zgodilo! To so bile binkošti: prihod Svetega Duha. Zato pri Luku Jezus reče OSTANITE v mestu, dokler ne boste odeti v MOČ Z VIŠAVE. Niti ne pomislite, da greste oznanjat, dokler vas ne okrepi Sveti Duh. Našega poslanstva ne moremo živeti brez moči Svetega Duha. Zakaj?

1. On je "Gospod, ki oživlja". Brez njega smo mrtvi. On je dih življenja, ki ga je Bog dihnil v človeka (1 Mz 2,7), on je duh, ki oživi mrtve kosti (Ez 37) , on je Duh Očeta, ki je obudil Jezusa: In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa." (Rim 8,11)
2. Uvaja nas v živ, ljubeč odnos z Bogom: je duh, ki v nas kliče k Očetu: Abba; Oče!(Rim 8,15-16), je Božja ljubezen, izlita v naša srca (Rim5,5)
3. On nas usposablja v boju proti zlu. Je naš sobojevnik - parakletos: tisti, ki ga pokličem na pomoč, ki ščiti moj hrbet, in mi pomaga, da zmagujem v skušnjavah. In tako me zasramovanje ne potre (1 Pt 4: Če vas sramotijo zaradi Kristusovega imena, nad vami počiva božji Duh.")

Kako preživeti dneve pred binkoštmi, kako se pripraviti na prihod Svetega Duha?
Učenci so počeli nekaj ključnih stvari, ki so omogočile, da je Svti Duh (ki je vedno dar!) preoblikoval njihovo življenje in jih usposobil za veliko poslanstvo:

1. Bili so skupaj. Na prihod Duha so čakali skupaj. Res je, da Sveti Duh ustvarja skupnost, a njihova razpoložljivost in povezanost je omogočila, da je deloval zares. Sveti Duh ni le dar posamezniku, je dar skupnosti, Cerkvi. Če gradiš skupnost, če se trudiš, ustvarjaš primerno okolje za delovanje Svetega Duha.

2. Vztajali so v molitvi. Sveti Duh je prišel, ko so molili. Molitev je najprej odprtost Bogu, poslušanje njegovega glasu, izročitev v njegove roke. Hkrati pa so vztrajno prosili prav za Svetega Duha, kakor je Jezus obljubil: "Prosite in boste prejeli... koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo!"

Če smo kristjani našega časa, kjub razlikam priprvljeni priti skupaj in vztrajno prositi Očeta za dar Svetega Duha, bomo doživeli njegovo preoblikujočo moč, moč, ki preganja virus mrtvila, moč, ki bo okrepila Cerkev, da bo v polnosti in svežini zaživela svoje poslanstvo.

Sveti Duh ima torej še kako močno zvezo s prehladom. Je najbolj gotovo naravno zdraviilo za prehlad, ki se mu reče naveličanost, mrtvilo, izgubljenost, ... Sveti duh ima še kako močno zvezo z mojim življenjem. Je življenje samo!

Predlagam, da v naslednjih dneh s srcem moliš tole molitev:

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik
in dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.

Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina božjega,
In v tebe trdno verujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.

Pomlad na Kraškem robu

Nekaj utrinkov pomladanskega prebujanj s kraškega roba...
Bori, ki šumijo v sunkih vetra,
prvi drobni cvetovi, ki se grejejo v žarkih sonca,
vlak, ki hrumi mimo, tik prepadnih sten,
...
še veliko drugega...

In vprašnje v srcu: Slutiš za vsem tem Navzočnost?
Boš odprl vrata?

Oglej si fotogalerijo.

Prejšnjo nedeljo smo ob viziji Cerkve, ki nam jo naslikajo Apd 2 videli skupnost, ki je povezana, kjer nihče ni izključen, kjer vlada veselje in prepostost, privlačna, sveža, rastoča Cerkev, Cerkev, ki si jo želimo, ki raste iz osebnega srečanja z Vstalim Jezusom.

1. Jezus hodi z nami

Jezus se nam ob dveh učencih na poti v Emavs tudi danes kaže kot tisti, ki razume, ki hodi z nami tudi, ko smo v krizi, na poti razočaranja, žalostni. To, o čemer sta učenca sanjala, je propadlo. Upanje je ugasnilo. Vso pot sta Jezusu sledila na poti v Jeruzalem, sedaj se oddaljujeta od njega.

"KRiza Emavsa" - ta se zgodi – se je zgodila, se dogaja in se bo! Vsakemu! Vendar JEzus poišče svoje učence, hodi z nami, posluša naša vprašanja, odgovarja nam na način, da naše srce zagori, da se nam prepoznati v lomljenju kruha. In to nujno potrebujemo! Vendar se ne moremo zadovoljiti s tem, da smo potolaženi.

2. Izziv: postati Jezus na poti v Emavs

Čas in svet, v katerem živimo, nas izziva, da storimo več: da mi postanemo Jezus, ki hodi z ljudmi, ki so se napotili v Emavs. Danes imamo kot skupnost kristjanov nalogo, da skrbimo za ogromno množico ljudi, ki so se napotili v Emavs: ki so izgubili vero, izgubili upanje, ki so se jim zrušile sanje in ideali, ki nimajo nikogar, ki bi jim zares prisluhnil, jim govoril tako, da bi njihovo srce zares oživelo, da bi upanje spet zagorelo.

Jezusovo naročilo je jasno: »Kakor je Oče poslal mene, tako jaz pošiljam vas!«

Italijanski škofje v enem izmed sodobnih cerkvenih dokumentov opredelijo, kdo je v tej množici:
1. ljudje, ki niso imele nobenega stika z vero, nekrščeni in neverujoči;
2. krščeni, ki niso odgovorili na božji klic, ki ga krst predstavlja, ki so prejeli vse zakramente, a dejansko živijo brez vere;
3. krščeni, katerih vera je ostala na stopnji osnovnošolskega verouka, vera, ki je nikoli niso zanikali, nikoli pozabili, a tudi nikoli poglobili, oživili;
4. K tem trem kategorijam bi lahko dodali še četrto: osebe, povečini krščene, ki nočejo vedeti več za vero, ki zavračajo potrebo po njej, ki jo imajo za dolgočasno in brezvezno.
In prav k tej množici smo poslani! To je spreobrnjenje, ki ga danes Vstali Jezus zahteva od krščanske skupnosti! Od nas!

2. vatikanski koncil, papeži, dokumenti... vse govori, da mora naša vera postati bolj misijonarska. A težko to prodre v našo zavest, ker še vedno živimo v predstavi, da je vera isto kot to, da hodiš k maši, enkrat na leto k spovedi in obhajilu, da daš dober zgled in skrbiš za krščansko vzgojo v svoji družini. Zavest, da moramo hoditi s tistimi, ki se oddaljujejo od Boga in jim biti priče, dolga stoletja in še vedno ni navzoča. A danes je drugače. Ne moremo biti brezbrižni do množic, ki odhajajo proti Emavsu. (Nismo imuni na skušnjavo, da se pred to nalogo zapremo vase! Jezus je imel po vstajenju "največ dela", da je preobrnil svoje učence in iz njih spet naredil apostole!)

3. Kako?

Pustimo, da nam pot pokaže današnja Božja beseda:
1. Najprej moramo biti sposobni pričevanja (posamezniki in skupnosti – župnijske, gibanja, skupine...) skupaj s Petrom: »Tega Jezusa je Bog obudil in mi smo temu priče.« In to na način, ki je verodostojen: na način, kako živimo, kako delamo, kako se obnašamo: »preživite v spošljivem strahu čas svojega bivanja v tujini«
2. Istočasno tako kot posamezniki in kot skupnosti smo poklicani, da se približamo tem, ki so se odpravili v Emavs, da poslušamo njihova vprašanja (Neka študentka, ki štopa iz LJ na obalo, mi je rekla: »Vedno moram nekaj razlagat!« Rekel sem ji: Hvala Bogu, da imaš komu. Ljudje potrebujejo pričevalcev, sopotnikov na poti vere!), da odgovarjamo na način, ki prebudi ogenj v srcu ljudi, da se damo spoznati tako, da tudi mi lomimo kruh upanja, veselja, ... Danes smo mi Jezus, ki hodi z ljudmi: smo njegove roke, noge, oči, usta,...

4. Kje?

Tam, kjer živimo; »na poti«: v soseski/bloku, v službi, na faksu, v pisarnah, v zabavišnem parku, v šoli, na stadionu, v vilah. Ne moremo se zadovoljiti s tem, da verujemo v Vstalega. Postati moramo Jezus na njihovi poti!

Konkretno povabilo:
• Kdo je podoben učencema, komu se bom ta teden skušal približati, ga poslušati, mu odgovarjati, pričevati o tem, da je Jezus živ?