O ja! Mi smo nebo prelepili z reklamnimi napisi in ga opremili z utripajočimi lučmi. Modrina je izginila za našimi ekrani. Ne vidimo več zvezd, ker smo naše ulice in trge sami okrasili. Ne upamo si več pogledati v oči - ne drugemu niti sami sebi - izdelali smo si svoj spletni profil in se skrili zanj. KAjti te oči postavljajo vse preveč vprašanj, na katere ne znamo več odgovoriti. In nocoj je v meni skušnjava, da bi preglasil tudi krik, ki se rojeva v meni. Skušnjava, da prižgem radio ali kako drugo ropotalo, samo da ne bi slišal najglasnejšega krika, ki se rojeva v tišini srca:
O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!
Saj si ti naš oče,
kajti Abraham nas ne pozna
in Izrael nas ne razloči.
Ti, GOSPOD, si naš oče,
Naš odkupitelj iz davnine ti je ime.
Zakaj si dopustil, GOSPOD, da smo zašli s tvojih poti,
zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?
Vrni se zaradi svojih služabnikov,
zaradi rodov, ki so tvoja dediščina.
Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš,
kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena.
O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!
Počistiti moram to nebo in strgati z njega vso navlako, ki se je nabrala, da se boš Ti, ki smo te izgnali, lahko vrnil!
