Danes smo v evangeliju poslušali ene najbolj ostrih besed, ki jih je kadarkoli izrekel Jezus: Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; … Te besede je izrekel človek, ob katerega rojstvu so angeli klicali mir ljudem na zemlji, ki je sam rekel: Blagor tistim, ki delajo za mir! Kaj hoče Jezus povedati?

1. Ogenj resnice, ki prečiščuje, uničuje greh in rojeva mir

Jezus noče povzročati sporov, vojn, razdeljenosti. A ob njem ni mogoče (dolgoročno) ostati indiferenten, neodločen. Prej ali slej izzove odločitev. Odločiti se moramo med resničnim in lažnim mirom: resnični mir, ki ga prinaša on in pomeni soočenje z grehom, z lažjo, z udobnim mirom tega sveta, kjer je vse enako dobro, kjer ni nič narobe, kjer pometamo stvari pod preprogo…

(Od)ločitev in ločevanje ne poteka samo zunaj, v medosebnih odnosih. Poteka celo v družinah – koliko kristjanov zaradi ljubega miru neha živeti svojo vero, hoditi v cerkev… (obratni primeri, ko nekdo vztraja in sozakoncu približa Boga…) Ta bitka poteka v nas samih: bitka med grešnostjo-mesom in Duhom. Avtor pisma Hebrejcem opozarja: »odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka zapelje«. Jezus je do greha neizprosen. Prelil je svojo kri zato, da bi nas osvobodil sužnosti greha! In zato vznemirja vest grešnika, ker noče lažnega miru in udobja, ampak resničen mir.

Ko prideš pred Boga, v njegovo bližino – če si to zares upaš, je kot bi prišel v neposredno bližino ognja. Spomnimo se Mojzesa, Izaija – Bog mu očisti ustnice z žerjavico in danes Jeremija: Ogenj v kosteh, ki mu ne pusti, da bi se sprijaznil z zlaganostjo okolice, z grehom božjega ljudstva.

2. Ogenj Svetega Duha napravi naše srce goreče

Jeremija je bil v skušnjavi, da odneha. Nasprotovanje človeka utrudi. Okolica, kritike Cerkve (upravičene in neupravičene), so samo pika na i. Glavni vzrok naše mlačnosti je v nas. Mučenci vseh časov Cerkve so največje znamenje, da je svetost več kot mir (predvsem lažen mir, ko ne pričujemo za resnico, ko ne povemo, ko ne tvegamo in se sprijaznimo z lažjo…) 22 letna katehumena Perpetua iz Kartagina piše leta 211: »Kos mo bili še z biriči in meje oče pregovarjal in iz ljubezni odvračal, sem u dejala: Oče, ali vidiš posodo, ki stoji tu? Rekel je: vidim. In jaz sem mu dejala: Mar se more drugače imenovati kot to, kar je? Rekel je: Nikakor ne. Tako tudi jaz ne morem reči, da sem kaj drugega, kar sem – kristjana. Ko so jo naprej zasliševali, ni hotela zanikati in darovati cesarju. Vrgli so jo zverem.

Če je vera (p)ostala za nas navada, če smo utrujeni in leni kristjani, potem je potrebno nekaj storiti! Dopusti gredo h koncu. Pred nami je nov začetek, šolsko leto, … Kaj bom naredil, da bo Bog lahko ogrel moje srce? Kaj bom naredil, da ga bom ohranil gorečega?

Gotovo je to živ stik z Bogom, vsak dan! (Za mišice je fitnes, za duha je molitev!!!) (Včasih se mi zdi to že neumno ponavljati, a sam pri sebi vidim, da to nikakor ni samoumevno!) Predlagam 15 minut časa z Njim! Zakaj?

Ker se navadimo biti v njegovi navzočnosti in smo potem lahko ves čas z njim, v avtu in za računalnikom, v pisarni in na ulici. Ker je z nami v naših bojih, skušnjavah, … Potem smo lahko njegove priče sredi tega sveta. Prinašamo ogenj v svet kompromisov, polovičarstva, nejasnosti!

»Kako želim, da bi se vnel!« Prav tega ognja potrebuje naš svet: ognja v ljudeh, ki vedo, kaj so in tega ne skrivajo, ampak živijo z vso svobodo in sproščenostjo!

Prosi: Pridi Sveti Duh, vžgi v mojem srcu ogenj svoje ljubezni!