sobota, 28. oktober 2017

6 sadov Besede, ki deluje v srcu tistega, ki veruje - 2: LJUBEZEN



Ko te ima nekdo rad, komaj čakaš, da boš slišal njegov glas. Ko sem bil zaljubljen, sem nestrpno pričakoval pismo nekega dekleta, in ko sem ga prejel, sem našel miren kotiček, kjer sem ga prebiral vedno znova, besedo za besedo. Ko bereš odlomke Svetega pisma, bereš ljubezensko pismo Boga, ki te je vzljubil, preden si sploh obstajal.
V srcu tistega, ki je pripravljen poslušati, se rodi prvi sad Besede: vera. Vera v Boga, ki mu ni potrebno plačevati davkov, ker ni tak, kot številni cesarju tega sveta, ampak je Oče, ki daje vse – daje tudi svojega Sina. In dati Bogu kar je Božje, pomeni, damu odpreš svoje srce v veri, kajti ti si ustvarjen, ustvarjena po njegovi podobi. Če kovanec nosi cesarjevo podobo, nosiš ti Božjo!
Drugi sad skrbnega poslušanja Božje Besede je ljubezen. Ljubezen ni najprej dolžnost, ukaz, zapoved, kot jo mi pogosto razumemo zelo napačno. Naša človeška ljubezen je samo majhen odgovor na veliko večjo, neskončno Ljubezen Boga. On nas je prvi ljubil. Preden smo se rodili, preden smo ga spoznali, smo že bili objeti z njegovo ljubeznijo. Božja beseda 30. navadne nedelje nam osvetli največjo zapoved: zapoved ljubezni. Ljubezen ni zapoved tako kot mi pogosto zgrešno mislimo. Ljubezni ni mogoče ukazati. Za kakšno ljubezen torej gre?
1.                   Božja ljubezen do tebe je neskončna in je popolnoma zastonj! On te ljubi! Preprosto te ljubi in to se nikoli ne bo spremenilo. Nam se hitro oglasi skušnjava: Bog te ljubi, če ... si dober, priden, po merilih, ... Ne! Bog te ljubi in PIKA. Tukaj ni vejice, ni če-ja!
Kristjani v Tesaloniki, večinoma poganskem mestu, ki je bilo upravno središče province Makedonije in pristanišče ob Egejskem morju ter trgovski poti via Egnatia, so sredi velike stiske doživeli prav to: da so od Boga ljubljeni. In rodilo se je nekaj,  kar po človeško ni razumljivo: veselje! Veselje Svetega Duha! To veselje se rodi, ko na Božjo Ljubezen odgovoriš z ljubeznijo. To pomeni spreobrniti se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu!
2.                   Ljubezen je največja zapoved zato, ker brez nje ni mogoče živeti! Človek ne more živeti brez Božje ljubezni. Lahko se prilagodi, lahko se navadi, lahko preživi, ne more pa živeti v polnosti! Ne gre torej za luksuz, ampak za potrebo! Brez Božje ljubezni sploh ne bi obstajali! In tudi človeška ljubezen brez Boga postane zbledela kopija tega, kar je Bog želel za nas. Lahko pade celo na nivo živali. Žalostno, a resnično ... Morda zato, da nas opozori, da ljubezen do Boga ni opcija, izbira: lahko ga ljubiš, lahko pa ne. Seveda si svoboden. A s tem se odločaš tudi, ali boš živel dostojanstveno, kot Ljubljeni, ali se boš navadil, prilagodil ... Zato sta dve zapovedi – ljubezen do Boga in do bližnjega neločljivo povezani. Sem spada tudi zapoved ljubezni do sebe. Če sprejmeš Božjo ljubezen, boš vzljubil tudi sebe, na nov, presenetljivo lep in zdrav način boš lahko sprejel sebe takega, kot si!
3.                   Ljubiti ni mogoče na pol. Ljubi Gospoda svojega Boga z VSEM srcem, z VSO dušo (= VSEM življenjem) in VSEM mišljenjem. Ljubezen ne more biti polovična, delna. Ne moreš reči možu: ljubila te bom, dokler imam od tebe korist. Ne moreš reči ženi: ljubil te bom, dokler si mlada in zabavna. Ljubezen je tudi čustvo, a je veliko več. Ljubezen te zajame vsega, drugače ni ljubezen. Zajame srce – naše najgloblje bistvo, kjer se odločamo. Zajame naš razum: kogar ljubiš, ga spoznavaš vedno bolj. Zajame naše življenje: ne ljubimo le z besedo, ampak v dejanju in resnici.
Merilo ljubezni je torej Ljubezen, s katero smo ljubljeni! Merilo ljubezni je Bog sam! Zato v prvem berilu Bog tako ostro zabičuje Izraelcem: ne zatiraj tujca, kajti tujci ste bili v Egiptu. Ne izkoriščaj reveža, sirote in vdove, sicer bodo vaše žene vdove in vaši otroci sirote in moja jeza se razvname in vas pomorim z mečem! Ne gre za to, da bi se Bog maščeval, nikakor! Gre za našo veliko odgovornost: če nas Bog tako ljubi, če nas tako zelo ljubi in to ne spremeni naših človeških odnosov, potem smo se sami odrezali od izvira ljubezni!
Lahko pa tako kot Tesaloničani sprejmemo Ljubezen, dopustimo, da deluje v nas in odnosih, ki jih živimo. Potem tudi tu »ne bo potrebno o ničemer govoriti« in Božja Beseda bo preko skupnosti verujočih »odjeknila« po vseh krajih ...

6 sadov Besede, ki deluje v srcu tistega, ki posluša - 1: VERA

Svoje prvo pismo je apostol Pavel namenik kristjanom v Tesaloniki - današnjem Solunu. Tamkajšnji kristjani so sprejeli besedo oznanjevalca ne kot človeško, ampak kot Božjo besedo. In ta beseda je v njih delovala. Rodila je sadove. Če Besedi, ki jo govori Bog, prisluhneš tudi ti, bo rodila sadove tudi v tebi.
Prvi sad, ki se rodi izposlušanja Besede, je vera. Farizeji v današnjem evangeliju nočejo izvedeti resnice, ampak hočejo Jezusa z zvijačo ujeti v besedi. Oni ne poslušajo, ampak nastavljajo past. V nasprotju z njimi učence Jezus povabi, da dajo cesarju, kar je cesarjevo in Bogu, kar je Božje. Božje je vse, le da se on tega ne polašča, ampak vse daje. Tudi tebi! On je Oče, ki ljubi vse! Zato izbira tiste, za katere si mi ne bi nikoli mislili, da jih bo poklical. Perzijskega kralja Kira prime za desnico, pokliče po imenu, ga odlikuje, ne da bi ga ta kralj poznal. Ta kralj je zavzel Babilon in osvobodil Izraelce iz Babilonske sužnosti in jih poslal nazaj v domovino. Torej vodi zgodovino Bog, pri tem pa izbere, kogar on hoče. Tudi Tesaloničane - pogane je on izvolil. Med njimi je evagelij deloval z močjo in Svetim Duhom in popolno gotovostjo. Zato se v svojem duhovnem življenju ne ozirajo na ljudi, ampak živijo pristen odnos z Bogom.
Vera je »radikalno priznanje Drugega.« Verovati pomeni priznati, da jaz nisem Bog. Bistvo nevere ni v tem, da zanikamo Boga, ampak v tem, da bo mesto, ki pripada Bogu zavzel kdo drug! V sebi lahko gojiš dve drži srca:

  • Držo odprtosti, poslušnosti Očetu, ki te je izbral in poklical, te drži za roko in želi, da rodiš sad. V veri priznaš, da obstaja »Ti« - on, od katerega si vse prejel.
  • Držo samozadostnosti, kjer je v srdišču »Jaz«. Kjer ti določaš, kaj je dobro in prav, lahko celo v imenu Boga kot to počnejo farizeji ali pa cesar Tiberij, ki je na kovanec dal zapisati, da je »sin božanskega Avgusta«.
Tvoje življenje bo postalo tako, kot drža, ki jo gojiš v srcu. Postajaš podoben tistemu, ki ga častiš: Očetu, ki te ljubi, ali pa »cesarjem« tega sveta, ki se polaščajo in hočejo imeti vse v svojih rokah.

petek, 27. oktober 2017

Jezus, Tvoje ime je sveto

Hvala Tadeju in celi ekipi, ki je ustvarjala to pesem, ki se je rodila ob Božji besedi...

... ker ne gre za ime, ampak za nekoga, brez katerega me ne bi bilo in brez katerega ne bi bil to, kar sem.
Hvala ti, Jezus!



nedelja, 15. oktober 2017

»Glejte, pojedino sem pripravil. ...vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹«



Ko si pretrgal smrti zagrinjalo, 
obrisal solze, 
si povabil me na svatbo. 

Vendar najboljše vino, 
jedi, veselje, ki kipi, 
me ni zbudilo. 

V svoje sem skrbi zavit, 
zavrnil povabilo. 
O ne! Kako sem slep!

Zato mi daj,
da ne spregledam več nikoli
ljubezni tvoje,
da nadenem spet
si svatovsko obleko,
s teboj praznujem!

sobota, 7. oktober 2017

Da bi ti obrodil, obrodila sad, ki ostane...



Tretjo nedeljo zapored poslušamo Jezusove prilike, ki govorijo o vinogradu. Tokrat Jezus skoraj dobesedno citira odlomek iz preroka Izaija 5, kjer vidimo na nek način napoved Izraelove zgodovine: Bog jim je dal obljubljeno deželo, poskrbel za vse, a so se mu izneverili. Sedaj morajo ponovno v izgnanstvo, ker niso bili zvesti.
Ko berem ta odlomek, me prevzame ljubezen, s katero »ljubi« poje o svojem vinogradu. To je pesem ljubezni Boga do svojega ljudstva, do človeka. Kako poskrbi za vse! Zasadi ga na rodovitnem griču, ki ga prekoplje in očisti, zavaruje ga s stolpom – čuvajnico in obzidjem, z ograjo, izdolbe stiskalnico – v kamnitem temelju, kjer bodo z nogami teptali grozde, da bi nastalo najboljše vino, obrezuje ga in okopava, ukaže oblakom, da ga zalivajo!!! A ne rodi grozdja, ampak uvele, kisle grozde – viničje!
Hiša Izraelova je Gospodov vinograd, odgovarjamo v psalmu, ki dopolni bogoslužje. Da, tvoje življenje, tvoja družina, skupnost Cerkve je ta vinograd! Bog želi,da si rodoviten, rodovitna, da obrodiš lepe, sladke, polne grozde, da zaživiš v polnosti, ne na pol, kislo, ... Pa tudi če sprejmemo sodelovanje z Njim v zadnju uri dneva, kot delavci v priliki pred dvema tednoma. Ker on noče, da bi kdorkoli rekel: »Nihče me ni najel... moje življenje teče v prazno, igubljen je, brez smisla, nič ne bo iz njjega...« In tudi če se najprej upiramo – pa gremo šele potem v Očetov vinograd, kot prvi sin izpred enega tedna, ki je bil v nasprotju z drugim – hinavskim - iskren, a se je Očetova beseda dotaknila njegovega srca... in je uresničil Očetov načrt!
Jezus tej podobi doda še viničarje, ki prejmejo ta vinograd v najem – priliko namreč pripoveduje pismoukom in starešinam ljudstva. Kako odgovarjajo na vse Božje poskuse, da bi končno dobil od človeka odgovor na to veliko ljubezen, ki mu jo izkazuje? Tako, da Bog naleti na nehvaležnost, na zavrnitve, celo na nasije. Bog pa gre do konca. Končno počje Sina, misleč: »Mojega Sina bodo spoštovali.« To priliko Jezus govori že po slovesnem vstopu v Jeruzalem, torej se bo to zelo kmalu zgodilo.
To je Božji način, Božja ljubezen: na vsa zavračanja, na vse kamne, na vse zlo, odgovori tako, da sin podari svoje življenje. In res bodo samo tako ljudje prejeli Božje življenje. Ko bodo ubili Božjega Sina, da bi se polastili njegove dediščine, se bo razodelo prav to, da Bog ni nekdo, ki bi držal zase svoje življenje. Nasprotno: prav to hoče: da bi ga podaril. In ker mi ne razumemo tega takrat, ko pošilja svoje poslance, bomo morda razumeli takrat, ko bo poslal svojega Sina...
In zgodi se ravno to: da mi prejmemo dediščino prav preko zla, ki smo ga sposobni uresničiti, preko umora Sina, preide na nas njegova dediščina.
Danes lahko naredimo v srcu enega od treh korakov:
1.       Se mu zahvalim, končno se mu lahko iz srca zahvalim za neskončne darove, ki mi jih je dal: za življenje, čas, dve roki, s katerima lahko delam, srce, s katerim lahko ljubim, košček zemlje, ki mi je zaupan, družino, moža, ženo, otroka, in še več: njegovo milost, ljubezen, Njega samega, ki se mi izroči v roke v koščku kruha. Maša je evharistija – zahvala!
2.       Prosim odpuščanja za mojo nehvaležnost, ko sem se polaščal darov, ki prihajajo od njega in nisem videl znamenj njegove ljubezni.
3.       Sprejmem največji dar: da je Jezus umrl tudi zame: da sem ga križal tudi jaz s svojimi zavrnitvami, svojimi grehi in sprejmem, da je on, kamen, ki smo ga zavrgli, postal vir našega odrešenja, rešitev za nas: VOGELNI kamen, na katerem lahko stoji naše življenje, končno sezidano ne na pesku tega, kar smo nagrabili, misleč, da je Bog gospodar, ne pa Oče, ampak na Daru ljubezni.
4.