Odpusti...

Pred dvema tednoma smo videli, da sta dva načina, kako mislimo in živimo:

• Po človeško: ko hočemo svoje življenje rešiti, ko grabimo zase, se dvignemo nad druge. Gre torej za “samoafirmacijo”. 
• Po božje: življenje ohrani samo tisti, ki iz njega napravi dar, ki se daruje in ljubi

V treh  nedeljah (prejšnja, današnja in prihodnja) zelo konkretno spregovoril o tem, kako ljubiti. Prejšnjo nedeljo smo poslušali evangelij o bratskem opominjanju, o odgovornosti, ki jo imamo drug do drugega. Velika mislost je sprejeti opomin, velika umetnost je opozoriti z ljubeznijo in bratsko skrbjo. Kajti v naših skupnostih lahko samo zreli odnosi gradijo skupnost.

Danes nam Gospod spregovori o odpuščanju.

Sami vemo, kako težko je zares odpustiti. Ko te nekdo prizadane, ko grdo govori o tebi, ko ti naredi krivico, … pogosto se nam zdi, da ne moremo odpustiti. In res je po človeško to nemogoče. Zakaj bi mu odpustil, rečemo.

Zato Peter, ki se ima za dobrega učenca vpraša Jezusa: Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu? Do sedemkrat? In verjetno si misli, da je zelo širokosrčen. In res, mi si mislimo, kako smo dobri. Vendar mi štejemo. Mi živimo svoje odnose tako, da računamo. Mi točno vemo, koliko nam je nekdo dolžan… A že prejšnjo nedeljo smo slišali v berilu, da smo nekaj vedno znova dolžni: ljubezen! In Jezus pravi, da smo dolžni odpustiti 70x7x = 490 krat!

Le zakaj? Ker smo prejeli neskončno. Služabnik, ki noče odpustiti je dolžan gospodarkju 10.000 talentov. To je, kar ima vsak od nas od Boga. Od njega smo prejeli vse, kar smo in kar imamo.

Ta vsota je pretirana. En talent je 36 kg zlata ali srebra, torej gre za 360 ton zlata ali srebra!!! Če bi nekdo hotel poplačati ta dolg , bi moral delati 200 000 let! Jezus uporabi to skrajno vsoto, da nam pokaže, da gre za dar, ki ga ne bomo mogli nikoli povrniti.  

In Bog tega niti ne pričakuje od nas! Pričakuje, da bi živeli iz tega daru. Kajti prejeli smo neskončno ljubezen! Zato pismo Rimljanom piše: Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi! On nas je odkupil, on je plačal naš dolg!

Zato je tako absurdno, da nočemo odpustiti bratu. To dokazuje, da smo si ta dar prilastili. Pravim: to je moje. Moje življenje, moj čas, moj ugled, moja čast, moje znanje! Mi ne živimo po logiki daru, ampak računamo. Mi pravimo, da je to naše in zato bratu, ki je dožan 100 denarjev = 3 mesece dela – v primerjavi s te, kar smo prejeli od Boga zanemarljivo malo, nočemo odpustiti. In v tem je hudobija!

Zaključim: Komu moraš ti odpustiti? Komu izstavljaš račun za to, da te je prizadel, ti naredil krivico, komu si zameril, na koga kuhaš jezo? Lahko je to nekdo, ki ti je zelo blizu: tvoj mož, tvoja žena, tvoj oče ali mati, tvoj otrok, prijatelj, kolega, …
Morda koga celo sovražiš? – dopustil si rani, da se je zagnojila. 

Danes ti je bil oznanjen evangelij: Ni ti potrebno živeti v tem. Tukaj je nekdo, ki je večji od vsega zla, zaradi katerega trpiš. Tukaj je nekdo, ki je večji od vsega zla, ki si ga povzročil. Mi smo Gospodovi in nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni. Je kakor dež, ki ga doživljamo v the dneh: Kdaj ga bo konec? In kot da bi nam Oče hotel reči: dokler ne izmijem vseh vaših zamir vse vase jeze in sovraštva, ki je med vami.

Dve drži za ta teden:

1.    Hvaležnost Gospodu za neskončni dar ljubezni, ki si jo prejel od njega in kesanje za trenutke, ko si si prisvajal ta dar, ko si začel v ljubezni računati: tolikokrat sem bil pri maši, toliko rožnih vencev, toliko …

2.    Odpusti! Odpusti iz srca svojemu bratu, svoji sestri! Gospod, ki ti je odpustil vse, ki je dal zate samega sebe in te pri krstu napravil za svojega ljubljenega sina, ljubljeno hči, ti daje moč, da odpustiš! In če se v tebi še kaj upira, naj te opomni modri Sirah: pomisli na smrt! Ali je to, zaradi česar si zameril, vredno? Naredi DANES to, kar bi naredil, če bi vedel, da ta človek jutri umre!

Težja ljubezen, ki reši...

Če nam je Gospod prejšnjo nedeljo jasno pokazal temeljne resnice, da življenje ohrani samo tisti, ki iz njega napravi dar, ki se daruje in ljubi in da ga tisti, ki ga hoče rešiti zase, kar je sicer zelo človeško, izgubi, potem nam bo v prihodnjih nedeljah zelo konkretno spregovoril o tem, kako ljubiti.

Pavel piše Rimljanom, da naj ne bodo drugim v ničemer dolžniki, razen, ko gre za medsebojno ljubezen. Kako radi rečemo: “Jaz nisem nikomur nič dolžan!” in to včasih prav s ponosom. Vendar to razodeva držo naše samozadostnosti. V resnici smo dolžni veliko, veliko ljubezni, saj amo prejeli neskončno, zsatonjsko ljubezen tistega, ki je dal za nas vse, samega sebe. “Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo,” piše apostol Janez in to je zame najlepša definicija kristjana. Sem tisti, ki je spoznal, kako zelo Bog ljubi. Zato sem dolžnik. Kdor je prejel tako veliko ljubezen, je ne more zadržati zase. To je ogenj, ki ga ne more ugasiti Jeremija, to je božji način razmišljanja in ravnanja, h kateremu Jezus izzove Petra in vsakega: Kdor svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel…”

Vendar: Kako naj ljubim konkretno? Kako naj ljubim ljudi, ki so danes ob meni? Prvo berilo in evangelij mi dasta jasen odogovor. Jezus govori o t.i. “bratskem opominjanju", ki je stvar ljubezni!

Naš bližnji greši. Kaj naredimo mi? Govorimo o njem za njegovim hrbtom, kažemo s prstom, sodimo in obsojamo! Zgražamo se nad napakami in opravljamo! Jezus nam danes jasno, brez dlake na jeziku naroča drugačno ravnanje: “Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata.”

V čem je Jezusovo ravnanje drugačno od našega?
Najprej: to opominjanje ne izvira iz nas. Ezekijel mora posvariti grešnika, ko "sliši besedo iz Božjih ust!" Ne gre torej za naše, človeško kritiziranje, gre za Božji pogled!

Jezus jasno obsodi greh in opraviči grešnika. Opomniti je potrebno brata, ki greši. Gre torej za brata! Opravljanje ne koristi nikomur!!! Škodi pa vsem! Papež Frančišek ga primerja terorizmu: vržeš bombo in izgineš. Tu se spomnim na pripoved o ženi, ki se je spovedala opravljanja. Duhovnik ji je dal za pokoro, da je z vaškega zvonika stresla prerezan vzglavnik, napolnjen s perjem. Ko je to storila, ji je naročil, naj ga sedaj gre pobrat. To naredijo naše besede!

Bog Ezekijelu naroči, dapsovari brata, a zato, da ga reši! Preroka imenuje za stražarja v svoji hiši. In JEzus jasno naroča isto. Zakaj? Če smo bratje in sestre – zares in ne le v lepih besedah – smo dolžni skrbeti druga za drugega. In če nekdo greši, skrbimo zanj  resnici tako, da se pogoovrimo z njim na štiri oči. Povejmo mu, a najprej mu pokažimo, da gai mamo radi. Bratsko opominjanje je stvar ljubezni. Nihče prijatelju ne naredi usluge,če ga ne sooči z njegovimi grehi, njegovim grešnim življenjem! A v ljubezni, z veliko ljubezni!

Danes lahko prosimo Boga z dve milosti:

Prvo: da bi znali z ljubeznijo opomniti brata/sestro v zvezi s stvarmi, ki mu dejansko škodijo. V današnjem času je vedno močnejši ugovor: Kaj se boš vtikal v življenje drugega! Ne, prav zato, ker je Gospod vzljubil oba, mene in njega, mi ni vseeno, kako je s teboj! In to delam, ker te imam rad, ker mi ni vseeno zate!

Drugo, ki je še veliko težja: da bi znal s ponižnostjo sprejeti opomin brata in sestre, ki vidi moj greh. Tu imamo še več težav. Vsi radi slišimo pohvalo in spodbudo inprav je, da jo prejmemo drug od drugega. A ljubezen ni samo to, da vedno “božamo”. Je tudi soočenje v resnici in ljubezni. Prerok ezekijel nas psomni na dramatične posledice, če nekdo ni posvarjen: on umre!!!  Tako kot pravi Sveto pismo: Prijateljevi udarci so pošteni, sovražnikovi poljubi pa hinavski. (Prg 27,6)Gre torej za življenje in smrt!!! Gospod nas je vzljubil in nam podaril novo življenje. Z grehom ga izgubljamo in hvala Bogu, da imamo nekoga, ki nas opozori, da izgubljamo življenje! Ne pozabimo, da na shoče rešiti!

Izgubljati, da bi rešil

Peter je ravno izpovedal vero: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« In Jezus ga blagruje, ker mu je bilo to rzodeto od Očeta v nebesih. Nejmu in vsem, ki so pripravljeni služiti drugim in se ne povzdigovati nad druge Jezus zaupa ključe: Ključi so moč, da sprejemaš dokončne odločitve: kajti biti mož/žena ni odločitev »za nekaj časa« ampak za vse dni življenja. Biti oče/mama, ni »služba za določen čas«. In če si še mlad, če bi rad še užival življenje: ne počni tega tako, da bi ključi, ki jih ima Gospod pripravljene zate končali na kakšnem odpadu, med starim železom. Kajti to so ključi (ali pa geslo – »password«) nebeškega kraljestva – polnega življenja v sreči, ki jo Gospod pripravlja vsem!!!

Danes beremo odlomek, ki sledi takoj za Petrovo izpovedjo: takoj se pokaže, kako težko se preoblikuje naše mišljenje.

Jezus svojim, ki so izpovedali vero, govori odkrito: tukaj jim prvič napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje: Kaj v resnici pomeni, da je on Kristus, Sin živega Boga.

Kajti mi ne razumemo! Peter: »Bog ne daj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!« Peter Jezusu želi dobro in mu tudi razloži, kja je zanj dobro in kaj ne! Jezus mu odgovori ostro in jasno: »Poberi se, za menoj, Satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak na to, kar je človeško.« Gre torej za to, da se v nas borita dve mišljenji, dva načina razmišljanja: božji in človeški.

• A. Človeški način razmišljanja

V Petrovih besedah se jasno pokaže, da mi želimo sebe ohraniti, mi se želimo rešiti. Prav ta isti notranji boh doživi prerok Jeremija. Res je, da mu vsi nasprotujejo, a glavna bitka se bije v njem: doživlja, da bi raje molčal, da ne bi več bil v službi resnice, saj je zaradi tega doživlja sramotenje in zasmeh. Po človeško bi raje umolknil, da bi imel mir: raje bi zaživel mirno življenje, a čuti, da NE MORE: v njegovem srcu je »kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh«.  Jeremija čuti jasno, da bi se lahko odločil, da živi po svoje: v miru in udobno, a vedno jasneje spoznava, da ga Bog vabi globlje: v pristno, svetlo, jasno.

Jezus jasno izziva: da bi mislili po Božje: Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil: kot suho mivko, ki jo hočeš zadržati v pesti: vse kar nagrabiš zase, se ti izmuzne...

• B.      Misliti po božje

»Kdor svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.« Jezus se od tu jasno usmeri v Jeruzalem. Tam bo izgubil svoje življeje, vendar na Božji način: tako, da ga bo PODARIL. »Iti v Jeruzalem, tpeti, biti umojen in tretji dan vstati« je Božji način, kako podari življenje!

Tam se bo razodelo, kdo je v resnici Jezus in kdo smo mi: On je neskončna Božja ljubezen do nas in mi smo tisti, ki smo od njega neskončno ljubljeni!!!

V pismu Rimljanom smo brali: In nikar se ne prilagajajte temu svetu, (človeškemu načinu razmišljanja), ampak se z obnovo svojega mišljenja tako preobražajte, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno.«

Gre torej za obnovo našega mišljenja po Božje. Ta svet razmišlja po človeško: kako čimveč ohraniti zase, kako svoje življenje rešiti.

Jezusov učenec pa je odkril, da je nekdo zanj PODARIL življenje: podaril VSE: mi smo pri krstu prejeli življenje, ki je močnejše od smrti, ljubezen vseh ljubezni, neskončno ljubezen. Vsakič, ko se približamo mizi evharistije to doživljamo: To je moje TELO, ki SE DAJE za vas. To je MOJA KRI, ki se za vas in za vse preliva. Gospod daje vse: to je njegova neskončna ljubezen. Jo boš sprejel?

Ta ljubezen ostane ogenj, ki v nas ne ugasne: Svoje življenje boš našel, ko ga boš izgubil zaradi ljubezni, ko ga boš PODARIL-A.

Pismo Rimljanom pravi: DARUJTE svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev. Naš Simon Gregorčič je zapisal: »Daritev bodi ti življenje celo...«

Za sklep nekaj konkretnih spodbud:

1.       ČE že veš, komu te je Jezus poklical, da podariš svoje življenje: če si mož/ žena, oče /mama, stari oče/mati: prosi ga za pomnožitev ljubezni: da bi vse, kar se ti zdi da »izgubljaš« vedno bolj izgubljal iz ljubezni.

2.       Če si v skušnjavah: če je tvoja življenjska daritev na preizkušnji – morda skoraj bupuješ, kot Jeremija: prosi Gospoda za dar novega ognja v tvojem Srcu: Svetega Duha, ki prežarja. Prosi ga za dar zvestobe v tem, k čemursi bil poklican-a.

3.       ČE si mlad, še ne veš: fantje, dekleta: prositi za milsot VELIKE, ČISTE, ZVESTE ljubezni.

4.       Otroci: Hoditi za Jezusom pomeni BITI z njim: kot učenci: ne le verouk, ampak maša + vsak dan čas za pogoovor z Jezusom: kot Peter danes!