Ključi so tudi zate!

Evangelij je vesela novice je sporočilo veselja za naše življenje! Jezus nam je v preteklih nedeljah pokazal:

• Poveličanje, ki ga je pripravil za nas: obraz Vstalega Kristusa, ki obžari obraze njegovih učencev;
• Da je v teminah in nevihtah življenja, v preizkušnjha z nami, da hodi z nami preko voda preizkušnje in neviht.
• Da so k temu cilju poklicani res vsi – ob ženi Kananejki smo lahko videli zgled pristine vere, ki vzame Boga zares in zakliče k njemu, ki ima kruh za vse svoje otroke!

Danes nas vabi, da prevzamemo osebno odgovornost v svojem življenju in znotraj skupnosti njegovih učencev. Ključi, ki jih srečamo tako v berilu in evangeliju današnje nedelje in jih želi Bog zaupati nekomu, ki je vreden zaupanja, namreč predstavljajo oblast: moč sprejemati dokončne odločitve.: “Na njegove rame bom dal ključ Davidove hiše: ko bo odprl, ne bo nihče zaprl, ko bo zaprl, ne bo nihče odprl.” 

KOMU Jezus zaupa te ključe? Seveda apostolu Petru, ki mu zaupa službo edinosti in prvenstvo v Cerkvi. Vendar ima razloge, da jih zaupa njemu in zato tudi tistim, ki v sebioblikujejo notranjo držo, ki jo prepoznamo pri Petru in iz Helkijaju (v berilu).

Oba namreč pokažeta, da bo obstal tisti, ki se ne zanaša nase, ampak na Gospoda. Kot skala bo trden tisti, ki se nasloni na Skalo, ki je Kristus! Prav pri apostolu Petru bomo videli, da bo od te izpovedi dalje potrebna še dolga šola življenja, da se bo nehal zanašati nase in bo začel gledati Gospoda, ne zaupati v svoje moči, ampak v Kristusa.

Prvo berilo nam evangeljski odlomek osvetli na zelo zanimiv način. Soben, upravnik dvora namreč izkorišča svoj položaj in si da vklesati v skalo visoko grobnico. Navadne ljudi so pokopavali zavite v platno. Soben sebe povzdiguje nad druge, zanaša se nase, na svoj položaj in bogastvo. Ta drža vodi v propad, tako lahko razložimo Božji sklep, da ga bo vrgel iz svoje službe. Soben gospoduje, ne služi, če pa služi, služi sebi. Nasprotno bo Eljakim (ime pomeni Bog vzdiguje), ki ga Bo Bog postavil v službo upravnika dvora, oče Jeruzalemskim prebivalcem. Z očetovsko držo bo skrbel zanje, ne zase.

Obstajata torej dve drži, ki ju gojimo v sebi:

A: »Vsi tako delajo. Vsi tako govorijo.« Jezus vpraša učence, kaj »pravijo ljudje«. In ljudje vedno govorijo splošne stavke, ki nikoli ne ustrezajo resnici. Ljudje Jezusa označijo za nekoga iz pretekosti: Osebe, ki jih naštejejo, so mrtve. Dovolj je, da se jih spomnimo, jih malo počastimo, živimo in delamo pa po svoje. A Kristus se ni imenoval običaj, ampak resnica.

B: Drža, ki je odgovor na zelo osebno vprašanje, ki ga Kristus postavi svojim učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Jezus hoče odgovor učencev: moj in tvoj. Zelo osebni odgovor, odgovor, ki bo drugačen, od tega, kar pravi večina. Gospod torej pričakuje oseben odgovor in pogum, da si upamo biti drugačni od večine, verovati zares, osebno dati odgovor Gospodu.

In kaj je bistvo Petrovega odgovora: Da je v Jezusu prepoznal Kristusa, Sina živega Boga. Torej ne »enega izmed«, kot pravijo ljudje, ampak Pričakovanega, njega, ki nas bo rešil. Ne Sin mrtvega, ampak »živega Boga«. Ne gospodovalec, ampak Sin. Mi verujemo v Sina, torej verujemo tudi v Očeta, v ljubezen med njima – v Svetega Duha! In tu se rojeva ta drža: iz občestva! Iz ljubečih odnosov svete Trojice, ki nam jih je razodel Jezus, ki je živel kot ljubljeni Sin se rojeva naše dostojanstvo in naše drže.

Kajti, ko Peter izpove vero, mu Jezus pove: »Jaz pa ti povem: »Ti si Peter, skala...« Mi pravo identiteto dobimo iz vere: iz zaupljivega predanega odnosa s Kristusom. V njem postajamo sinovi in hčere, ljubljeni od Očeta, zato lahko postajamo tudi mi kot Eliakim: duhovni očetje in matere ljudstva, tisti, ki skrbijo za druge, ne ki se povzdigujejo nad druge. 

Ena velika milost, ki smo je deležni, je ta, da smo tudi v Petrovih naslednikih bili deležni resničnih očetov: Janeza XXII., Janeza Pavla I., Janeza Pavla II., Benedikta in sedaj Frančiška: papežev, ki so res bili »papaji« očetje, ki ne skrbijo zase in svoj status ampak za zaupano jjim Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala.

Gospod deli ključe. Ima jih tudi zate: moža ženo, očeta, mamo, telesno in duhovno. Daje ti moč sprejemati dokončne odločitve, kajti biti mož/žena ni odločitev »za nekaj časa« ampak za vse dni življenja. Biti oče/mama, ni »služba za določen čas«. In če si še mlad, če bi rad še užival življenje: ne počni tega tako, da bi ključi, ki jih ima Gospod pripravljene zate končali na kakšnem odpadu, med starim železom. Kajti to so ključi (ali pa geslo – »password«) nebeškega kraljestva – polnega življenja v sreči, ki jo Gospod pripravlja vsem!!!

Vpitje, ki bi ga mi utišali...

Kakor žena tudi ti zavpij h Gospodu. Pri njem je kruha za vse njegove otroke. Na njegovi sveti gori je prostor za vse: tudi za tujce, izgubljene in odpisane. Naj bodo tudi naše skupnosti hiše molitve, naj bodo Očetova hiša z odprtimi vrati!

Potem, ko je Gospod svojim učencem pokazal cilj poti – NAŠE poveličanje (Marijino Vnebovzetje je to podčrtalo še enkrat) in jim pokazal, da ga bodo srečali sredi noči, sredi nevihte, sredi preizkušnje (apostoli na jezeru ponoči, Elija na begu), se danes jasneje začrta, KDO je poklican, da bi bil deležen te velike milosti.

Kajti mi in Izrael (o tem govorita berili!) bi omejili vero na izbrance, na tiste, ki pripadajo, ki se držijo pravil: Izrael in (prva) Cerkev je vedno v tej skušnjavi da postane sekta, elita, klub, kjer je prostor samo za nekatere. Če imaš izkušnjo Boga, lahko to pripišeš sebi, pozabiš, da je dar.
Zato Matej odgovori v svojem evangeliju s primerom žene Kananejke. Ona je ženska, ki takrat v javnosti nima pravice govoriti. Je poganka, zato jo vsakdo upravičeno imenuje z vzdevkom “pes”, kot je bilo to tedaj s strain Izraelcev do poganov normalno.  In še nekaj je: Ta žena VPIJE!!! Ne obnaša se po protokolu, po pravilih. Vpije: “Jezus, Davidov Sin, usmili se me! Mojo hči zelo mučijo hudi duhovi!” To je stanje vsakega človeka, ranjenega od zla! Ne da bi bili obsedeni. Ampak zlo, greh se zažre v naše življenje kot plesen, kot prah. Jezus pa je prišel, da poišče tega človeka in ga reši. Tu ga najdemo na ozemlju poganov, na severozahodu, izven ozemlja Izraela, Tira in Sidona: na ozemlju tujcev, na obrobju.

Preseneča me vera te žene Ona kar vztraja.In to štirikrat. Prvič, kot da je Jezus ne bi hotel niti slišati. Potem gaspodbudijo tudi učenci: “Usliši jo, ker VPIJE za nami…” Potem jo odbija sam Jezus, ki pove, da je prišel za Izrael, za izvoljene in ni prav, da se kruh vzame otrokom in se da psom. In ona vztraja! Kakšna vera!
Da, Gospod hoče, da ga vzameš resno, da ga prosiš velike stvari, življenjske stvari. Vera ni okrasek. Vera je preživetje in je še veloko več: je ŽIVLJENJE. V glavni prošnji maše prosimo danes Boga, da dosežemo obljubljene dobrine, ki presegajo vse naše želje. Ona bi se lahko navadila, sprijaznila z zlom, ki muči njeno hčer, pa se ni!!!
Bog ima priprvljene za svoje otroke velike darove. In to ZA VSE!!! Velika vera žene je vera, ki je ni našel v Izraelu.

Gospod te ta tedene sprašuje: KAj je tvoja želja: tista globoka, velika, ki so jo morda zakopal globoko vase, ker ne verjameš več, da je uslišana. Ta žena, ki se ne ustavi, ker VERUJE, ti je lahko spodbuda in zgled, da si upaš ponovno izreči to željo Gospodu.

Kajti njegova hiša molitve je za vsa  ljudstva! Pri njem ti ni več potrebno jesti ostankov, kot pes, ampak je kruh za vse njegove otroke! Mi se navadimo na to, da smo psički, Gospod pa nam bo pokazal, da smo otorci!!!

Za konec: Njena hči je “ozdravela še tisto uro”. Tista ura je zate lahko sedaj, lahko je ta teden. Ura, ko zakličeš h Gospodu, ko zavpiješ k njemu…

Ko moj strah zamenja zaupanje, ko v moj vihar prideš Ti...

Kaj delaš tu, Elija? Gospod vpraša preroka, ki beži pred kraljico Jezabelo, potem, ko je na gori Karmel pobil 400 Baalovih prerokov in se je ta zaprisegla, da ga bo ubila. Beži daleč, da bi si rešil življenje.

Učenci so vso noč (četrta nočna straša je od 3h-6h zjutraj!) na pobesnelem Galilejskem jezeru in se borijo z valovi. Poslušali so Jezusa, upoštevali njegovo besedo, naj se peljejo na drugo stran. Očitno jih hoče učiti zaupanja: Prvič zaupanja, da izpustijo množice, ki bi jih oni radi zadržali, potem, ko so skupaj z Jezusom postali “popularni” po čudežu pomnožitve kruha. Drugič, da bi se mu naučili zaupati v situaciji strahu, smrti, ko se zdi, da ni rešitve. Pobesnelo morje je simbol smrti, kit e pogoltne, zla, ki te preplavi.

Kaj delaš tu? Je Gospodovo vprašanje danes TEBI. Morda si navajen biti ob nedeljah tu, pri maši. Morda si slučajno tu. V vsakem primeru Gospod vztrajno sprašuje: Kaj delaš tu? Prav poi menu te vpraša, kot je vprašal Elija: Kaj delaš tu, Ana?

Danes prav vztraja in sprašuje: Kaj delaš tu? Pred čim morda bežiš? Kje je tvoj vihar, tvoja noč? Odgovori Jezusu danes na to vprašanje: Morda je to odločitev, ki je ne zmoreš sprejeti? Študij, ki ga ne zmoreš dokončati? Odnos, ki ga moraš prečistiti in zgraditi na trdnejših temeljih? Izguba službe, bolezen, osamljenost? Starost?

Težava ni v tem, da pride vihar, da pride nevihta v tvojem življenju, ko se stvari zamajejo in ni več gotovosti! Vihar pride, preizkušnja pride, včasih si moraš samo rešiti življenje, kot si ga je hotel Elija, ko ni opcij… Težava je v tem, da nas takrat zajame strah. Strah nas ohromi in osami. Elija bi na poti najraje umrl. Gospod ga zbudi, nahrani in pošlje dalje. Sedaj bi se rad skirl v votlino. Gospod ga izvabi ven: ko utihne nevihta, vihar, potres, ko Elija spozna, da strašni Bog kaznovanja ni to, kar je on mislil,

Strah nam popači pogled: Učenci ne prepoznajo Vstalega Gospoda, ki hodi po void. Malo prej so ga videli spremenjenega na gori, sedaj pa ga ne prepoznajo v viharju in noči: prestrašijo se ga! Strah nam popači pogled: neresnične stvari, se nam zdijo resnične in resnične neresnične. Jezus na valovih je resničen: Peter to izkusi, ko ga Jezus prime za roko.

Jezus ni prišel, da odstrani viharje z našega življenja, ne da odstrani noči, ne sovražnikov, tistih, ki so v nas – zlo, ki nas skuša navznoter, niti tistih zunanjih. Prišel je zato, da nam pokaže, da je z nami SREDI the naših viharjev, noči, preizkušenj. Da nam ni potrebno bežati iz njih, ampak, da je prav v njih navzoč on s svojo mogočno besedo: “Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!”

In ker je tu, sredi tvoje nevihte navzoč Vstali Gospod, on, ki hodi po vodah smrti, ki ga ne morejo več preplaviti, ker jo je premagal, lahko tudi ti živiš drugače:

a.       Ni ti potrebno več bežati pred stvarmi, ki te preganjajo: pa naj bo to nekaj iz tvoje preteklosti, izpit, ki ga moraš narediti, bolezen, ki jo moraš sprejeti, težaven odnos, s katerim se moraš soočiti.

b.      Lahko “hodiš po vodi”: Sredi te situacije v globokem zaupanju v Gospdoa narediš to, kar se ti je do sedaj zdelo nemogoče, ker si mislil, da te bo globina pogoltnila, ker te je vodil STRAH. Ne boj se, pravi Gospod. Bodi pogumen, jaz sem tu! Naj te ne vodi več strah, ampak zaupanje vame, ki sem se soočil z najglobljim strahom, strahom pred smrtjo. S tabo bom šel skozi vse viharje življenja: nemirno iskanje tvoje mladosti, skozi preizkušnje družiskega in zakonskega življenja, skozi polomije, ki si jih doživel, skozi preizkušnje, ki jih prav sedaj daješ skozi, da, celo skozi bolezen in smrt.

“Gospod, sredi te moje preizkušnje, ….. (povej mu, katera je!) ti hočem zaupati. Odpovedujem se strahu, ki me je tolikokrat vodil. Svoj pogled upiram vate in svojo roko polagam v tvojo roko. Napolni moje srce z mirom in zaupanjem. Skupaj z brati in sestrami, ki me sedaj tu obdajajo, te povabim v naš čoln. Tu, v tej naši skupnosti učencev, bodi ti. Zaupam ti.”