sobota, 29. marec 2014

Tukaj bi lahko bil vaš oglas

»Meni je odprl oči.«

Ne vem, če se tudi tebi kdaj zgodi, ampak ko hitim iz dneva v dan, ko skozi okno interneta spremljam novice doma in v svetu, se mi zazdi, da smo pristali v eni veliki zmedi. Ukrajina, slovensko zdravstvo, krajevni zapleti, zahteve služb in šole, neplačane položnice in nedokončane stvari, vse se enostavno zgrmadi na človeka. In pogled se zamegli, zatemni. Senca leže na oči, teža obremeni srce. Takrat mi najbolj pomaga, da si v sončnem in vetrovnem jutru, kot je današnje, skuham kavo in za trenutek prisluhnem pticam v gozdičku za cerkvijo. Drevje poganja svoje popke, trte so obrezane in pripravljene na novo rast, zemlja čaka semen, toplote in skrbnih rok. Zakaj mi je vse to tako privlačno? Zakaj tako umiri, navdihuje, tolaži? V mislih mi odmevajo besede pesmi… »Vse to je dar, neizmerni dar ljubezni…« Da…. Vedno, ko pozabim na dar, na to, da je vsak trenutek, stvar, človek, dar, življenje postane težko. Postane tekma in hitenje in zahteva in pije moči, zatemni pogled… Slepota za Dar. Slepota srca. Slepota razuma, ki hoče imeti prav in za vsako ceno uveljaviti svoje. Slepota, ki postane nasilna. »Kako strašna slepota je človeka…« je zapisal Prešeren. »Mar smo tudi mi slepi?« Morda se moramo spet učiti od dreves in trav in rož, od otrok in tistih, ki so jim solze bolečine umile oči? »Meni je odprl oči… Vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« To ni oglas. To so besede tistega, ki je srečal Jezusa in pustil, da se ga dotakne. Kaj pa ti? Vidiš? Tomaž